Jedro

Če je dolžnik dajal osebna jamstva za obveznosti, ki so jih prevzemala njegova podjetja, je s tem prostovoljno posegel v načelo omejene odgovornosti družbenikov v kapitalskih družbah za obveznosti družbe. Pritožnik je na ta način dajal osebno jamstvo za uspeh svojih podjetij. Takšno ravnanje je razumno ob predpostavki pričakovane koristi družbenika v smislu povečanja vrednosti svoje naložbe v podjetjih na podlagi zagotovljenega posojila, za vrnitev katerega je dolžnik dal osebno jamstvo. Pritožnikovo zatrjevanje, da v posledici prevzetih jamstev (ki so bila pogoj za pridobitev posojila), ni prejel nobenih koristi, je zato materialnopravno zmotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 12. 2015 (red. št. 39) začelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku (1. točka izreka). Določilo je preizkusno obdobje štirih let in sedmih mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 2. 7. 2020 (2. točka izreka).

2. V pritožbenem roku je dolžnik preko svojega pooblaščenca vložil pritožbo (red. št. 41). S pritožbo je izpodbijal odločitev v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa glede dolžine preizkusnega obdobja. Prvostopenjskemu sodišču je očital, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni vidna povezava med okoliščinami, ki naj bi jih sodišče upoštevalo pri opredelitvi dolžine preizkusnega obdobja. Hkrati pa je zatrjeval, da že vsaka od navedenih okoliščin narekuje krajšo preizkusno dobo. Po mnenju pritožnika sodišče ne bi smelo glede na upoštevane okoliščine določiti preizkusne dobe tako rekoč na zakonskem maksimumu, ki ga določi peti odstavek 400. člena ZFPPIPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je kot relevantne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri določitvi preizkusne dobe v smislu četrtega odstavka 400. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) navedlo vse okoliščine, ki jih je dolžnik navajal v predlogu za odpust obveznosti (red. št. 32), vloženem 15. 10. 2015. Tako je sodišče med te razloge izrecno navedlo: višino obveznosti stečajnega dolžnika, dolžnikovo starost (52 let), da je dolžnik zaposlen in prejema dohodke v višini 1.000,00 EUR neto, da nima nobenega drugega premoženja, da je dolžan preživljati 19-letnega sina, ki se redno šola in da se dolžnik že vrsto let zdravi zaradi „long qute“ intervala, zaradi česar mu je predpisana terapija z beta blokerji. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi posebej izpostavilo višino dolgov stečajnega dolžnika, saj naj bi samo do enega upnika (F. d. d.) ti dolgovi znašali 11.637.209,85 EUR.

5. Določitev ustreznega preizkusnega obdobja za dolžnika mora biti rezultat celostne ocene okoliščin, ki so poznane sodišču. Preizkus pravilnosti takšne ocene spada v sfero materialnopravnega preizkusa odločitve sodišča prve stopnje, ki ga opravi pritožbeno sodišče. V okviru tega preizkusa lahko pritožbeno sodišče glede na pritožbene razloge tudi ustrezno dopolni argumentacijo prvostopenjskega sodišča. 6. Materialnopravno zmotno je stališče pritožnika, da naj bi vsi razlogi, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, govorili v prid skrajšanju preizkusne dobe. Kot takšni okoliščini je v konkretnem primeru mogoče razumeti zgolj dolžnikovo obveznost preživljanja svojega sina in njegove zdravstvene težave. Vendar iz podatkov, ki jih navaja pritožnik le-te niso take, da bi kljub zdravljenju neposredno ogrožale življenje dolžnika. Glede na starost je dolžnik še vedno v dobi polne življenjske aktivnosti in bi bil ob koncu odmerjene preizkusne dobe star 57 let. Tudi ta starost je še vedno pod mejo, kot jo npr. določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot starostni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato starost dolžnika v konkretnem primeru ne more biti odločilna okoliščina, ki bi narekovala k bistvenemu skrajšanju preizkusne dobe za dolžnika.

7. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno upoštevalo višino izkazanih terjatev do dolžnika in razloge za njihov nastanek. Nedvomno je višina obveznosti dolžnika, ki so pripeljale do insolventnosti, odločilna okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati pri določitvi preizkusnega obdobja(1). Obveznosti dolžnika, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in jih pritožnik s pritožbo ne izpodbija, daleč presegajo obveznosti, ki jih povprečna fizična oseba pri sklepanju običajnih poslov ali celo kot gospodarski subjekt prevzema pri vsakodnevnem poslovanju. S tem v zvezi so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi pri tem ne šlo za dolžnikove obveznosti in da od njih ni imel nobene koristi. Pritožnik je v predlogu za odpust obveznosti brez dodatnih pojasnil zatrjeval, da naj bi dolgovi nastali v posledici uveljavljanja odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe in kot prevzete poroštvene obveznosti, ki so jih zahtevale banke pri odobritvi posojil njegovim podjetjem. Če je dolžnik dajal osebna jamstva za obveznosti, ki so jih prevzemala njegova podjetja, je s tem prostovoljno posegel v načelo omejene odgovornosti družbenikov v kapitalskih družbah za obveznosti družbe. Pritožnik je na ta način dajal osebno jamstvo za uspeh svojih podjetij. Takšno ravnanje je razumno ob predpostavki pričakovane koristi družbenika v smislu povečanja vrednosti svoje naložbe v podjetjih na podlagi zagotovljenega posojila, za vrnitev katerega je dolžnik dal osebno jamstvo. Pritožnikovo zatrjevanje, da v posledici prevzetih jamstev (ki so bila pogoj za pridobitev posojila), ni prejel nobenih koristi, je zato materialnopravno zmotno. Okoliščina, da so dolžnikova podjetja končala v stečajnih postopkih, ne more pripeljati do drugačne ocene narave obveznosti dolžnika. Zmanjšanja pomena višine obveznosti dolžnika ni mogoče utemeljevati niti z zatrjevanimi okoliščinami, da tako visokih obveznosti dolžnik v nobenem primeru ne bo mogoče poplačati v daljši preizkusni dobi.

8. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je glede na upoštevane okoliščine, ki se nanašajo na položaj dolžnika določitev priezkusnega obdobja, ki je blizu maksimuma, ki ga določa ZFPPIPP v četrtem odstavku 400. člena materialnopravno pravilna.

9. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del prvostopenjskega sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPIPP).

Op. št. (1): Glej tudi sklep VSL Cst 297/2015 z dne 26.5.2015.