Jedro

Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zato ni raziskovalo, ali je podano dejansko stanje, pač pa je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Tako se preizkus materialnopravne sklepčnosti tožbe nanaša na preizkus, ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna vrniti tožeči stranki še nevrnjen del posojila v roku 15 dni v znesku 50.000,00 SIT ter tudi zakonske zamudne obresti od naslednjih zneskov: od 150.000,00 SIT od 1.3.2002 do 30.4.2003, od zneska 80.000,00 SIT od 1.5.2003 do 31.10.2003 in od zneska 50.000,00 SIT od 1.11.2003 do plačila.

Proti taki sodbi se je pritožila toženka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sodba nepravična, saj je tožniku izposojeni denar že v celoti vrnila. Od izsposojenih 150.000,00 SIT je namreč del denarja bilo last gospoda I. in od tega zneska je leta 2003 gospodu (očitno I.) vrnila 70.000,00 SIT, preostalih 80.000,00 SIT pa je čez približno mesec dni po tem dogodku vrnila tožniku. Ker tožniku tako ničesar več ne dolguje, je vložena tožba naperjena le k pridobitvi dodatne in neopravičene materialne koristi, zato take sodbe ne more sprejeti. Navaja pa še, da je samohranilka, ki skrbi za dva mladoletna otroka, ob tem pa je že več kot leto dni nezaposlena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, določeni v 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99, 36/04, 90/05). Ta določa, da sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori tožbo in če so izpolnjeni tudi v nadaljevanju tega člena določeni pogoji. Po pregledu zadeve višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zamudna sodba pravilna in zakonita. Iz vročilnice in poziva toženi stranki na list. št. 3 spisa je razvidno, da je bila tožba toženi stranki vročena osebno dne 11.1.2005, skupaj s tožbo pa tudi poziv, da tožena stranka odgovori na tožbo v 30-ih dneh od vročitve; poučena pa je bila tudi, da bo v primeru, če tožena stranka na tožbo ne bo odgovorila ali če odgovor ne bo obrazložen, sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo, kot to nalaga 277. člen ZPP. Niti obstoja tega osnovnega pogoja iz 1. odstavka 318. člena ZPP, niti obstoja ostalih pogojev iz 1. do 4. točke navedenega člena pa tožena stranka niti ne zanika; glede na spisovne podatke pa tudi pritožbeno sodišče v njihov obstoj ne dvomi. Izkazano je namreč, da je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor, tudi sodišče druge stopnje pa deli presojo prvostopenjskega, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ter da v konkretnem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Ob takih ugotovitvah pa je bila tudi določba 318. člena ZPP pravilno uporabljena in izdaja zamudne sodbe utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da je tožena stranka tožniku ves izposojeni denar že vrnila in da je tožba neutemeljena, pa višje sodišče ugotavlja, da so te navedbe v celoti uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa pritožbe zoper zamudno sodbo ni dovoljeno vložiti (2. odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zato ni raziskovalo, ali je podano dejansko stanje, pač pa je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Tako se preizkus materialnopravne sklepčnosti tožbe nanaša na preizkus, ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialno pravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo niti tožbenim niti splošno znanim dejstvom, pa je sodišče opravilo še preizkus naslednjega pogoja za izdajo zamudne sodbe, določenega v 4. točki 318. člena ZPP. Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, torej glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je pokazal, da izpodbijana sodba s tema kršitvama ni obremenjena. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, je tudi materialno pravno pravilna, saj ima tožnik kot posojilodajalec, ki mu toženka v dogovorjenem roku posojila ni vrnila, pravico zahtevati vračilo še nevrnjenega zneska, upravičen pa je zahtevati tudi zakonsko določene zamudne obresti od dneva, ko je tožena stranka z vračilom bila v zamudi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlog ni dovoljen, pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti pa niso podani.