Jedro

Ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS, ker ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožnika, v kateri je predlagal, da se iz razloga člena 25/3 ZUS in kršitev 25. in 29. člena Ustave RS ter določil členov 12/4, 169/2, 178 in 183 Zakona o kazenskem postopku (ZKP), razveljavi sklep izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 26.10.2005. Z omenjenim sklepom je tožena stranka v 1. točki izreka ugodila pritožbi tožnika in njegovega zagovornika ter štela pritožbo zoper sklep o nadaljevanju preiskave kot pravočasno, v 2. točki izreka pa je njuno pritožbo zoper sklep o nadaljevanju preiskave kot neutemeljeno zavrnila.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da iz tožbenih navedb izhaja predvsem nestrinjanje tožnika s sklepom o uvedbi preiskave z dne 10.4.2001, saj je bil ta sklep nabit na sodno desko, preiskovalna dejanja pa so bila pričeta prej, preden je imel tožnik možnost pritožbe zoper navedeni sklep. Sodišče ugotavlja, da je bil omenjeni sklep izdan na podlagi 2. odstavka 169. člena ZKP, ki določa, da se sklep o uvedbi preiskave izda brez zaslišanja tistega, zoper katerega je preiskava zahtevana, v kolikor bi bilo nevarno odlašati, pri čemer je bil v času izdaje tega sklepa tožnik sodišču nedosegljiv in ga zato ni bilo moč zaslišati. Vročitev sklepa o uvedbi preiskave pa je bila z nabitjem na sodno desko opravljena na podlagi določbe 4. odstavka 120. člena ZKP, ki predvideva takšen način vročitve, če obdolženec ne sporoči spremembe naslova ali bivališča in mu tako ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe. Sklep o uvedbi preiskave je bil torej izdan na podlagi določb ZKP, ki v 6. odstavku 169. člena obdolžencu omogoča, da se zoper sklep pritožbi, to pa po presoji sodišča pomeni, da je tožniku z določbami ZKP zagotovljeno učinkovito pravno varstvo zoper odločitve preiskovalnega sodnika. V primeru, ko je sodno varstvo ustavnih pravic posameznika zagotovljeno v drugem sodnem postopku, pa ni mogoče zahtevati še varstva ustavnih pravic v upravnem sporu na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena Ustave RS, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva v tem primeru ni izpolnjen. Prvostopno sodišče je nadalje ugodilo prošnji tožnika za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah, saj je ugotovilo, da iz priloženih dokumentov izhaja, da tožnik nima lastnih sredstev za preživljanje in bi bilo tako s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in zatrjuje, da mu je bila prekršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, saj ni mogel pripraviti svojega zagovora, ker mu policija ni hotela izročiti dokumentacije, ki jo je za obrambo potreboval. Opozarja na pomembnost upoštevanja celovite dokumentacije o poslovanju podjetja pri takšnemu sojenju v gospodarsko-kazenskih zadevah, saj delna dokumentacija, še zlasti, če je sestavljena zlonamerno, kot je to v njegovem primeru počela mariborska policija, lahko dokazuje kaznivo dejanje, ki v resnici sploh ne obstaja, saj druge listine, ki jih policija skriva, dokažejo odsotnost nujnih elementov za uporabo določb Kazenskega zakonika. V postopku, ki je predmet pritožbe, ni mogel prisostvovati zaslišanjem prič, okrožni državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta preiskavo peljala na podlagi prirejene dokumentacije, in so tako vsi dokazi, pridobljeni tekom preiskave, nezakoniti. Tožnik je tudi predlagal oprostitev plačila sodnih taks, saj je brez sredstev in prihodkov, vsa njegova sredstva so blokirana s sodnimi sklepi o izvršbi.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka v celoti soglaša z razlogi Upravnega sodišča RS v sklepu o zavrženju tožbe tožnika, da upravni spor v obravnavani zadevi ni dopusten, saj tožniku kot obdolžencu Zakon o kazenskem postopku zagotavlja sodno varstvo zoper sklep o uvedbi preiskave in tako ne more zahtevati varstva ustavnih pravic še v upravnem sporu.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS se vložena pritožba obravnava kot pritožba ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena Ustave RS). Ta določba je povzeta tudi v 3. odstavku 1. člena ZUS.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku. Tožnik namreč uveljavlja kršitev ustavnih pravic - pravice do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s sklepom preiskovalnega sodnika o uvedbi preiskave oziroma nadaljevanju preiskave, pri čemer gre za sklepa procesne narave. Kazenska preiskava je bila zoper tožnika uvedena na podlagi določila 2. odstavka 169. člena ZKP, torej brez predhodnega zaslišanja tožnika kot osebe, zoper katerega je bila zahtevana preiskava, saj je bil ta nedosegljiv sodišču, slednje pa je bil tudi razlog, da se je vročitev sklepa tožeči stranki opravila z nabitjem na sodno desko na podlagi določila 4. odstavka 120. člena ZKP, pravnomočno uvedena kazenska preiskava pa je predstavljala podlago za dejanja tožene stranke v nadaljevanju. Ker tudi po izvedbi vseh razpoložljivih dokazov tožnik še vedno ni bil dosegljiv, je preiskovalni sodnik s sklepom na podlagi 1. odstavka 179. člena Zakona o kazenskem postopku prekinil preiskavo, po prijetju tožnika in njegovi privedbi v zapore pa je preiskovalni sodnik izdal sklep o nadaljevanju preiskave na podlagi 3. odstavka 179. člena Zakona o kazenskem postopku, saj je prenehala ovira, ki je povzročila prekinitev postopka. V obravnavanem primeru gre torej za procesne sklepe, ki jih izda preiskovalni sodnik, tožniku pa je skladno s predhodno omenjenimi določbami ZKP zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku in ne v upravnem sporu. Varstvo v kazenskem postopku namreč vključuje in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic in presojo odločitve prvostopnega sodišča v pritožbenem postopku. Vse to pa je po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za ugotovitev, da negativni pogoj, ki mora biti podan za sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu, v konkretnem primeru ni izpolnjen.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS, je pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik je v pritožbi tudi zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks z obrazložitvijo, da je brez sredstev in brez prihodkov, vsa njegova sredstva pa so blokirana s sodnimi sklepi o izvršbi, to pa so tudi razlogi, iz katerih ga je že sodišče prve stopnje oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/2004, ZST).

Skladno z določbo 14. člena ZST pa sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje, torej tudi v času pritožbenega postopka.