Jedro

Ker iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da so bile nepremičnine, na katere se nanaša v upravnem sporu izpodbijani sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena, označene kot družbena lastnina, na kateri je bila v času uveljavitve ZSpo vpisana le pravica uporabe v korist Športne unije, je bila določba 2. odstavka 64. člena ZSpo pravilno uporabljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 485/2000-17 z dne 17.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper Sklep tožene stranke o določitvi športnih objektov občinskega pomena na področju športa v Občini S.K. (Uradni list RS, št. 76/98). Z navedenim sklepom je Občina S.K. na seji občinskega sveta dne 21.10.1998 določila objekte občinskega pomena na področju športa v Občini S.K. in med drugim določila kot tak objekt tudi bazen S.K. (parc. št. 1424/2, 1424/3 in 1424/4 k.o. K., vl. št. 96 k.o. K.) in stavbišče, funkcionalno zemljišče bazena ter nogometnega igrišča (parc. št. 1424/1 k.o. K., vl. št. 96 k.o. K.), kar je predmet odločanja v tem upravnem sporu.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tem primeru sporno, ali so bile nepremičnine parc. št. 1424/1, 1424/2, 1424/3 in 1424/4 k.o. K. ob uveljavitvi Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98, ZSpo) oziroma ob izdaji izpodbijanega sklepa tožene stranke družbena lastnina ali lastnina Športne unije Slovenije, od česar je odvisno, ali jih je lahko občina razglasila za športne objekte občinskega pomena in posledično za svojo lastnino. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila pred izdajo navedenega sklepa lastnica obravnavanih nepremičnin, vendar tega z ničemer ni dokazala. Nasprotno iz zemljiškoknjižnega izpiska Okrajnega sodišča v S.K. za zemljiškoknjižni vložek 96 k.o. K. izhaja, da so bile navedene parcele dne 2.2.1998 in 18.6.1988 v družbeni lastnini, pri čemer je v B listu najmanj od 13.5.1960 vpisana kot upravni organ Občina S.K., v C listu pa je od dne 23.5.1972, ko se je v ta vložek prenesel vpis pod C/1 iz zemljiškoknjižnega vložka 386 k.o. Š. z dne 27.3.1956, kot uporabnica oziroma imetnica pravice uporabe na teh parcelah navedena tožeča stranka. Ker ob uveljavitvi ZSpo tožeča stranka ni bila lastnica spornih nepremičnin, kar izhaja iz uradnih evidenc, ni potrebno dodatno dokazovanje. Iz teh dokazov pa po presoji sodišča prve stopnje izhaja, da z izpodbijanim sklepom tožene stranke ni bil kršen 64. člen ZSpo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da tožbi ugodi. Navaja, da je predložila menjalno pogodbo z dne 26.12.1955, iz katere je razviden naslov pridobitve nepremičnin, ki so bile prvotno označene s parc. št. 783, vl. št. 280 k.o. Š. Kasneje se je navedena nepremičnina preštevilčila in prešla v novo katastrsko občino K. s številkami parcel 1424/1, 1424/2, 1424/3 in 1424/4. Kljub zaprosilu vse do danes od Okrajnega sodišča S.K. ni prejela zaprošenega historičnega zemljiškoknjižnega izpiska. Če sodišče ne izda zaprošenega dokumenta, do katerega je stranka upravičena, stranka ne more nositi škodljivih posledic. Ker izpodbijana sodba temelji na napačnem dejanskem stanju, je nepravilna. Kasnejše delitve nepremičnin, na katerih je postala lastnik nepremičnine tožeča stranka, na vsebino lastnine ne morejo vplivati.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba tožeče stranke popolnoma brezpredmetna in je ponavljanje že znanih dejstev, saj tožeča stranka ni bila nikoli lastnica spornih nepremičnin.

Pritožba je poskus zavlačevanja postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih to sodišče navaja v izpodbijani sodbi.

Po določbi 1. odstavka 64. člena ZSpo postanejo športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena.

Kot izhaja iz predloženih spisov in iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki so med predloženimi spisi, so nepremičnine, na katere se nanaša v upravnem sporu izpodbijani Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena na področju športa v Občini S.K., označene kot družbena lastnina, na kateri je bila v času uveljavitve ZSpo vpisana v korist tožeče stranke le pravica uporabe. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je na teh nepremičninah imela lastninsko pravico, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbo 1. odstavka 64. člena ZSpo pri izdaji svojega sklepa, torej za določitev spornih nepremičnin za športne objekte občinskega pomena. To pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori o menjalni pogodbi, sklenjeni med Občino S.K. in "P.". Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno dodatno dokazovanje obstoja lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah. Za odločitev o zadevi je namreč pravno pomembno izkazano zemljiškoknjižno stanje nepremičnin v času uveljavitve ZSpo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.