Jedro

Na zapuščinski obravnavi je dedič zatrjeval, da je celotno kupnino za prodane nepremičnine prejela D.M., kar je na zapuščinski obravnavi slednja tudi priznala. Trditve dediča, da je bila s tem "na nek način odpravljena", pa je mogoče razumeti le kot zahtevo po vračunanju darila zakonitemu dediču v dedni delež.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da gre pri po pok. O.Z. za zakonito dedovanje prvega dednega reda, po katerem sta prišla v poštev kot dediča zapustničina hčerka D.M. in zapustničin sin D.Z. po enakih delih. Ugotovilo je še, da so v zapuščinsko maso spadale nepremičnine, vpisane v vl. št. 658 k.o. V., 400 k.o. V., 305 k.o. B. in 719 k.o. N., osebno vozilo znamke Z. ter denarna sredstva na hranilni knjižice N.K. ter neizplačana pokojnina pri ZPIZ. Odločilo je, da navedeno zapuščino dedujeta zakonita dediča, vsak do 1/2, torej v skladu z njunima zakonitima dednima deležema.

Zoper sklep se pritožuje dedič D.Z. po pooblaščencu. Opozarja, da je na zapuščinski obravnavi sodišču predočil, da je sodedinja D.M. že razpolagala z nepremičnino, ki je sodila v zapuščino, saj je bila s pogodbo z dne 24.2.1988 prodana parc. št. 2088, celotno kupnino pa si je zadržala dedinja D.M.. Že hiter izračun pokaže, da je bila s tem dedno odpravljena. Prav zato je pritožnik zahteval od sodišča napotitev na pravdo, namesto tega pa je prejel izpodbijani sklep, s katerim ni zadovoljen. Dedič je v postopku tudi predlagal fizično razdelitev nepremičnin, tako da bi sodedinja dedovala nepremičnino v k.o. B., ki jo je v bistvu že dobila, on pa tisto v k.o. V. in tako bi se lahko zapuščinski postopek zaključil. Glede kupoprodajne pogodbe, s katero so bile nepremičnine v k.o. B. prodane, pa pritožnik še navaja, da se sam na prodajno pogodbo ni podpisal, da podpisi prodajalcev na pogodbi niso bili overjeni in zato tudi ni bila pogodba sprovedena v zemljiški knjigi. Kupec, ki nepremičnino uporablja, bo gotovo ob priliki zahteval zemljiškoknjižno uskladitev lastništva.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru glede na trditve dediča D.Z. ni bilo razlogov za prekinitev posotpka in napotitev dedičev na pravdo zaradi ugotavljanja obsega zapuščine in so zato pritožbene trditve s tem v zvezi neutemeljene. Spora glede tega, katere nepremičnine sodijo v materino zapuščino, med dedičema ni bilo. Oba sta namreč priznala trditve S.Š. v vlogi z dne 26.4.2005, da je (še za časa življenja O.Z.) kupil zapustničin solastninski delež na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 305 k.o. B. in kupnino v celoti poravnal. Sodišče je kljub temu nepremičnine, navedene v tem zemljiškoknjižnem vložku, v sklep o dedovanju moralo zajeti, ker bo moral kupec zemljiškoknjižno stanje urediti z dedičema.

Vendar pa je dedič D.Z. zatrjeval na zapuščinski obravnavi še (in te navedbe ponavlja tudi v pritožbi), da je celotno kupnino za prodane nepremičnine (katerih solastnika sta bila vsak do 1/3 tudi dediča), prejela D.M., kar je na zapuščinski obravnavi slednja tudi priznala. Trditve dediča, da je bila s tem "na nek način odpravljena", pa je mogoče razumeti le kot zahtevo po vračunanju darila zakonitemu dediču v dedni delež (v višini tistega dela kupnine, ki je odpadel na mater). Po 1. odst. 46. čl. Zakona o dedovanju se namreč vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Vračunanje se po 48. čl. ZD opravi tako, da dobijo drugi dediči iz zapuščine ustrezno vrednost in se šele potem ostanek zapuščine razdeli med vse dediče. Sodišče prve stopnje bi zato moralo na zapuščinski obravnavi z dedičema razčistiti vse tiste okoliščine, ki jih Zakon o dedovanju predvideva v zvezi z vračunavanjem v zakoniti dedni delež v čl. 46 do 58 ZD, česar pa ni storilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.