Jedro

Na aktivni strani ni nujnega sosporništva, saj ima tožeča stranka vselej možnost tiste udeležence, ki so v takšnem materialnem razmerju, da morajo sodelovati v pravdi in se ji ne želijo pridružiti na aktivni strani, zajeti na pasivni strani.

Če bi tožnice pravilno postavile zahtevek, s katerim bi zahtevale plačilo vtoževanega zneska za vse etažne lastnike na račun upravnika, bi bil ta sklepčen do te mere, da bi sodišče lahko v nadaljevanju ugotavljalo višino terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II.Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.V tem postopku v sporu majhne vrednosti je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom tožbeni zahtevek prve do šeste tožeče stranke za plačilo 1.449,10 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2021 zavrnilo (I. točka izreka), tožbo sedme tožeče stranke pa zavrglo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v celoti z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), odmero stroškov pa bo opravilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti glavne odločbe (IV. točka izreka).

2.Tožbo sedme tožeče stranke (vsi etažni lastniki stavbe 0000-1060 na naslovu P. 2, X.) je zavrglo iz razloga, ker ji predhodno ni podelilo sposobnosti biti stranka (76. člen ZPP) ter posledično ne more nastopati kot pravdna stranka. Tožbeni zahtevek preostalih tožnic je zavrnilo iz razloga nesklepčnosti, in sicer, ker so napačno zahtevale plačilo le zase in ne za vse etažne lastnike, ter na svoj račun in ne na račun upravnika A. Poleg tega je ugotovilo, da niso izkazale višine terjatve, to je izračuna deležev, na podlagi katerih zahtevajo posamezne zneske.

3.Pritožbo podajajo vse tožnice (ki so navedene v uvodu pritožbe) zoper celotni izrek sodbe in sklepa. Navajajo, da ne drži, da so spremenile tožbo tako, da zahtevajo plačilo iz naslova skupne lastnine, to je kurilnega olja, le zase. Pri presoji sklepčnosti tožbe je treba upoštevati, da se je predmetni spor pričel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in je treba kot tožbo šteti tako predlog za izvršbo kot prvo pripravljalno vlogo, s katero je bila tožba dopolnjena. Le tako je zagotovljena enaka obravnava strank z enakim številom možnih vlog. V konkretnem primeru so tožnice v predlogu za izvršbo navedle, da plačilo zahtevajo na TRR upravnika A. in je ugotovitev sodišča, da ga zahtevajo zase in da so v tem delu spremenile tožbo, protispisna. Tožba glede navedenega ni bila spremenjena. Nadalje je protispisna ugotovitev sodišča, da zapis - vsi etažni lastniki stavbe 0000-1060 pomeni dodatno, to je sedmo tožečo stranko, saj kaj takega ne izhaja niti iz predloga za izvršbo niti iz pripravljalnih vlog. Zapis je le pojasnilne narave in pomeni, da so vse tožnice etažne lastnice navedene stavbe. Če bi želele tožbo razširiti tudi na sedmo tožečo stranko (ob izpolnjenem pogoju, da bi ji sodišče podelilo status stranke v postopku), bi to izrecno navedle, česar niso storile. Zato je odločitev o zavrženju tožbe proti sedmi tožeči stranki postopkovno napačna. Sodišče tudi napačno tolmači pomen zapisa TRR upravnika A. v uvodu koncesijske pogodbe z dne 19. 12. 2019 kot bistveno sestavino pogodbe, kar ne drži. Gre zgolj za pojasnilno naravo pogodbe, ki bi bila veljavna tudi brez tega zapisa, iz same pogodbe pa nikjer ne izhaja, da se mora plačilo izvršiti izključno na v uvodu naveden TRR upravnika. Sodišče je preuranjeno domnevalo, da so si tožnice kar prilastile sredstva drugih etažnih lastnikov, zato je tudi materialno pravna presoja sodišča napačna. Spregledalo je, da toženka v prvi pripravljalni vlogi ni prerekala navedb tožnic glede izračunanih deležev od celotne vtoževane glavnice za posameznega etažnega lastnika, kot so označile v tabeli v dopolnitvi tožbe. Prav tako ne drži, da tožnice izračuna niso obrazložile, saj je razdelilnik del vloge, iz njega pa je razviden ključ delitve. Gre za verodostojno listino, ki jo je pripravil upravnik. S tem je izkazana aktivna legitimacija tožnic in ni pravilno stališče sodišča, da je tožba nesklepčna. Tožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da njihovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ter priglašajo pritožbene stroške.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodba in sklep, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Glede sedme tožeče stranke

7.Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v katerem so kot upnice navedene prva do šesta tožnica (list. št. 1 in nasl.). V prvi pripravljalni vlogi - dopolnitvi tožbe so tožnice navedene pod zaporednimi številkami od ena do šest ter je dodano besedilo "vsi etažni lastniki stavbe 0000-1060 na naslovu P. 2, X." (list. št. 31). Tako so tožnice opredelile tožečo stranko tudi v drugi pripravljalni vlogi (list. št. 65). S to vlogo so predlagale, da sodišče podeli sposobnost biti stranka skupnosti etažnih lastnikov stavbe 0000-1060, ter navedle, da če bo predlogu ugodeno, bo ta tožeča stranka vstopila v spor glede na stanje zadeve in bo od tedaj naprej opravljala pravdna dejanja. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 11. 2022 (list. št. 91) predlog zavrnilo, pritožbe ni bilo podane in je sklep 9. 12. 2022 postal pravnomočen. V tu izpodbijanem sklepu je ugotovilo, da etažni lastniki stavbe 0000-1060 ne morejo nastopati kot pravdna stranka, zato je njihovo tožbo zavrglo.

8.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v delu, ko je sodišče prve stopnje tožbo skupnosti etažnih lastnikov zavrglo, ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi šlo za takšno kršitev le, če bi sodišče dopustilo, da bi se postopka udeležila stranka, ki ne more biti pravdna stranka. V obravnavanem primeru bi tako lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, to je, da je sodišče določbe zakona uporabilo nepravilno, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, v konkretnem primeru sklepa o zavrženju tožbe. Zgoraj je pojasnjeno, da v postopku v sporu majhne vrednosti pritožba ni dopustna zaradi relativne bistvene kršitve postopka, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga potrdilo. Sicer gre pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje prestrogo presojalo označbo vseh etažnih lastnikov navedene stavbe kot samostojne tožeče stranke, ter da gre le za zapis pojasnilne narave. Vendar sodišče s tem, ko je tožbo v tem delu zavrglo, preostalim tožnicam, niti vsem etažnim lastnikom stavbe 0000-1060, če jim bo kadarkoli v drugem postopku podeljena sposobnost biti stranka, ni odvzelo nobenih pravic. Ob povedanem je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede spremembe tožbe

9.Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine tožnic, tedaj še upnic, ni upoštevalo. Iz podatkov sodnega spisa navedeno ne izhaja, ampak izhaja ravno nasprotno, da je obema pravdnima strankama omogočilo vložitev vlog skladno z določili ZPP, ki veljajo v postopku v sporu majhne vrednosti. Tako so tožnice po pozivu sodišča vložile prvo pripravljalno vlogo z dopolnitvijo tožbe ter drugo pripravljalno vlogo, toženka pa je na obe vlogi odgovorila s svojima vlogama.

Postopkovnih kršitev v tem delu pritožbeno sodišče ni našlo.

10.Tožnice izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da so s prvo pripravljalno vlogo tožbo spremenile, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Po podanem predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (list. št. 1) je sodišče izdalo sklep o izvršbi (list. št. 7), s katerim je dolžniku naložilo poravnavo v predlogu navedenih terjatev, dovolilo izvršbo, odmerilo stroške postopka ter določilo sodišče, ki bo vodilo izvršilni postopek (list. št. 21). Tožnice so zato morale skladno s pozivom sodišča tožbo dopolniti, ne samo s trditveno in dokazno podlago, temveč so v pravdnem postopku morale oblikovati tudi zahtevek, ki v predlogu za izvršbo ni bil oblikovan. To so tudi storile tako, da so pod I. točko zahtevale, da jim je toženka dolžna plačati glavnico v znesku 1.449,10 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2021, pod II. točko pa so zahtevale plačilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka (list. št. 46). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožnice zahtevajo plačilo celotnega zneska glavnice (tudi v delih, ki se nanašajo na druge etažne lastnike, ki niso tožniki) le zase (in ne na račun upravnika A.).

11.Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi pravdno sodišče moralo upoštevati zahtevo tožnic iz predloga za izvršbo, da se zahtevani znesek nakaže na račun upravnika. Drži, kot zatrjujejo, da predlog za izvršbo in prva pripravljalna vloga z dopolnitvijo tožbe predstavljata enotno tožbo, vendar ni bila naloga sodišča, da iz obeh vlog namesto tožnic samo oblikuje oziroma dopolnjuje zahtevek. Najprej to ni bila njegova naloga iz razloga, ker so tožnice imeli pooblaščenko odvetnico, ki je pravna strokovnjakinja, nadalje tudi ne iz razloga, ker je toženka na dejstvo, na kateri račun bi bila dolžna vtoževano terjatev nakazati, tožnice opozorila v prvi pripravljalni vlogi z navedbo, da se ni zavezala kurilnega olja plačati skupnosti etažnih lastnikov, da je bila v dogovorih z upravnikom A. glede čiščenja cistern, ter da je svoj dolg poravnala s pobotom (list. št. 56). Materialno procesno vodstvo glede dopolnitve tožbe pa je sodišče prve stopnje ustrezno opravilo s sklepom z dne 4. 3. 2022 (list. št. 29). Kot izhaja iz druge pripravljalne vloge tožnic (list. št. 54), so toženki na dveh mestih odgovorile, da je treba terjatev izplačati na TRR račun, naveden v koncesijski pogodbi, to je na račun upravnika A., vendar svojega zahtevka navedeni trditveni podlagi niso prilagodile. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je v tem delu prišlo do spremembe tožbe, kateri toženka ni nasprotovala, zato o njej ni bilo treba odločati s sklepom, ampak je bila dopuščena že neposredno na podlagi določil ZPP.

Glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka

12.Držijo pritožbene navedbe, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva, saj ima tožeča stranka vselej možnost tiste udeležence, ki so v takšnem materialnem razmerju, da morajo sodelovati v pravdi in se ji ne želijo pridružiti na aktivni strani, zajeti na pasivni strani. Navedeno pomeni, da je lahko v konkretnem primeru prvih šest tožnic vložilo tožbo za vse etažne lastnike stavbe 0000-1060 na naslovu P. 2, X., glede na to, da v postopku ni sporno, da gre za plačilo kurilnega olja, ki je bilo last vseh etažnih lastnikov te stavbe. Vendar bi tožnice morale svoj zahtevek oblikovati tako, da bi znesek 1.449,10 EUR, kar predstavlja seštevek posameznih zneskov za 92 etažnih lastnikov, kot izhaja iz razdelilnika stroškov, ki je del trditvene podlage prve pripravljalne vloge tožnic, zahtevale za vse etažne lastnike, ne pa, da so celotni znesek zahtevale le zase. Poleg tega bi skladno s 3. členom koncesijske oziroma prodajne pogodbe (A6) morale zahtevati plačilo tega zneska na račun upravnika A., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz 3. člena navedene pogodbe nedvoumno izhaja, da bo toženka ceno kurilnega olja za končne potrošnike, to je za vsakokratne etažne lastnike, plačala na račun predstavnikov etažnih lastnikov. Za etažne lastnike na naslovu P. 2, X. je to upravnik A. Zato ne držijo pritožbene navedbe oziroma so celo protispisne, da je sodišče napačno tolmačilo pomen zapisa TRR upravnika A. v uvodu pogodbe, in da iz same pogodbe ne izhaja, da se mora plačilo izvršiti izključno na v uvodu naveden TRR upravnika. Če bi tožnice pravilno postavile zahtevek, s katerim bi zahtevale plačilo vtoževanega zneska za vse etažne lastnike na račun upravnika, bi bil ta sklepčen do te mere, da bi sodišče lahko v nadaljevanju ugotavljalo višino terjatve, to je, ali je izkazan ključ delitve ter ali je morebiti utemeljen toženkin pobotni ugovor.

13.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnic nesklepčen, pri tem pa je pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče tožeči stranki vselej lahko prizna manj od zahtevanega. A tudi, če bi tožnice zneske, ki v razpredelnici odpadejo na njih (npr. prva tožnica 18,11 EUR, itd.) izkazale, česar, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, niso uspele, jim sodišče tudi teh posameznih zneskov ne bi moglo priznati, saj zahtevajo plačilo zneskov na svoj račun, kar je v nasprotju s pogodbenimi določili, kot je pojasnjeno zgoraj. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se mu v nadaljevanju ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem pravne narave prodanega olja, kot je pravilno pojasnilo v 19. točki obrazložitve, to je z vprašanjem nujnega in enotnega sosporništva.

Glede izračuna deležev

14.Kot dodatni argument za nesklepčnost zahtevka je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi, da tožnice niso uspele dokazati ključa delitve za zneske, ki odpadejo na posamezne etažne lastnike. Najprej gre pojasniti, da gre v tem delu za ugotovitev dejanskega stanja, zoper takšno ugotovitev pa v postopku v sporu majhne vrednosti pritožba ni dopustna, zato je bilo pritožbeno sodišče vezano na ugotovitev, da tožnice delitve stroškov niso dokazale in je pritožba neutemeljena že iz tega razloga.

15.Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da držijo pritožbene navedbe, da je razdelilnik, ki je sestavni del prve pripravljalne vloge, del trditvene podlage tožnic. Vendar ne gre pritrditi navedbam v pritožbi, da je sodišče spregledalo, da toženka v prvi pripravljalni vlogi, torej pravočasno, ključa delitve iz razdelilnika ni prerekala. Kot je pritožbeno sodišče navedlo v opombi 3 zgoraj, sta toženkini prva in druga pripravljalna vloga identični, v obeh pa je konkretno in opredeljeno prerekala ključ delitve, torej višino terjatve kot neizkazano, in to tako v smeri izračuna zahtevanega zneska v tem postopku v razmerju do celotne terjatve upravnika A. do toženke po koncesijski oziroma prodajni pogodbi (10.464,36 EUR), kot v smeri izračunov deležev v odstotkih in zneskih za vsakega posameznega etažnega lastnika.

16.Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v 16. točki, da tožnice ključa delitve niso uspele izkazati. Tudi pritožbenemu sodišču, ko vpogleda v razdelilnik stroškov, ni jasno, kako je npr. za prvo tožnico prišlo do izračuna 0,1731 % in zneska 18,11 EUR, oziroma, kako je prišlo do izračuna preostalih odstotkov in zneskov za etažne lastnike te stavbe (npr. B. B., C. B., 0,0866 %, 9,06 EUR). Tožnice so se sklicevale na sodno prakso, to je sodbo VSRS III Ips 5/2012, sicer iz drugih, postopkovnih razlogov. Ne gre spregledati, da je v njej revizijsko sodišče pojasnilo, da mora (v tistem konkretnem postopku) upravnik v postopku pred sodiščem pojasniti, na kakšen način je po posameznih postavkah prišel do izračunanega zneska, ki odpade na lastnika. Tožnice zgolj s predložitvijo sicer obširnega in natančno razdelanega razdelilnika stroškov, ki je na 24 straneh sestavni del njihove prve pripravljalne vloge, brez dodatne ustrezne obrazložitve izračuna deležev niso izkazale. Tako je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo tudi po višini.

Sklepno

17.Ker pritožba tožnic ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, jo je zavrnilo ter sodbo in sklep potrdilo na podlagi 351. člena ZPP.

18.Tožnice s pritožbo niso uspele, zato nosijo svoje pritožbene stroške, toženki pa pritožbeni stroški niso nastali (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Skladno s 458. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2Sedem zadev Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 10/2022, P 12/2022, P 13/2022, P 14/2022, P 15/2022, P 16/2022 in P 51/2022, ki so v pritožbenem postopku zavedene pod opr. št. od I Cp 381/2025 do I Cp 387/2025, se po 162. členu Sodnega reda in Odredbi Višjega sodišča v Ljubljani Su 125/2018 z dne 6. 3. 2025 obravnava kot množični spor in so bile skladno z vrstnim redom dodeljene istemu sodniku.

3Ki sta v celotnem besedilu identični.

4Za razliko od starejše sodne prakse, kjer je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi zgolj v delu, kjer je bila dovoljena izvršba, v pravdnem postopku pa je sodišče vzdržalo dajatveni in stroškovni del v veljavi ali pa ga razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, pač glede na uspeh v pravdi.

5Tožba sedme tožeče stranke je bila zavržena.

6Toženka je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da gre za 93 etažnih lastnikov, v drugi pa, da gre za 25 etažnih lastnikov, vendar navedene razlike za odločitev o zahtevku niso bile bistvene.

710. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 76, 285, 339, 339/1, 339/2, 339/2-11, 458, 458/1 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 62, 62/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.