Jedro

Tožnici celotna prisojena odškodnina je v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih, opravljeni po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del pravnomočne sodbe delno tako spremeni, da mora tožena stranka plačati tožnici zamudne obresti od zneska 1,000.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 6.1.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Sicer se revizija zavrne.

Tožničini zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 1,433.372,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopenjske sodbe. Navedeni znesek je vsota tožnici priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale ji nepremoženjske in premoženjske škode v prometni nesreči z dne 2.12.1998, povzročeni po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 600.000 SIT (od zahtevanih 1,200.000 SIT), za strah v višini 200.000 SIT (od zahtevanih 300.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 600.000 SIT (od zahtevanih 1,200.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 33.372 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 950.000 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 10.4.1999 do vključno 6.1.2002 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 300.897 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopenjske sodbe (s sklepom pa tožnico oprostilo plačila sodnih taks).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožnici na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 400.000 SIT - torej na 1,000.000 SIT s pripadki (s tem, da je, razčlenjeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, štelo kot primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 400.000 SIT, za strah v višini 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 450.000 SIT).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 1,350.000 SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter glede zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 10.4.1999 do vključno 6.1.2002 - pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode so bile tožnici po njenem mnenju prisojene neustrezno nizke odškodnine, pri čemer tožnica v reviziji ponovno in ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode niza vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje predvsem nista v zadostni meri - ali delno celo sploh ne - upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnica obširno graja tudi pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred 7.1.2002 in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je le delno utemeljena.

V odgovor neutemeljenim revizijskim trditvam o tožnici prenizko priznanih odškodninah za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode je treba že v izhodišču opozoriti na nujno upoštevnost obsega prizadetosti tožničine telesne integritete spričo škodnega dogodka. Glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) je namreč že vrsta in teža tožničine poškodbe tista, ki spričo njenih posledic upoštevno determinira višino tožnici pripadajoče pravične denarne odškodnine za vsako izmed oblik pretrpljene nepremoženjske škode. Najtežja izmed tožničinih poškodb je bila diagnosticirana kot zvin osnovnega členka palca desne roke, z medicinskega vidika pa (tudi skupaj s preostalimi poškodbami brez posledic, kot so udarnina prsnega koša, hrbta in desnega kolenskega sklepa ter naknadno ugotovljen prenateg obvratnih mehkih struktur) opredeljena kot lahka telesna poškodba, katere zdravljenje je potekalo konzervativno, brez nekih posebnosti in znotraj okvirov običajnega. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je kot eno izmed obeh načel sicer nujno upoštevno načelo individualizacije višine odškodnine. Vendar to načelo ni ovira za sklep o neutemeljenosti vseh tistih revizijskih navedb v obravnavanem primeru, ki pomenijo bodisi le poudarjeno ponavljanje ob pravnomočni določitvi odškodnin že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode, bodisi zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v ugotovljenem dejanskem stanju v postopku na prvi in drugi stopnji (in ki ga tožnica v reviziji izrecno tudi sama ocenjuje kot pravilno) nobene opore za sklep, da bi bile pri tožnici tudi resnično izkazane. Slednje velja na primer za tožničin revizijski očitek o neustreznem upoštevanju s poškodbo vratu povezanih pogostih težav in bolečin (kljub izrecni ugotovitvi v sodbah sodišč obeh stopenj, da izvedenec ni ugotovil funkcionalne motnje v gibljivosti vratnega dela hrbtenice, s katero bi lahko potrdil, da so v vratnem delu prisotne težave), za revizijske trditve o tožničinem prikrajšanju spričo njene oviranosti pri vseh igrah z žogo in pri kolesarjenju (kljub temu, da tožnica takih svojih aktivnosti pred škodnim dogodkom ni zatrjevala, temveč jih je nasprotno zanikala) ipd.. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljenje je z vidika slehernega oškodovanca zanj vselej poudarjeno neugodno.

Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožničinih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih - in to prav v smeri nujne upoštevnosti različnih okoliščin vsakega posamičnega primera po eni strani ter sorazmerne usklajenosti višine odškodnin za po obsegu različne nepremoženjske škode po drugi strani. Tožnici celotna prisojena odškodnina je v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih, opravljeni po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Ugotovilo je vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posemazne oblike nepremoženjske škode in tudi končen skupen znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primera obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A). To načelno pravno mnenje (gl. Pravna mnenja, I/2002, str. 11-14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oz. 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oz. 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A: - do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A)".

Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odogvornega zavarovanca. Zavarovalnica tu plača "namesto" odškodninsko odgovorne osebe. Zato njena odškodninska odgovornost ne more biti večja od odškodninske odgovornosti zavarovanca.

Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obresti za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in pravnomočno sodbo glede odločbe o zamudnih obresti delno spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožnici zamudne obresti od zneska 1,000.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 6.1.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker z revizijo zoper odločbo o glavni stvari tožnica ni uspela, revizijsko sodišče ni poseglo v stroškovno odločbo in je zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).