Jedro

Prepovedana posledica kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B je abstraktna ogrozitev varnosti. Zato za izvršitev kaznivega dejanja zadostuje, da storilec z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja izrazi resno grožnjo proti oškodovancu. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti ustrahovanje oziroma vznemirjenje in ni potrebno, da bi se oškodovanec zaradi tega dejansko počutil ustrahovanega ali vznemirjenega, kajti če bi se, bi šlo z vidika zavarovane dobrine osebne varnosti že za poškodbeno kaznivo dejanje in ne več za ogrozitveno kaznivo dejanje. Izvršitev kaznivega dejanja v temeljni obliki je zato po noveli KZ-1B dokončana že, ko storilec v razmerju do oškodovanca izrazi resno grožnjo in se oškodovanec z njo seznani, ni pa več nujno, da se oškodovanec zato počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, kajti subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki ni omenjen. Posledično ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja vseboval opis takšne posledice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obtožba pod točko 2., glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, dopusti.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je o zahtevi predsednice razpravljajočega senata po 284. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z izpodbijanim sklepom odločilo, da se obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu NM-Kt/4031/2020/BPR z dne 15. 5. 2020 zoper obdolženega A. A. v 2. točki izreka obtožnice, to je glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP ne dopusti in se kazenski postopek v tej točki ustavi. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika v ustavljenem delu bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožbo dopusti in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Po preučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da opis kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pod točko 2. obtožbe ne vsebuje opisa prepovedane posledice obdolžencu očitanega ravnanja, ki naj bi nastala pri oškodovancu, to je povzročitve občutka ogroženosti oziroma vznemirjenosti ali prestrašenosti. Sodišče prve stopnje je nato ocenilo, da je nastanek takšne prepovedane posledice kljub spremembam KZ-1 še vedno bistven in ker opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ali katerega drugega kaznivega dejanja, predmet obtožbe pod točko 2. ni kaznivo dejanje, zato v tem delu obtožbe ni dopustilo in kazenski postopek ustavilo (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 284. člena ZKP).

6. Takšno stališče pritožnica upravičeno graja. Pri kaznivem dejanju grožnje, storjenem z resno grožnjo, torej v temeljni obliki, kakršno se v zgoraj navedeni obtožbi pod točko 2. očita obdolženemu A. A., je zakonodajalec v preteklih letih res sprejel več sprememb, ki pa imajo z novelo KZ-1B pomembno posledico, in sicer nastanek občutka ogroženosti pri oškodovancu ni več omenjen med zakonskimi znaki. Napačno je tedaj stališče sodišča prve stopnje, da je občutek ogroženosti pri oškodovancu kot prepovedana posledica zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1B. Stališče sodišča prve stopnje bi bilo pravilno, če bi se storilcu očitalo kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki je veljal pred 1. 11. 2008, saj je določal: „Kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo ...“ ali kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, veljavnem od 1. 11. 2008 do 15. 5. 2012, saj je prav tako določal: „Kdor ogrozi varnost kakšne osebe ... z resno grožnjo ...“. Po obeh določbah je moral storilec za dokončanje kaznivega dejanja z resno grožnjo pri oškodovancu ustvariti občutek ogroženosti, kajti zavarovana pravna dobrina je pravica do osebne varnosti iz 34. člena Ustave RS.

7. Pravica do osebne varnosti je s kaznivim dejanjem grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B varovana tudi po 15. 5. 2012, torej tudi 1. 2. 2020, ko naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Toda opis obravnavane temeljne oblike kaznivega dejanja se je z novelo KZ-1B spremenil, saj določa: „Kdor komu, zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi ...“. Tako spremenjen opis kaznivega dejanja pomeni, da je prepovedana posledica kaznivega dejanja grožnje abstraktna ogrozitev varnosti in zato za izvršitev kaznivega dejanja zadostuje že, da storilec z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja izrazi resno grožnjo proti oškodovancu. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti ustrahovanje oziroma vznemirjenje. Pritožbeno sodišče poudarja, da pa ni potrebno, da bi se oškodovanec zaradi tega dejansko počutil ustrahovanega ali vznemirjenega, kajti če bi se, bi šlo z vidika zavarovane dobrine osebne varnosti že za poškodbeno kaznivo dejanje in ne več za ogrozitveno kaznivo dejanje. Izvršitev kaznivega dejanja v temeljni obliki je zato po noveli KZ-1B dokončana že, ko storilec v razmerju do oškodovanca izrazi resno grožnjo in se oškodovanec z njo seznani, ni pa več nujno, da se oškodovanec zato počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, saj subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B ni omenjen1. Posledično ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi vseboval opis takšne posledice, kot pravilno navaja pritožnica.

8. Sodišče prve stopnje se pri utemeljevanju svojega stališča sklicuje na novejši odločbi Vrhovnega sodišča RS (VSRS) I Ips 49251/2013 z dne 28. 1. 2016 in I Ips 44709/2012 z dne 19. 5. 2016, ki po presoji pritožbenega sodišča ne moreta privesti do drugačne odločitve v pritožbenem postopku, saj z njo nista v nasprotju. V prvonavedeni odločbi VSRS je bil predmet obravnave sicer kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1, to je storjenega na način grdega ravnanja. Bistveno sporočilo odločbe je, da je treba konkretizirano ravnanje storilca obravnavati kot celoto, ki je v skupnem učinku pomenila uresničitev zakonskega znaka resne grožnje. Le-ta mora biti usmerjena „na življenje, telo, prostost ali premoženje velike vrednosti drugega oziroma njegovega bližnjega“, namen storilca pa mora biti ustrahovanje ali vznemirjenje oškodovanca. Iz navedene odločbe torej ne izhaja, da je občutek ogroženosti pri oškodovancu zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Tudi v drugonavedeni odločbi VSRS je bila predmet obravnave kvalificirana oblika kaznivega dejanja z grdim ravnanjem, pri čemer je VSRS zapisalo, da takšna oblika kaznivega dejanja ni zgolj abstraktno ogrozitveno ravnanje, temveč z vidika duševne in telesne celovitosti ter osebnega dostojanstva poškodbeno kaznivo dejanje, ter še, da mora biti storilčev namen ustrahovanja in vznemirjenja oškodovanca kot izrecen zakonski znak zajet že v opisu dejanja v obtožnem aktu. Res je zapisalo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega ne zadošča, kajti grožnja mora biti resna in objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, vendar to ne pomeni, da je ustvarjen občutek ogroženosti pri oškodovancu zakonski znak tega kaznivega dejanja. Nasprotno, tudi VSRS je zavzelo stališče, da za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali ustrahovanega, temveč zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje oziroma vznemirjenje.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko je napačno presodilo, da dejanje, za katerega se obdolženec preganja pod točko 2. obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dopustilo obtožbo pod točko 2., to je glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki bo prav tako kot kaznivo dejanje pod točko 1. obtožbe predmet nadaljnje obravnave v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

1 Tako Miha Šošić, 135. člen v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 602-604 in 606-607.