Jedro

Preučitev pravnega položaja, predpisov in seznanitev s pravnimi sredstvi predpostavlja, da obstaja neko pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje in o katerem je mogoče podati pravno mnenje o njegovih možnih pravnih rešitvah. Ne gre pa za pravno svetovanje v primeru, ko takšnega, pravnega vprašanja ni, ampak obstaja zgolj dejanska ovira za realizacijo pravice.

V konkretnem primeru je podana zgolj dejanska ovira za to, da bi tožnik, ki trdi, da je lastnik uskladiščenih stvari, prišel do njih. Zato pri tožnikovi prošnji ne gre za pravno vprašanje oziroma pravno svetovanje po prvem odstavku 26. člena ZBPP, za katerega bi bila potrebna brezplačna pravna pomoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 3. 5. 2018 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za prvi pravni nasvet v zvezi z vrnitvijo njegovih osebnih stvari. Na podlagi prosilčeve prošnje in navedb, ki jih je podal v okviru postopka Bpp 75/2018, organ za BPP ugotavlja, da želi prosilec dostop do svojih stvari, ki se nahajajo v skladišču na naslovu ..., kamor jih je odpeljala njegova bivša žena in ga o tem tudi obvestila. Prosilec navaja, da mu Zavod za prestajanje kazni, kjer se nahaja, onemogoča komunikacijo z njo. Zato edino pot za povrnitev osebnih stvari vidi v postopanju odvetnika. Organ za BPP ugotavlja, da se po prvi alineji prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi samo za pravno svetovanje. Vendar določilo 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Tak primer je tudi obravnavani. Prosilec je namreč zapornik in zato v precejšnji meri omejen z razpolaganjem s svojimi osebnimi stvarmi. Dostop do večine naštetih stvari zaradi strogega hišnega reda ne bi bil mogoč, niti smiseln. Da bi prosilec z njimi razpolagal na kakšen drug način (na primer s prodajo), pa ni zatrjevano. Glede na navedeno ocenjuje, da ne izpolnjuje objektivnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se z odločitvijo ne strinja in jo v celoti izpodbija. Lastninska pravica oziroma razpolaganje z osebnimi stvarmi ni vezano na kraj bivanja njihovega lastnika. Res je, da večine stvari ne more imeti v zaporu, ima pa nekatere namen prodati, z nematerialnimi, kot so podatki z njegovega osebnega računalnika, pa lahko razpolaga tudi v zaporu. Prošnjo za BPP je vložil, ker si želi povrniti oblast in lastninsko pravico nad osebnimi stvarmi in sodišča ni prosil za mnenje, kako lahko razpolaga s svojimi stvarmi. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

3. Tožba ni utemeljena.

4. Po presoji sodišča se je toženka pri svoji odločitvi sicer napačno sklicevala na določilo 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Pri tem ni upoštevala, da peti odstavek 24. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe prejšnjih odstavkov brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje po prvi alinei prvega odstavka 26. člena tega zakona dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Zato toženka ni imela pravne podlage za presojo razumnosti prošnje glede na pogoje iz 24. člena ZBPP. Vendar je sodišče spoznalo, da je izpodbijani upravni akt utemeljen iz drugih razlogov, kot so navedeni v njegovi obrazložitvi, in ki jih navaja v nadaljevanju te sodbe.

5. Po tretjem odstavku 26. člena ZBPP se za pravno svetovanje iz prvega odstavka tega člena šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje. Preučitev pravnega položaja, predpisov in seznanitev s pravnimi sredstvi torej predpostavlja, da obstaja neko pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje in o katerem je mogoče podati pravno mnenje o njegovih možnih pravnih rešitvah. Ne gre pa za pravno svetovanje v primeru, ko takšnega, pravnega vprašanja ni, ampak obstaja zgolj dejanska ovira za realizacijo pravice.

6. Pritrditi je sicer tožniku, da bi nekatere od stvari, za katere trdi, da so njegove, in da se nahajajo v skladišču, lahko imel v zaporu. Prav tako lahko zaporniki svoje stvari prodajo, za kar lahko (ker je njihovo gibanje omejeno) pooblastijo družinske člane, prijatelje, znance in druge osebe oziroma jih lahko s pomočjo teh oseb shranijo na določeno mesto. Vendar so to dejanja, ki ne sodijo v pravno svetovanje in za njihovo izvedbo ni potreben odvetnik. V konkretnem primeru je podana zgolj dejanska ovira za to, da bi tožnik, ki trdi, da je lastnik uskladiščenih stvari, prišel do njih. Zato pri tožnikovi prošnji ne gre za pravno vprašanje oziroma pravno svetovanje po prvem odstavku 26. člena ZBPP, za katerega bi bila potrebna brezplačna pravna pomoč.

7. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.