Jedro

Tožnik je dejansko opravljal delo po predloženi novi pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja in ne ravnatelja, ki je sicer ni želel podpisati, prav tako je delo ravnatelja dejansko opravljala tožnikova sodelavka, zato tožnik ni upravičen do plače ravnatelja. Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama, čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe po 47. členu ZDR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o stroških (v prvi alineji III. točke izreka) delno spremeni tako, da se ti iz zneska 540,96 EUR zvišajo na 1.832,34 EUR, pritožba tožeče stranke pa se v celoti zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 131,52 EUR, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi, da se ugotovi, da ima tožnik od dne 2. 9. 2009 do 13. 9. 2011 pravico do plačila plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. …., z dne 17. 12. 2007 (I/1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 2. 9. 2009 do 13. 9. 2011 obračunati bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, kot mu pripadajo v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ..., z dne 17. 12. 2007, ter ji od takih bruto zneskov odšteti bruto plače in prispevke, ki jih je prejemal v času od 2. 9. 2009 do 13. 9. 2011, in od dobljenih zneskov odvesti ustrezne davke in prispevke iz naslova delovnega razmerja, tožniku pa izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov za posamezne mesece v obdobju od 2. 9. 2009 do 13. 9. 2011, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska, od zapadlosti vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna oceniti ravnateljsko delo tožnika za obdobje od 1. 5. 2006 do 2. 9. 2009, upoštevaje odredbo v merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti ravnatelja v vrtcu in šol v osnovnem in srednjem izobraževanju ter ravnatelju oziroma direktorju drugih zavodov, ki opravljajo dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, razen visokošolskih zavodov za obdobje do junija 2007, potem pa pravilnik o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev s področja šolstva, ter mu obračunati bruto plačo iz naslova delovne uspešnosti za posamezne mesece v obdobju od 1. 5. 2006 do 2. 9. 2009, od bruto zneskov odvesti prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto zneske vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska od zapadlosti vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni od dneva izdaje prvostopne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I/4. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto razlike v plači od meseca septembra 2009 do vključno meseca septembra 2011, od bruto zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku obračunati in izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi do vsakega 5. dne v mesecu do plačila. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo iz naslova delovne uspešnosti za leto 2006, leto 2007, leto 2008, leto 2009 in od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. v posameznem letu za znesek predhodnega leta. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v roku 15 dni od dneva izdaje prvostopne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 540,96 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prva alineja III. točke izreka) ter stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 395,80 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (druga alineja III. točke izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti in uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da je sodišče štelo, da tožnik od dne 3. 9. 2009 ne opravlja več delo ravnatelja osnovne šole in stoji na stališču, da je pravna podlaga za pogodbo o zaposlitvi za ravnatelja odpadla, saj je sodišče s pravnomočno sodbo sklepa o imenovanju ravnatelja razveljavilo. Iz obrazložitve ni jasno razvidno, zakaj je sodišče tako odločilo, sklep o imenovanju tožnika v funkcijo ravnatelja je bil pravnomočno razveljavljen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 794/2008 z dne 7. 7. 2009. Ker izpodbijana sodba ni jasna, je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer je odločitev materialnopravno zmotna. Svet šole je sprejel sklep, da se tožnika imenuje za ravnatelja, tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ki jo je na strani delodajalca sklenil Svet zavoda, k pogodbi je dalo pozitivno soglasje Ministrstvo za .... Republike Slovenije. Ravnatelj je v skladu z Zakonom o organizaciji, financiranju, vzgoji in izobraževanju pedagoški vodja in poslovodni organ javnega vrtca oziroma šole, gre za dva ločena odnosa in ločena pravna statusa, ki se obravnavata na dva različna načina. Glede prenehanja delovnega razmerja veljajo zakonska določila ZJU, ZDR in ZOFVI o načinih prenehanja o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zakon o javnih uslužbencih določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in sicer tako, da napotuje na ZDR. Tožena stranka je na Svetu zavoda dne 2. 9. 2009 sprejela zgolj ugotovitveni sklep, da tožniku preneha mandat, in da naj datum prekinitve določi pravna služba, in nadalje ugotovitveni sklep, da se pogodba prekine in se tožnika razporedi na delovno mesto v skladu s potrebami tožene stranke. Da pogodba o zaposlitvi tožniku ni bila nikoli odpovedana, potrjuje tudi izpovedba A.A., ki je povedala, da je po njenem mnenju tožniku pogodba prenehala na podlagi sodbe sodišča ter izpovedba B.B., takratne predsednice Sveta zavoda. Opravljanje dela izven delovnih obveznosti ne pomeni konkludentne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za dela, ki jih delavec opravlja. Pogodbeni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas mandata in po njegovem preteku. Glede plačila dela plač za delovno uspešnost tožnika kot ravnatelja je sodišče pavšalno navedlo, da je prišlo do nepravilnosti na področju vzgoje, brez obrazložitve. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v obrazložitvi utemeljuje svojo odločitev z dejstvi, o katerih ni pravočasno zatrjevala nobena pravdna stranka in mimo trditvene podlage navaja, da so bili v letu 2006 opravljeni trije inšpekcijski nadzori, da ravnatelj v letu 2006 ni zagotovil sprejema zaključnega računa, in da je bila zoper tožnika podana celo kazenska ovadba. Gre za navedbe, ki v postopku niso bile pravočasno zatrjevane. Sodišče je nepravilno povzelo izpovedbe C.C., ki je povedal nasprotno, kot je to povzeto v sodbi. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe tožnika, ki je zaslišan kot stranka izpovedal, da so bili v letu 2006, 2007, 2008 in 2009 zelo uspešna šola. Tožnik je zadostil svojim obveznostim in izpolnil pogoje za pridobitev dela plače za delovno uspešnost, saj je 100 % realiziral letni delovni načrt in šolo vodil zelo uspešno. Glede revizijskega poročila računovodske hiše A o poslovanju tožene stranke za leto 2007 in 2008 je ugotoviti, da je navedena poročila smiselno kot izvedenska mnenja pridobila tožena stranka izven pravde in jih gre šteti zgolj za del trditvene podlage tožene stranke. V posledici nepravilne odločitve v tožbenem zahtevku je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj bi tožnik moral s svojim tožbenim zahtevkom v celoti uspeti. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper odločitev sodišča o odmeri in višini stroškov. Navaja, da se tožena stranka z odločitvijo sodišča o vsebini in predmeti v celoti strinja, ne more pa se strinjati z odmero stroškov, saj je sodišče zmotno ugotavljalo vrednost predmeta in posledično nepravilno odmerilo stroške, izhajajoč iz vrednosti spornega predmeta 4.000,00 EUR, čeprav je tožnik postavil tožbeni zahtevek v višini 28.754,61 EUR. Sodišče je nepravilno ravnalo, ko je odmerilo nagrado za narok zgolj v enkratni višini, medtem ko so bili naroki v obravnavani zadevi opravljeni kar štirje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati, ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki so podane, če kateri stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je pravilno na podlagi določil 285. člena ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva ugotavljalo sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev. Ob navedenem pa je tudi poudariti, da sicer ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika.

Sodišče prve stopnje je z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju priče C.C., D.D. in B.B., tožnika in ravnateljice A.A. ter po presoji vseh dokazov skupaj in vsakega posebej, primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika v zvezi z obračunom in izplačilom razlike v plači med obračunano in izplačano plačo učitelja razrednega pouka in plačo ravnatelja, zavrnilo. Sodišče je ob navedenem ugotovilo, da je bil s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, oddelek v Slovenj Gradcu, opr. št. Pd 58/2007 v povezavi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 794/2008 razveljavljen postopek razpisa in imenovanja ravnatelja tožene stranke, ker je bil tožnik imenovan za ravnatelja. Po izpovedbi tožnika in izhajajoč tudi iz listin izhaja, da je bil tožnik od decembra 1997 do 2. 9. 2009 ravnatelj tožene stranke, pred tem pa je bil zaposlen pri toženi stranki kot učitelj tehnične vzgoje in fizike za nedoločen čas. Od 21. 8. 2009 do začetka januarja 2010 je bil v bolniškem staležu za polni delovni čas, nato pa do 12. 3. 2011 za polovični delovni čas, od tega datuma naprej pa je bil delno upokojen. Po vrnitvi iz bolniškega staleža je delal po odredbi odgovorne osebe šole A.A., poučeval je tehniko in delo v oddelku podaljšanega bivanja. Tožnik je prejel predlog nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, ki pa je ni podpisal, ker je bila pogodba zanj nesprejemljiva, šele v letu 2011 je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, in pri tem navajal, da se je bal, da mu ne bi bile priznane pravice na podlagi invalidnosti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja, da pogodba o zaposlitvi za mesto ravnatelja še velja, ker ni bila odpovedana, zaradi česar mu pripada zahtevana razlika v plači. Od 3. 9. 2009 dalje ni opravljal več dela ravnatelja osnovne šole, z odločitvijo sodišča je bil seznanjen, delo ravnatelja pa je po tem času opravljala A.A. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče navaja, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na to, da je tožnik dejansko opravljal delo po predloženi novi pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja in ne ravnatelja, ki je sicer ni želel podpisati, prav tako pa je dejansko delo ravnatelja opravljala A.A., ni upravičen do plače ravnatelja. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v prvem odstavku v 15. členu sicer določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki, pri čemer pa četrti odstavek 15. člena ZDR izrecno določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena ZDR, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Kot že navedeno, je opravljal dela in naloge učitelja razrednega pouka po odredbi nadrejene, pri čemer je za to delovno mesto tudi prejemal plačilo, v času bolniškega staleža pa ustrezno nadomestilo. Glede na to, da je s pravnomočno odločitvijo sodišča v zadevi opr. št. Pdp 794/2008 bil razveljavljen postopek razpisa in imenovanja ravnatelja tožene stranke, je odpadla pravna podlaga za plačilo delovnega mesta ravnatelja, in glede na to, da je tožnik dejansko opravljal delo učitelja razrednega pouka, je prišlo do sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankami, čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe po 47. členu ZDR, vendar to ne vpliva na obstoj in veljavnost takšne pogodbe. Takšno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 22/2012 in enako tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 223/2012, tako da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1499/2006 in odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 834/2008, saj navedeni zadevi z obravnavano nista primerljivi.

Ni mogoče slediti tudi pritožbenim navedbam glede izplačevanja delovne uspešnosti za čas od 1. 5. 2006 do 2. 9. 2009. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da tožniku delovna uspešnost ni bila obračunana in izplačana, pri čemer pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe ponovno navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi določil 285. člena ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva, pravilno vodilo postopek tako, da je ugotavljalo vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na navedbe strank, in tako ugotovilo sporno dejansko stanje ter sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev. Zato je brezpredmetno pritožbeno navajanje tožnika, da so bili v letu 2006, 2007, 2008 in 2009 zelo uspešna šola, pri čemer je za odločitev pomembna ugotovitev sodišča o revizijskem poročilu računovodske hiše A o poslovanju tožene stranke za leto 2007 in 2008, iz katerega izhaja, da je tožena stranka v letu 2007 poslovala z izgubo in da so bili odhodki v letu 2008 previsoki, prihodki pa prenizki (v obrazložitvi je pisna pomota: da so bili prihodki previsoki in odhodki prenizki in zato izkazana negativna bilanca). Ni se mogoče strinjati tudi glede pritožbenih navedb, da naj bi sodišče napačno povzemalo zaslišano pričo župana občine C.C., ki je sicer izpovedal, da se je pri toženi stranki pojavila izguba v letu 2007 in 2008, za leto 2009 pa so bila odobrena dodatna sredstva šoli zaradi nesmotrnega poslovanja in sicer v višini 40.000,00 EUR, pri čemer so svetniki občine zahtevali celo izredni nadzor. Iz revizijskega poročila Računskega sodišča za leto 2009 tudi izhaja, da je šola dobila negativno oceno za poslovanje, s strani MSS so bili opravljeni tudi inšpekcijski nadzori in bila ravnatelju izrečena opozorila, ki pa jih ni upošteval. Ugotovljene so bile tudi druge nepravilnosti in podana kazenska ovadba. Zaradi navedenega je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da tožniku plača za delovno uspešnost ne pripada za vtoževano obdobje.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je podala pritožbo zoper odločitev o odmeri stroškov postopka, ker iz odločitve sodišča izhaja, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 540,96 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje vzelo kot sporno vrednost predmeta 4.000,00 EUR, kot jo je opredelil tožnik v primarnem tožbenem zahtevku. Ker je bila opredelitev vrednosti spornega predmeta napačna, je sodišče prve stopnje tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 10. 2011 pozvalo, da pravilno opredeli vrednost spornega predmeta, pri čemer je tožnik to storil in vrednost opredelil na znesek 28.754,61 EUR, kot to sicer izhaja iz 3. strani zapisnika poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo. Tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravilno opredeljeno vrednost spora in jo upoštevati pri odmeri stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opredeljena vrednost spora 28.754,61 EUR. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških postopka (v prvi alineji III. točke izreka sodbe) tako, da je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 640,90 EUR, nagrado za narok v višini 591,60 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da toženi stranki pripada le ena nagrada za narok. Toženi stranki pripadajo tudi potni stroški na relaciji Ravne – Slovenj Gradec – Ravne in sicer v priglašeni višini skupaj 39,96 EUR ter 20 % stroškov in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1.832,34 EUR. Stroški v navedeni višini bremenijo tožnika, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je upravičena do povračila stroškov za postopek v skupni višini 131,52 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.