Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnikov mesečni dohodek presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, zato je bila njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrnjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani je kot organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: za BPP) z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 17. 10. 2011 za pravno svetovanje za sestavo in vložitev: pod točko 1) izreka revizije zoper sodbe Upravnega sodišča v Ljubljani: opr. št. I U 1188/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. I U 1192/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. I U 1189/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. I U 1193/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. I U 1190/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. I U 1081/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. I U 1191/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. I U 1187/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. I U 1382/2011 z dne 15. 9. 2011; pod točko 2) izreka za pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2857/2009 z dne 21. 9. 2011 ter sprejela sklep, da pod točko I Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o prošnji tožnika za sestavo in vložitev pod točko I/1) izreka tožbe in predloga za vrnitev v prejšnje stanje zoper odločbo Ministrstva za finance z dne 18. 8. 2011 in odločbo Ministrstva za finance z dne 6. 9. 2011 ter pod točko I/2) tožb zoper odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 2491/2011 z dne 22. 9. 2011, opr. št. 1934/2011 z dne 27. 9. 2011, opr. št. 2387/2011 z dne 9. 9. 2011, opr. št. 1117/2011 z dne 6. 5. 2011, opr. št. Bpp 2623/2011 z dne 5. 10. 2011. Omenjena prošnja se je odstopila v nadaljnje reševanje stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije. Prav tako pa je pod točko I/3) izreka podpredsednica ugotovila, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 515/2011 z dne 13. 10. 2011 in se je le-ta odstopila v nadaljnje reševanje stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (točka I/4 izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prosilec v dne 17. 10. 2011 prejeti prošnji prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči v prej navedenih zadevah. Organ se sklicuje na določila 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZBPP), prvi odstavek 13. člena ZBPP, drugi odstavek 13. člena ZBPP in 14. člen ZBPP. Pri odločanju je pristojni organ za BPP vpogledal v prošnjo prosilca za dodelitev BPP, v Centralni register prebivalstva RS, Register transakcijskih računov pri Banki Sloveniji, bazo podatkov GURS, bazo podatkov ZZZS, bazo Klirinško-depotne družbe in spis opr. št. Bpp 2623/2011. Ugotovil je, da znaša lastni dohodek prosilca v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od julija do septembra 2011, skupaj 2.471,49 EUR. Ker je prosilec samski, je njegov povprečni mesečni dohodek 823,83 EUR, kar presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v socialnovarstveni zakonodaji. Ker že višina lastnega dohodka presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se organ za BPP ni spuščal v presojo višine drugega prosilčevega premoženja. Ker je njegova prošnja neutemeljena, jo je po 2. točki drugega odstavka 37. člena ZBPP organ za BPP zavrnil. Izpodbijana odločba pa se v delu, v katerem so bile prošnje odstopljene pristojnemu Upravnemu sodišču, sklicuje na 11. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji Upravno sodišče, kolikor ni z zakonom drugače določeno. Na podlagi 31.a člena ZBPP o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odloča pristojni organ za BPP Upravnega sodišča v zadevah upravnih sporov. Glede nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pa se sklicuje na prvi odstavek 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZDS).

Tožnik v tožbi, ki jo je temu sodišču odstopilo v reševanje Vrhovno sodišče RS, navaja, da zaradi sodnih odločitev v zadevah brezplačne pravne pomoči, s katerimi so mu kršene ustavne pravice, in kar vse traja že od leta 1994, trpi poleg gmotnega nasilja tudi hude duševne bolečine. To je tudi razlog za njegovo procesno nesposobnost, kar je sodišču znano iz mnenj specialista psihiatrije A.A. To bi sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Sodniki mu kratijo pravice z zlorabo njegove stiske, kar je izkazano z odločbo tega sodišča opr. št. Bpp 271/2011-2 z dne 26. 10. 2011. Tožnik želi, da se mu omogoči sodno varstvo njegovih pravic in svoboščin in da mu sodišče v primeru nesporno ugotovljene pravdne nesposobnosti postavi začasnega zastopnika, ki bo njegovo laično tožbo popravil in ga zastopal pred sodiščem. Vse odločbe, ki jih izpodbija s to tožbo (in so bile razdružene s sklepom tega sodišča), so obremenjene z absolutno bistveno kršitvijo pravila iz drugega odstavka 237. člena in 128. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Iz odločbe je razvidno, da je prosil za nujno brezplačno pravno pomoč v skladu s 35. členom in 36. členom ZBPP, po katerem se le-ta dodeli državljanu RS, ki si po svojem trenutnem finančnem položaju ne more uresničiti pravnih dejanj, katerih po preteku postavljenega roka ni več mogoče vložiti. Organ pa je zavrnil redno BPP, za katero sploh ni zaprosil. Posledično ni upošteval trenutnega finančnega stanja, čeprav je prošnji priložil nakaznice ZPIZ, iz katerih je razvidno, da mesečno prejema okoli 500,00 EUR, kar mu zadostuje le za hrano in zdravila. Tožnik nadalje navaja, da podrejeno prosi za izjemno brezplačno pravno pomoč. Tudi o teh podrejenih zahtevkih tožena stranka nikoli ne odloči v izreku oziroma jih običajno prezre.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je organ za BPP pravilno odločil, ko je tožnikovo tožbo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Nosilni argument za to odločitev je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev glede na svoj finančni položaj.

Po določbi 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje v prej navedenem smislu ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve (drugi odstavek).

Ugotovitvam organa za BPP, da je tožnikov mesečni dohodek v relevantnem obdobju po podatkih ZPIZ znašal 823,83 EUR, tožnik v tožbi niti ne ugovarja. Pravilna je torej ugotovitev, ki izhaja iz podatkov v spisu, da je njegov mesečni dohodek presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (v letu 2011 461,22 EUR). Takšno dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča narekovalo odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča tožnik zmotno meni, da je odločitev napačna zato, ker je prosil za nujno brezplačno pravno pomoč, ki se po 36. členu ZBPP dodeli, če je to potrebno, ker bi prosilec sicer zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zato izgubil pravico opraviti to dejanje in se dodeli ne glede na zakonske določbe o pogojih in postopkov za odobritev brezplačne pravne pomoči. V primeru odobritve nujne brezplačne pravne pomoči mora namreč prosilec takoj in najpozneje v osmih dneh od odobritve izkazati vse zahtevane pogoje. Če se izkaže, da odobritev ni bila utemeljena, se uporabijo določbe o neopravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (tretji in četrti odstavek 36. člena ZBPP). Ker je organ za BPP na podlagi razpoložljivih podatkov že ob vložitvi prošnje lahko ugotovil, da tožnik glede na višino svojih dohodkov ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bi bilo povsem nelogično, da bi njegovi prošnji ugodili in mu odobrili brezplačno pravno pomoč, ki bi jo tožnik moral vrniti. S sprejeto odločitvijo organ za BPP ni obšel namena določbe 36. člena ZBPP.

Sodišče tudi ne more slediti tožnikovim ugovorom, da ne more sam nastopati v postopku, češ da nima procesnih sposobnosti, kar naj bi moral organ za BPP v postopku izdaje izpodbijane odločbe upoštevati po določbi 49. člena ZUP, sodišče v tem upravnem sporu pa po 81. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Tožnik ni izkazal s pravnomočno sodno odločbo, da mu je odvzeta sposobnost za sprožitev in zastopanje pravic v sodnem postopku in tudi iz same tožbe in podatkov v spisu ne izhaja dvom, da bi bil tožnik nesposoben argumentirati svoja stališča in zastopati tožbo v upravnem sporu ali podati prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Kolikor tožnik navaja, da podrejeno prosi za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči, sodišče ugotavlja, da gre za spremembo zahtevka za odobritev brezplačne pravne pomoči. Zahtevek lahko stranka v upravnem postopku spreminja le do izdaje odločbe na prvi stopnji (133. člen ZUP). Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni odločila o podrednem zahtevku, sodišče pa se do njegovih navedb ali sploh izpolnjuje zakonske pogoje za to obliko brezplačne pravne pomoči, ni treba opredeljevati.

Organ za BPP je po presoji sodišča pravilno postopal v primeru odstopa prošenj za BPP na druga sodišča (Upravno, ki je prošnje že prejelo v obravnavo in na Delovno in socialno sodišče, ki je pristojno, kot je pravilno navajala tožena stranka, na podlagi ZDSS).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.