Jedro

Ko Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o priporu, upošteva trditve, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenih dokazih samo, če gre za dokaz, ki je že na prvi pogled nedovoljen; če je takšna presoja vezana na oceno nasprotujočih si dejstev, tega v tej fazi postopka ni mogoče storiti.

Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega T.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica je s sklepom z dne 29.1.2006 zoper osumljenega T.R. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 30.1.2006 pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je zagovornik osumljenega T.R. dne 13.2.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po 420. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep kot neutemeljen v celoti razveljavi in zadevo po potrebi pošlje v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 7.3.2006, predlagala zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi, opr. št. I Ips 114/2005, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik, pojasnilo, da je uradni zaznamek o izjavi osumljenca (6. odstavek 148. člena ZKP) dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način; na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost je v postopku omejena, se lahko opirajo odločbe, ki se izdajajo pred ali med preiskavo (odredba za hišno preiskavo, sklep o odreditvi pripora), vendar pa v teh primerih sodišče ne sme osumljenčeve izjave uporabiti samostojno, temveč vedno v povezavi z že zbranimi dokazi; - da Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o priporu, upošteva trditve, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenih dokazih samo, če gre za dokaz, ki je že na prvi pogled nedovoljen; če je takšna presoja vezana na oceno nasprotujočih si dejstev, tega v tej fazi postopka ni mogoče storiti (enako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 238/2005).

II.1. Pogoji za odreditev pripora so: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanja; obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

2. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenega T.R. pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za odreditev pripora podani in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge. Neutemeljene so navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sklep o odreditvi pripora pomanjkljivo obrazložen glede utemeljenosti suma in pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora na podlagi izsledkov dne 27.1.2006 opravljenih hišnih preiskav ter zagovora osumljenca pravilno zaključila, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje po členu 196/1 KZ glede na to, da mu je bila ob hišni preiskavi zasežena večja količina različnih vrst droge (95,2 g heroina in 198,2 g konoplje), katero je za denar hranil soosumljenemu B.S. Ob oceni teže dejanja, ki se kaže na eni strani v količini in raznovrstnosti osumljencu zaseženih drog ter na drugi strani v predpisani kazni za to kaznivo dejanje ter načina storitve dejanja kot objektivnih okoliščin, je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sodišče pravilno ocenilo tudi subjektivne okoliščine glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP (osumljenec, ki je nezaposlen in nima premoženja, je sam občasni uživalec drog in mu je hramba drog predstavljala vir zaslužka). Ob na ta način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja takšnih kaznivih dejanj, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi, predvsem mladih. Tem razlogom je pritrdil tudi senat Okrožnega sodišča, ko je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil ter presodil, da pripora tudi ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede presoje utemeljenosti suma ni oprlo le na izjavo osumljenca, dano policiji na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP, temveč je izjavo osumljenca, dano v predkazenskem postopku, ocenilo v povezavi z zagovorom osumljenca pred preiskovalno sodnico ter zasegom precejšnje količine drog (heroina, kokaina, konoplje) in denarja osumljencema.

III.1. Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se izpodbijana sklepa opirata na nedovoljene dokaze - uradni zaznamek o izjavi osumljenca policiji z dne 28.1.2006. Ob zaslišanju pri preiskovalni sodnici je bila opažena poškodba osumljenca, zato izjava osumljenca policiji ni bila dana prostovoljno, temveč je bila izsiljena. Na policiji osumljenec tudi ni bil sposoben razumeti pomena svojih pravic ter se ustrezno braniti, saj je občasen uživalec mamil. Zagovornik navaja, sklicujoč se na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. I Ips 114/2005, da mora "pogoje, na podlagi katerih je mogoče sklepati o prostovoljnosti zaslišanja ali izjave, izkazati država, za obrambo pa zadošča, da na ravni najnižje stopnje verjetnosti izkaže, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom, da tem pogojem ni bilo zadoščeno", da obramba zaradi posebnega stanja osumljenca v času zaslišanja na policiji zavrača dokazno vrednost izjave osumljenca, dane po 6. odstavku 148. člena ZKP.

2. Po določbi 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

3. Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno. Uradni zaznamek o izjavi osumljenega T.R. policistom Policijske postaje L.B. na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP vsebuje pouk osumljencu iz 4. odstavka 148. člena ZKP ter izjavo osumljenca. Vsebina uradnega zaznamka je bila osumljencu prebrana, na zapisano vsebino ni imel pripomb.

Iz zapisnika o zaslišanju osumljenca pred preiskovalno sodnico, pri katerem je bil zagovornik ves čas navzoč, izhaja, da je osumljenec podal zagovor, nato pa odgovarjal na vprašanja državnega tožilca in zagovornika. Na izrecno vprašanje zagovornika je zanikal, da bi mu na policijski postaji grozili; glede svoje izjave, dane policiji na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP, pa je povedal, da je bil prestrašen, v šoku in sploh ni vedel, kaj je govoril (stran 4). Po končanem zaslišanju osumljenca in zaključenem pripornem naroku je osumljenčev zagovornik opozoril na osumljenčevo poškodbo na čelu ter predlagal, da osumljenca pregleda zdravnik; osumljenec pa je v zvezi s to poškodbo navedel, da ga pri zaslišanju s pestjo udaril policist. 4. Zagovornik v zahtevi z navedbami, da se osumljenec pri podajanju izjave na policiji ni zavedal svojih pravic (zaradi stanja, v katerem naj bi bil zaradi mamil) in da izjava osumljenca ni bila dana prostovoljno (poškodba na čelu), nakazuje kršitev načela iz 11. člena ZKP, po katerem je prepovedano izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje oziroma kakšno drugo izjavo.

Kljub temu, da je bil izvid Inštituta za sodno medicino z dne 31.1.2006 o toksikološki preiskavi obsojenčevega urina pozitiven na mamila, pa glede na vsebino osumljenčeve izjave, ko je odgovarjal tudi na posamezna vprašanja policista, tak izvid zaenkrat ne daje podlage za sklepanje o tako močnem učinku droge, da bi osumljenec ne razumel pouka o svojih pravicah pred izjavo, podano na policiji v predkazenskem postopku. Tudi način nastanka osumljenčeve poškodbe, na katero je zagovornik opozoril šele po končanem zaslišanju osumljenca pred dežurno preiskovalno sodnico in katero naj bi osumljencu povzročil policist, temelji le na nedoločni trditvi osumljenca o policistovem udarcu. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri uradnem zaznamku o izjavi osumljenega T.R., dani policiji po 6. odstavku 148. člena ZKP dne 28.1.2006, ne gre že na prvi pogled za dokaz, pridobljen na nedovoljen način, na podlagi česar bi lahko Vrhovno sodišče, tako kot to predlaga vložnik, sprejelo oceno, da gre za nedovoljen dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti pri odločanju o priporu.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).