Jedro

Čeprav se je obseg obtoženčevega kaznivega dejanja po izreku oprostilnega dela prvostopne sodbe zmanjšal, pa mu je očitanih še vedno šest dejanj, storjenih v škodo različnih oškodovank. S temi dejanji je bila varnost oškodovank, katerih socialno stisko je izrabljal in se okoriščal na njihov račun, nedvomno ogrožena.

Zmanjšanje obsega kaznivega dejanja zato ne nasprotuje zaključku, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi.

Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, nakazalo drugačno stališče. Ker pa je obtoženec še vedno obtožen kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ in v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazani položaj ni nastal, ni podlage za uporabo določb 432. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17.7.2001 je bil obt. B.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ in obsojen na kazen 2 leti zapora. V to kazen mu je bil po določbi 1. odstavka 49. člena KZ vštet pripor od 20.2.2001 od 10.30 ure dalje. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je bil obtoženec oproščen po določbi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za nadaljna dejanja v sestavi kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ. Odločeno je tudi bilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obtoženčev zagovornik se je pritožil zoper obsodilni del navedene prvostopne sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 25.10.2001 ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Z istim sklepom je zoper obt. B.J. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik A.P. iz M., je dne 14.11.2001 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, kršitve določb 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočni sklep drugostopnega sodišča o podaljšanju pripora spremeni tako, da zoper obtoženca odrejeni pripora odpravi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevana kršitev "materialnega prava", ker bi naj v nasprotju s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije po razveljavitvi sodbe s strani Višjega sodišča v Mariboru pripor ne bil več neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi, ni podana. Pravilna je namreč ocena izpodbijanega sklepa, da je neogibna potrebnost pripora utemeljena z nevarnostjo ponavljanja kaznivih dejanj, s tem pa je ogrožena varnost ljudi. Čeprav se je obseg obdolžencu očitane kriminalne dejavnosti po sodbi prvostopnega v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča res zmanjšal, pa to dejstvo ni ovira za oceno, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi. S kršitvijo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, da obstaja nasprotje med vsebino zapisnikov in razlogi v izpodbijanem sklepu, češ da ni dokazano, da bi mu prostitutke izročale tudi do 600.000,00 SIT mesečno, uveljavlja v resnici zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna. Enako velja za trditev, da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj bi ne navedlo okoliščin, ki kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, saj gre v tem primeru za očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Četudi sklep pritožbenega sodišča glede kaznivega dejanja pod točko 1. alinea 4 nakazuje drugačno pravno opredelitev, pa to samo zase ni podlaga za trditev, da bi bilo potrebno uporabiti določbe člena 432 ZKP, saj še vedno ostajajo štirje očitki, pri katerih pa je zagrožena kazen do pet let zapora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je dovolj podrobno in utemeljeno pojasnjeno, da še vedno obstaja realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, katerih je obtožen. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je bila pri presoji, ali je pri obtožencu še izkazan obstoj pripornega razloga, pravilno upoštevana določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, po kateri se sme odrediti oziroma podaljšati pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obtoženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. V zvezi s težo obtoženčevih dejanj, načinom njihove storitve, okoliščinami, v katerih jih je izvršil ter njegovimi osebnimi lastnostmi, je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo in presodilo dejstva, ki so povezana z njegovo odločnostjo, motivi in razlogi za izvršitev posameznih dejanj in prav tako z njegovimi metodami za ohranitev položaja, ki ga je ustvaril v razmerju do oškodovank. Na podlagi tega je zanesljivo zaključilo, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in tudi, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi.

Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti zagovornikovih izvajanj, s katerimi očita izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu kršitve določb 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obseg obtoženčevega kaznivega dejanja se je po izreku oprostilnega dela prvostopne sodbe res zmanjšal, toda očitanih mu je še vedno 6 dejanj, storjenih v škodo različnih oškodovank. Zato ta okoliščina ne nasprotuje zaključku, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi. Z dejanji, ki jih je izvrševal obtoženec, je varnost oškodovank, katerih socialno stisko je izrabljal in se okoriščal na njihov račun, nedvomno bila ogrožena. Zaključka napadenega sklepa o obstoju tega v 1. odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavku 202. člena ZKP določenega pogoja tudi ne moreta ovreči okoliščini glede časa, ki je potekel od storitve zadnjega dejanja do odreditve pripora zoper obtoženca in dejstvo, da se je zaposlil v podjetju L. d.o.o.. Glede na vztrajnost, ki jo je obtoženec izkazal pri izvršitvi kaznivega dejanja, navedeni okoliščini nista tako tehtni, da bi na njuni podlagi bil mogoč drugačen zaključek, kot je sprejet v napadenem pravnomočnem sklepu.

V obrazložitvi sklepa, ki ga napada zahteva za varstvo zakonitosti, je sicer navedeno, da je obtoženec od številnih žensk, ki so se prostituirale, zahteval denar. Toda pri tem ne gre za protispisnost, ki predstavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Posebej še, ker je s to navedbo poudarjeno obtoženčevo trajajoče kriminalno delovanje, ki ga ni mogoče opredeliti drugače tudi v položaju, nastalem po odločitvi, s katero je bil obtoženec oproščen dela obtožbe.

Protispisnosti tudi ni v zvezi z navedbo, da so prostitutke izročale obtožencu do 600.000,00 SIT mesečno. Ne glede na to, da se obrazložitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne sklicuje na izpovedbe zaslišanih prič, je to dejstvo mogoče povzeti iz očitka, da je V.R. poročena V., dajala obtožencu dnevno 20.000,00 SIT, kar pomeni, da je mesečni znesek dosegel 600.000,00 SIT. S to okoliščino je tudi sicer poudarjeno obtoženčevo pridobivanje koristi v večjem obsegu.

Prav tako ni mogoče sprejeti trditve vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo niti ene same relevantne okoliščine, ki bi izhajala iz ugotovljenega dejanskega stanja ter da je prezrlo veliko časovno odmaknjenost zadnjega dejanja od dneva odreditve pripora in obtoženčevo zaposlitev. Napadeni pravnomočni sklep navaja tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju navedenega pripornega razloga. Te okoliščine so tehtnejše od okoliščin, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

Stališče, ki ga je v razveljavitvenem sklepu nakazalo sodišče druge stopnje v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 17.7.2001, ni odločilno za ugotavljanje obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti nakazani položaj ni nastal, ker je obtoženec še vedno obtožen kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ. Zato tudi ni podlage za uporabo določb 432. člena ZKP.

Po obrazloženem niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve. Z navedbami, da obtoženčevih izjav napram posameznim prostitutkam, ki so želele prenehati s prostitucijo, ni mogoče opredeliti kot resno grožnjo ter da je pomembno, da jih glede na njihove izpovedbe ni silil v nadaljnjo prostitucijo, zagovornik ponuja lastno oceno teh okoliščin in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornika obt. B.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).