Jedro

Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega razloga (tožnikov izostanek z dela v določenem obdobju po zaključenem bolniškem staležu).

Tožnik tako pri podaji vloge za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi kot tudi pri sklenitvi tega sporazuma ni bil niti v bistveni zmoti niti prevari, zato ni podlage za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2011, na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011 nezakonita, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati in izplačati pripadajoče plače ter mu povrniti pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroške pritožbenega postopka pa šteje za nadaljnje pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tožnikovo izpovedbo v delu, v katerem je navajal, da je toženi stranki oziroma njeni delavki A.A. zaupal in da mu je bil sporazum „podtaknjen“, oziroma da je podpisal listino o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka nastavila pod drugimi papirji, zato njene vsebine ni videl. V tem delu se njegova izpovedba razlikovala od izpovedbe priče A.A., sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno sledilo izpovedbi navedene priče, ne pa tožniku. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka zoper tožnika zaradi izostankov z dela sprožila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ta postopek pa se je po tožnikovem zagovoru končal z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik prerekal domnevne kršitve zaradi izostankov z dela. Sodišče tudi ni kot indica upoštevalo, da tožnik s samim sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja devet dni pred iztekom odpovednega roka ne bi imel kaj pridobiti razen, da bi se lahko zaposlil pri drugem delodajalcu. Glede na pravilno oceno izvedenih dokazov bi bilo mogoče zaključiti, da tožnik sam ni imel niti najmanjšega namena, da bi sporni sporazum podpisal. Sodišče bi moralo upoštevati, da je na njegovo zmoto pri podpisovanju te listine vplivala tožena stranka (prevara). Sodišče je napačno odločilo tudi v zvezi z presojo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je tožnik utemeljeno menil, da bo imel odobren bolniški stalež zaradi bolezni, pri tem pa ne igra nobene vloge dejstvo, da zoper odločitev drugostopenjskega organa ZZZS socialnega spora ni sprožil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku dne 26. 9. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A2) zato, ker je ugotovila, da se tožnik po zaključenem bolniškem staležu na delo k toženi stranki ni vrnil v obdobju od 2. 8. 2011 do 5. 8. 2011 in od 29. 8. 2011 do 2. 9. 2011. Iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je pristojni organ ZZZS (B6) z odločbo z dne 25. 7. 2011 oziroma 4. 8. 2011 (B6) ugotovil, da je tožnik od 28. 7. 2011 dalje zmožen za delo. Zoper navedeni odločbi je tožnik vložil pritožbi, vendar pa je drugostopenjski organ ZZZS z odločbo z dne 5. 9. 2011 (B7) pritožbi tožnika zavrnil kot neutemeljeni. Tožnik zoper citirano odločitev zdravstvene komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije sodnega varstva ni uveljavljal. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je tožena stranka pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbo člena 83/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj je tožnika pred podajo te odpovedi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v rokih, kot do določa citirana določba ZDR (B8). Tožena stranka je tožniku omogočila tudi zagovor, ga na zagovor vabila, vendar pa se tožnik vabilu na zagovor, v katerem je bil naveden obrazložen razlog, zaradi katerega mu tožena stranka namerava odpovedi pogodbo o zaposlitvi, ni odzval. Tožnik je po svojem pooblaščencu podal pisni zagovor, ki ga je tožena stranka pred podajo redne odpovedi o zaposlitvi iz krivdnega razloga tudi obravnavala. Na podlagi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, upoštevaje 30 dnevni odpovedni rok iz člena 92/3 ZDR, prenehalo 29. 10. 2011. Ob upoštevanju zgoraj navedenega tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo tožnik v tem sporu izpodbija, izvedla skladno z določbami ZDR, pri čemer je bil podan tudi utemeljen razlog za to odpoved (tožnikov izostanek z dela v določenem obdobju po zaključenem bolniškem staležu). Na utemeljenost odpovednega razloga ne vpliva tožnikovo zatrjevanje v postopku, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je menil, da za delo pri toženi stranki ni sposoben oziroma da si bo uspel zagotoviti bolniški stalež zaradi zdravstvenih razlogov tudi v spornem obdobju.

Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je tožnik v času odpovednega roka sklenil s toženo stranko sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (B14), ki je bil s strani obeh strank podpisan 17. 10. 2011. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do sklenitve tega sporazuma prišlo na vlogo tožnika (B12) z dne 17. 10. 2011, iz katere jasno izhaja, da predlaga toženi stranki sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (ki je bila sklenjena 23. 1. 2006) z dnem 17. 10. 2011. Temu predlogu je tožena stranka sledila in s tožnikom sklenila že omenjeni sporazum. Tožnik je sicer tekom postopka zatrjeval, da je želel s tem sporazumom le skrajšati odpovedni rok, vendar pa je sodišče na podlagi izpovedb zaslišanih prič A.A. in A.B., ki sta pri toženi stranki opravljali dela vodje splošno pravnega sektorja oziroma kadrovnice, zaključilo, da je tožnik z vlogo z dne 17. 10. 2011 dejansko želel doseči sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem dokazno ocenilo tako izpovedbo tožnika kot tudi izpovedbi navedenih prič in ustrezno obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbama prič A.A. in A.B., da je želel tožnik z vlogo z dne 17. 10. 2011 doseči razveljavitev pogodbe o zaposlitvi in ne le skrajšanje odpovednega roka. Tožnik je namreč podpisal tako omenjeno vlogo kot tudi sporazum, besedilo je prebral in navedeni listini podpisal. Tožnik je sicer zatrjeval, da je navedeni listini podpisal skupaj z podpisovanjem kupov papirjev, ki jih ni mogel prečitati, vendar pa mu sodišče v tem delu ni verjelo, saj je v celoti sledilo skladnima izpovedbama zaslišanih prič o poteku dogodkov spornega dne. Glede na navedeno je ugotovilo, da tožnik tako pri podaji vloge za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi kot tudi pri sklenitvi tega sporazuma ni bil niti v bistveni zmoti niti prevaran, kot je to zatrjeval. Z navedenimi ugotovitvami in zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj temeljijo na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov.

V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo njegovo izpovedbo in da bi moralo verjeti njemu, ne pa izpovedbi priče A.A.. Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje presojalo tako izpovedbo tožnika kot tudi izpovedbi zaslišanih prič ter na podlagi dokazne ocene teh dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnikova volja ob podpisu spornega sporazuma z dne 17. 10. 2011 ni bila obremenjena z napako. Nebistvena je nadalje pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati indic, da tožnik s sklenitvijo omenjenega sporazuma ne bi mogel ničesar pridobiti. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je tožnik želel že pred iztekom odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaposliti pri drugem delodajalcu (20. 10. 2011) kar je bil tudi po pritožbenem sodišču zadosten razlog za ugotovitev, da je tožnik imel interes, da s toženo stranko sklene sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pred iztekom odpovednega roka.

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.