Jedro

Tožena stranka je delavcem organizirala prehrano med delom oziroma jim zagotavljala topli obrok, katerega je tožnik tudi koristil. Kljub temu je upravičen do vtoževane razlike med ceno toplega obroka in (višjim) povračilom stroškov prehrane med delom po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku F. N. plačati glavnico v višini 141,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2005 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Poleg tega je odločilo, da stranke same trpijo svoje pravdne stroške.

Tožena stranka se je pritožila zoper navedeno sodbo iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti aktualni sodni praksi, na kar je tožena stranka pravočasno opozorila s sklicevanjem na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 613/2006. Ugoditi bi moralo predlogu tožene stranke, da se postopki prekinejo do odločitve v kolektivnem delovnem sporu. Vprašanje povračila stroškov prehrane med delom je sporno, saj sta po vedenju tožene stranke sprejeti vsaj dve razlagi: 1.) razlaga Komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93), sicer sprejeta za kolektivno pogodbo, ki je prenehala veljati 31. 5. 1997, po kateri je obveznost delodajalca do povračila stroškov za prehrano izpolnjena tudi, če delavcu zagotovi topli obrok ter 2.) razlaga Komisije za razlago kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije, objavljena v Ur. l. RS, št. 23/04, ki je sprejela „sporno“ razlago 53. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko, do katere je ta skladno s to kolektivno pogodbo dejavnosti upravičen, ob upoštevanju, da mu je tožena stranka v spornem obdobju nudila obroke brez plačila, je po mnenju tožene stranke napačno, saj bi potemtakem tožena stranka morala tožniku izplačati celoten regres za prehrano in ne le razlike med ceno obroka in predpisano višino povračila stroškov za prehrano med delom. Tožena stranka je tožniku zagotovila obroke prehrane po ceni 580,00 SIT na dan, zato ne gre za brezplačne obroke. Ne zakon ne Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo niti kolektivna pogodba dejavnosti izrecno ne urejajo zagotavljanja prehrane delavcu v naravi – to je storila ravno „sporna“ razlaga. Tožena stranka meni, da ni potrebno, da bi strošek obroka organizirane prehrane moral dosegati višino zneska, določenega s kolektivno pogodbo dejavnosti, temveč je pomembno, da je delavec prejel obrok ustrezne kalorične vrednosti. Namen instituta povračila stroškov za prehrano je zagotovitev prehrane delavcu bodisi v organizirani obliki bodisi neorganizirano tako, da si delavec prehrano organizira sam, pri čemer v primeru, ko je prehrana med delom organizirana, delavcu stroški prehrane ne nastanejo in zato ni upravičen do povračila. Pravilnost takšne razlage instituta povrnitve stroškov prehrane med delom dokazuje tudi aktualna oziroma sedaj veljavna Kolektivna pogodba za lesarstvo, ki v 57. členu določa, da lahko delodajalec namesto povračila stroškov prehrane v denarju zagotavlja topli obrok, način zagotovitve prehrane pa določi delodajalec sam po predhodnem posvetu s sindikati. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati zgodovinsko razlago in dosedanjo prakso ureditve tega področja ter ugotoviti, da je tožena stranka zagotovila tožniku prehrano na racionalen način, zaradi česar ni upravičen do povračila stroškov za prehrano v denarju niti do razlike stroškov prehrane. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj je tožnik uspel z zahtevkom zgolj v višini 20 %.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pri odločanju pravilno uporabilo splošno določbo 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) ter v spornem obdobju veljavno Kolektivno pogodbo za lesarstvo Slovenije (KPLS; Ur. l. RS; 67/1995 – 23/04), ki se je uporabljala od 1. 10. 1995 do 31. 12. 2004 (torej za celotno v tej zadevi sporno obdobje od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2004).

Skladno z določili 130. člena ZDR mora delodajalec zagotoviti delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila teh stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. V tem členu je določena pravica delavca do povračila določenih materialnih stroškov, ki mu nastanejo v zvezi z opravljanjem dela. V ZDR (ki je začel veljati 1. 1. 2003) je bila sicer ta pravica zakonsko določena na novo, sama pravica pa ni nova, saj je bila do tedaj urejena v kolektivnih pogodbah. Zakon je določil le pravico, ne pa tudi njenega obsega oziroma višine. Slednjo skladno z 2. odstavkom 130. člena ZDR zakonodajalec prepušča ureditvi v kolektivni pogodbi s splošno veljavnostjo oziroma izvršilnemu predpisu, če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo. Glede na splošnost zakonske ureditve so poleg višine posameznega materialnega stroška iz 1. odstavka 130. člena ZDR predmet urejanja v kolektivnih pogodbah tudi nekatera druga vprašanja. Socialni partnerji se tako lahko s kolektivno pogodbo dogovorijo tudi o možnosti, da delodajalec namesto povračila stroškov za prehrano med delom organizira ustrezno prehrano oziroma zagotovitev toplega obroka med delom (ali smiselno enako – sam organizira prevoz na delo in z dela); določijo lahko tudi razloge, ko je delavec kljub organizirani ustrezni prehrani upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom (npr. dietna prehrana), ipd. Kot izhaja iz Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/1997 s spremembami, ki se je uporabljala do 30. 6. 2006) ter iz kolektivne pogodbe dejavnosti - KPLS, ki sta v spornem obdobju veljali za toženo stranko, le-ti takšnih posebnih določil o načinu povrnitve stroškov prehrane med delom nista vsebovali.

V spornem obdobju veljavna KPLS je prehrano med delom urejala v 1. točki 53. člena. V prvem odstavku je določala, da se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu. Do povračila stroškov prehrane med delom so upravičeni tudi delavci, ki delajo najmanj s polovičnim delovnim časom, pripravniki, učenci in študentje na praksi. Povsem enako je bilo določeno v 1. odstavku 1. točke 52. člena SKPgd. V 2. odstavku prve točke 53. člena KPLS pa je bilo določeno, da je znesek povračila stroškov prehrane med delom naveden v tarifni prilogi. Tarifna priloga h KPLS je tako v 4. točki določala, da se povračilo stroškov prehrane (in stroškov za službena potovanja) izplačuje in povečuje v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek oziroma v skladu s posebnim predpisom, ki bo poenotil izplačila povračil stroškov prehrane, regresa za letni dopust in stroškov za službena potovanja za vse zaposlene v Republiki Sloveniji.

Ker je bilo pri izvajanju obravnavanih določil kolektivne pogodbe od uveljavitve ZDR (s 1. 1. 2003) potrebno upoštevati tudi novo zakonsko ureditev vprašanja prehrane med delom, je Komisija za razlago kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije na seji dne 18. 12. 2003 in 3. 3. 2004 sprejela (v tem sporu med strankama sporno) Razlago Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije glede prve točke 53. člena v povezavi s 4. točko tarifne priloge h kolektivni pogodbi (Razlaga; Ur. l. RS, št. 23/2004, objavljena dne 12.3.2004). Slednja se glasi: „1. delavcu pripada znesek povračil sredstev za prehrano med delom v višini zgornjega zneska določenega z uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93, 43/94, 62/94, 7/95, 5/98, 50/01) oziroma v skladu s posebnim predpisom, za dneve prisotnosti na delu,

2. če delodajalec organizira prehrano med delom in delavec uživa prehrano, ki jo zagotovi delodajalec, je delavec dolžan poravnati stroške prehrane.“ Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da prehrana med delom pri toženi stranki v spornem obdobju ni bila urejena skladno z določilom 130. člena ZDR in tedaj veljavno ter za ta spor relevantno kolektivno pogodbo dejavnosti.

Tožena stranka je v spornem obdobju in tudi že prej na sedežu organizirala prehrano in delavcem zagotavljala topli obrok, katerega je tožnik v dneh prisotnosti na delu tudi užival. Vendar pritožba neutemeljeno navaja, da je bil s tem namen zakonodajalca iz 130. člena ZDR dosežen. Ker je bila cena obroka pri toženi stranki znana, in sicer je znašala tedaj veljavnih 580,00 SIT (2,42 EUR), kar med strankama ni sporno, je tožnik utemeljeno uveljavljal prikrajšanje v višini razlike do višjega zneska povračila stroškov prehrane med delom, kot bi mu šel po KPLS. Tožnik sicer tudi za znesek 580,00 SIT ni dobil povrnjenih stroškov prehrane, vendar mu zaužitih obrokov v tej vrednosti pri toženi stranki ni bilo potrebno plačevati, zato je s tožbo utemeljeno zahteval zgolj plačilo razlike nad to ceno obroka. Tožnik torej ni štel, da so bili v spornem obdobju zaužiti obroki prehrane pri toženi stranki zanj brezplačni. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo, da mu dnevnega obroka ni bilo treba plačati, hkrati pa ni dobil nobenega povračila stroškov za prehrano. Pritožbeni očitki v smeri napačnega razumevanja brezplačnih obrokov so zato neutemeljeni.

Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, dočim o morebitni izjemi v primeru, ko delodajalec sam organizira prehrano na delu oziroma delavcem zagotovi topli obrok, pa zakon ne predpisuje. Navedenega v spornem obdobju leta 2003 in 2004 nista določali niti KPLS niti SKPgd. Ker je povračilo stroškov za prehrano med delom v višini, določeni s kolektivno pogodbo oziroma subsidiarno z izvršilnim predpisom zakonska določba, v kolektivnih pogodbah, ki so se uporabljale pri toženi stranki pa tudi ni drugače določeno, je utemeljena Razlaga Komisije za razlago KPLS z dne 3. 3. 2004 (Ur. l. RS, št. 23/04). Po le-tej pripada delavcu za dneve prisotnosti na delu znesek povračil sredstev za prehrano med delom skladno z uredbo (Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami) oziroma v skladu s posebnim predpisom, kar velja tudi v primeru, ko delodajalec organizira prehrano med delom in jo delavec uživa. Stroške te prehrane je pač v takem primeru delavec dolžan delodajalcu poravnati.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je osnovni namen zakonske določbe 130. člena ZDR ta, da mora delodajalec povrniti delavcu stroške, ki mu nastanejo v zvezi z delom, med katere spadajo tudi stroški prehrane. V spornem obdobju ni bilo nikjer določeno, da se te obveznosti delodajalec lahko reši s tem, da sam organizira ustrezno prehrano oziroma topli obrok na delu (o navedenem ima določila šele sedaj veljavna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, 132/2006, ki se uporablja od 1. 1. 2007). Edini ustrezen in pravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da četudi je imel delodajalec v spornem obdobju organizirano prehrano med delom, je bila tožnik skladno s 1. in 2. odstavkom 130. člena ZDR upravičen do povrnitve stroškov prehrane v višini, določeni s kolektivno pogodbo oziroma z uredbo, na katero le-ta odkazuje, tožnik pa je bila dolžan obrok ob zaužitju plačati. V kolikor pa bi bila v konkretnem primeru cena obrokov, ki jih je tožnik pri toženi stranki užival brez plačila, ustrezna predpisani višini povračila stroškov prehrane med delom, tožnik kljub drugačni ureditvi prehrane pri toženi stranki ne bi bil prikrajšan za razliko v povrnitvi njenih stroškov. Tožena stranka je sicer tudi še v letu 2003 delavcem pri plači izplačevala dodatek za prehrano (razliko med ceno obroka in zneskom, ki bi šel delavcem po kolektivni pogodbi), s septembrom 2003 pa je s tem prenehala, in sicer iz razloga težke finančne situacije kot posledice nedoseganja načrtovane realizacije proizvodnje.

Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze in tožniku F. N. utemeljeno priznalo zahtevano razliko prikrajšanja iz naslova prehrane, do katere je bil upravičen v spornem času.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.