Jedro

Ker je protipredpisna sprememba oškodovankine vožnje povzročila nastalo kritično situacijo, to narekuje izrek oprostilne sodbe.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega S.K. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi B.K., sin Š. in M., rojen 6.5.1961 v M., stanujoč v M. na D.p., D. o p r o s t i obtožbe, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo 1. odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila druga oseba hudo telesno poškodovana s tem, da dne 23.11.2001 okrog 17.50 ure izven naselja G. po glavni cesti 1. reda M.S. - R. vozeč iz smeri M.S., osebnega vozila ni vozil s tako hitrostjo, da bi ga lahko sam obvladal in ustavil pred oviro, ki jo lahko pričakuje, saj je vozilo vozil s hitrostjo okrog 86,9 km/h, katera pa je bila glede na vožnjo v nočnem času in s tem povezano zmanjšano vidljivostjo ter bližnje križišče neprimerna, v posledici česar tudi kolesarko V.K. vozečo v isti smeri in zavijajočo v križišču na levo na lokalno cesto gledano v smeri njene vožnje zapazil šele in začel reagirati na razdalji okrog 49,1 metra od točke trčenja, zaradi česar tudi kljub umikanju z vozilom v svoje levo in močnemu zaviranju na razdalji okrog 29,9 metra od začetka zavorne poti desnega prednjega kolesa avtomobila in 3,5 metra levo od desnega roba vozišča gledano v smeri njegove vožnje s prednjim desnim delom vozila trčil v zadnji levi del kolesa K., katero je vrgel na pokrov motorja in vetrobransko steklo, od tu pa na cestišče, K. pa je pri tem utrpela prelom lobanje v senčniškem delu v desni strani s krvavitvijo iz desnega ušesa desno, izliv krvi nadmožganske ovojnice na levi strani, pretres možganov ter odrgnine po hrbtišču desne roke in po glavi z obtolčenino možganov, zaradi česar bi lahko bilo v nevarnosti njeno življenje, njena zmožnost za delo pa je za vselej zmanjšana, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 15.10.2003 je bil obdolženi S.K. oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je višje sodišče s sodbo z dne 21.1.2004, citirano v uvodu te odločbe, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ga spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preiskusno dobo dve leti.

Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 373. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka v predlogu, podanem v skladu z 2. odstavkom 377. člena ZKP meni, da pritožba ni utemeljena. Odločilna dejstva, ki so pomembna za pravilno presojo te zadeve, so: hitrost, s katero je obdolženec vozil tik pred nesrečo, razmere, ki so terjale od obdolženca, da to hitrost prilagodi ter (ne)pričakovana ovira, zaradi katere bi moral hitrost primerno zmanjšati ali ustaviti. Sodba se je v razlogih v zadostni meri ukvarjala z vsemi temi dejstvi in sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženec vozil v kritičnem času z neprilagojeno hitrostjo, ob upoštevanju njegovega zagovora, da je kolesarko zagledal na razdalji 100 do 150 metrov in v soju dolgih luči, ta zanj ni mogla predstavljati nepričakovane ovire. Ni pa podano tudi ne nasprotje o odločilnem dejstvu, če se ob ugotovljeni krivdi obsojencu kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni upošteva tudi soprispevek oškodovanke.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbo okrožnega državnega tožilca ob razpoložljivem dokaznem gradivu (zagovor obdolženca, zapisnik o ogledu kraja dejanja, alkoholimetrično analizo, skico prometne nesreče, album fotografij, izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke) presojalo s strani sodišča prve stopnje ugotovljena naslednja dejstva: - obdolženec je v trenutku pričetka reagiranja z zaviranjem vozil s hitrostjo okrog 86,9 km/h (dovoljena hitrost je 90 km/h), - oškodovanko je zagledal na razdalji 100 do 150 metrov v soju dolgih luči, - oškodovanka je vozila s kolesom v isti smeri ob robu cestišča, - ker so mu prihajala nasproti vozila, je moral luči zasenčiti, - ko se je začela kolesarka pomikati v levo, se je začel v to smer umikati tudi sam, - da se je kolesarka začela umikati v levo, je opazil na razdalji okrog 40 metrov, - kolesarka je bila tedaj oddaljena od točke trčenja okrog 49,1 metra, - obdolženec je vozil v nočnem času.

Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je obdolženec vozil prehitro, glede na prometne razmere (nočni čas, približevanje križišču ter dejstvo, da je ob robu vozišča vozila kolesarka), zaradi česar vozila ni uspel pravočasno ustaviti, ko je kolesarka začela pred križiščem zavijati v levo, oziroma je bila ta zanj pričakovana ovira, ki se ji zaradi neprilagojene hitrosti ni uspel izogniti.

Tak zaključek pa v pritožbi graja zagovornik, ki meni, da je protipredpisna vožnja oškodovanke vzrok prometne nesreče in ne obdolženčevo ravnanje, saj je tedaj vozil v skladu s predpisi (oziroma z dovoljeno hitrostjo). Oškodovanka se namreč pred zavijanjem na odcep ceste proti G. ni prepričala, če to lahko stori varno zase in za druge udeležence v prometu, ni nakazala spremembe smeri vožnje in se ni pravočasno razvrstila ob sredinski črti, kar bi bil tudi eden izmed zanesljivih znakov, da zavija na levo.

Te navedbe zagovornika so utemeljene. Ob upoštevanju zbranega dokaznega gradiva in ugotovljenih dejstev (s strani sodišča prve stopnje, ki jih je povzelo tudi sodišče druge stopnje) vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje nepravilno ocenilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP) namreč velja za vse udeležence prometa, torej tudi za kolesarje, posebno varnost daje le otrokom, starejšim ljudem, slepim invalidom in drugim, ki niso v celoti sposobni za samostojno udeležbo v cestnem prometu (2. odstavek 2. člena ZVCP). 23. člen tega zakona pa določa, da se mora vsak udeleženec v prometu, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali vključevanjem v promet prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu in namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom. Po načelu zaupanja v cestnem prometu pa sme vsak udeleženec pričakovati, da bodo vsi udeleženci v cestnem prometu spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa (1. odstavek 2. člena ZVCP).

V konkretni kazenski zadevi je obdolženec oškodovanko zagledal, kot je bilo že povedano, na razdalji 100 do 150 metrov, vendar pa ta okoliščina, da se v isti smeri ob robu ceste vozi kolesar (torej drug udeleženec v prometu), ne predstavlja nepričakovane ovire v prometu. Kolesarka je postala ovira šele tedaj, ko je začela iznenada zavijati v levo, ne da bi se pred tem prepričala, ali lahko to varno stori glede na ostale udeležence v prometu (v konkretni zadevi glede na obdolženca). Obdolženec, kot izhaja iz mnenja izvedenca in kot ugotavljata tudi obe sodišči, je na njem premik odreagiral takoj.

Torej je njeno zavijanje v levo zaznal tudi v soju kratkih luči (kar, kot rečeno, ne izhaja samo iz njegovega zagovora, temveč je to razvidno tudi iz izvedenskega mnenja), vendar pa nesreče ni mogel preprečiti. Takšna situacija pa po prepričanju vrhovnega sodišča narekuje izrek oprostilne sodbe (kakor je to storilo tudi sodišče prve stopnje), saj je protipredpisna sprememba oškodovankine vožnje povzročila nastalo kritično situacijo. Obdolženec bi namreč odreagiral na oškodovankino zavijanje enako hitro, tudi če bi vozil z dolgimi lučmi, predvsem pa ob že navedenem načelu zaupanja v cestnem prometu tak oškodovankin manever ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče v danih razmerah (to je ob upoštevanju dejstva, da je pred tem vozila ob skrajnem robu vozišča in ni z ničemer nakazala, da namerava kamorkoli zavijati) pričakovati.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo ter s stroški postopka obremenilo proračun.