Jedro

Tožnik nima pravnega interesa za revizijo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke in zadeva vrnjena v ponovno odločanje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 1. 2004, in navedeno odločbo odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi tožnikov zoper odločbo Obrtne zbornice Slovenije z dne 26. 5. 2003, s katero je ta zavrnila predlog tožnikov za odvzem obrtnega dovoljenja, izdanega dne 10. 6. 1997 družbi A.A., d.o.o.. O pritožbi je odločila tako, da je navedeno odločbo odpravila ter predlog tožnikov za odvzem obrtnega dovoljenja zavrgla.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo, sedaj revizijo, družba A.A. d.o.o., kot stranka z interesom v tem upravnem sporu.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Ker je s 1. 1. 2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo, vloženo v letu 2005, ravnati po drugem odstavku 107. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je pri tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje pritožbe kot pritožbe po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava kot revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 5. V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Če pa se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločitvijo o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke v upravnem sporu še ni dokončno odločeno. Za take primere pa je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30-dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka) zaključiti, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen ZUS-1).

6. V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da upravni organ prve stopnje pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji Vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanjem možnost odločati v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. 7. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži nekdo, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo upravičen do sodnega varstva, zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča. 8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.