Jedro

Zoper sodbo v drugem sojenju se je pritožil tudi pooblaščenec zasebnega tožica. Ker pa se zasebni tožilec zoper sodbo, ki je bila izrečena v prvem sojenju in s katero je bila obdolženki izrečena pogojna obsodba, ni pritožil, je tudi v sedanjem, to je tretjem sojenju, nastopila prepoved iz 385. člena KZ, da se sodba ne sme spremeniti v škodo obdolženke glede kazenske sankcije. V prvem sojenju je bila obdolženki izrečena sankcija opozorilne narave, to je pogojna obsodba. V novem sojenju pa je sodišče obdolženki izreklo kazen. Pogojna obsodba nadomešča kazen in ne vsebuje izreka kazni, ampak samo določitev kazni, ki se izvrši le v primeru preklica pogojne obsodbe. Ne le opiminjevalna narava pogojne obsodbe, ampak tudi učinki le-te, so drugačni kot pri kazni. Do izvršitve kazni, določene v pogojni obsodbi pride le v primeru, če obdolženec v preizkusni dobi stori kakšno kaznivo dejanje, ki terja preklic pogojne obsodbe, medtem ko se izrečena denarna kazen izvrši. Prav tako pa je tudi pri pogojni obsodbi drugače urejeno zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe. Izrečena pogojna obsodba se izbriše že po enem letu odkar je pretekla preizkusna doba, medtem ko se sodba na denarno kazen izbriše v roku treh let, potem ko je denarna kazen izvršena (praviloma plačana).

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi obdolžene M. P. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankiciji in stroških kazenskega postopka tako spremeni, da se obdolženi na podlagi 50. člena KZ i z r e č e pogojna obsodba, v kateri se ji po I. odstavku 171. člena KZ določi denarna kazen

200.000,00 (dvetstotisoč) SIT, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi v trajanju enega leta in šestih mesecev ne bo storila novega kaznivega dejanja.

V primeru preklica pogojne obsodbe, je obdolženka dolžna plačati denarno kazen v roku dveh mesecev. Če se denarna kazen ne bi dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsakih začetih 10.000,00 (desettisoč) SIT določil en dan zapora.

Obdolženka je dolžna plačati do sedaj znano nagrado pooblaščenca zasebenega tožilca v višini 118.800,00 SIT.

Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženo spoznalo za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I. odstavku 171. člena KZ ter ji na podlagi istega zakonitega določila izreklo denarno kazen v višini 200.000,00 SIT, ki jo je obdolženka dolžna plačati v roku dveh mesecev. Način izvršitve denarne kazni je določilo skladno z določbo

VI. odstavka 38. člena KZ. Na podlagi I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP in sicer na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, pa tudi do sedaj znane stroške pooblaščenca zasebnega tožilca v višini

137.760,00 SIT ter da bo o dodatnih stroških zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca odločeno s posebnim sklepom. Na podlagi določbe II. odstavka 105. člena ZKP je zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in podrejeno zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da jo oprosti obtožbe, naloži v plačilo stroške kazenskega postopka zasebnemu tožilcu skladno s III. odstavkom 96. člena ZKP in da premoženjskopravni zahtevek zasebnega tožilca zavrne kot neutemeljen.

Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožba je delno utemeljena v zvezi z odločbo o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče pa je, ker je ugotovilo, da je pri izreku kazni sodišče prve stopnje kršilo določbo 385. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožnica pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona (str. 20 pritožbe) zatrjuje, da opis dejanja v sodbenem izreku ne predstavlja konkretizacije abstraktnih kazenskopravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I. odstavku

171. člena KZ. Meni, da je v opisu dejanja naveden le abstraktni dejanski stan, torej zakonski opis kaznivega dejanja, medtem ko nadaljnji opis dejanja vsebuje le posnetek trditev iz ovadbe, ne pa konkretnih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. V opisu tudi ni navedeno, kaj naj bi bilo neresnično v navedbah iz ovadbe. Zmotno meni pritožnica, da v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Zoper obdolženko je zasebni tožilec vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po I. odstavku 170. člena KZ. Ker kaznivo dejanje obrekovanja praviloma vsebuje tudi znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, je sodišče dolžno, če ugotovi, da znaki kaznivega dejanja obrekovanja niso podani (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obdolženki ni dokazano, da je vedela, da je to, kar je trdila oziroma raznašala o zasebnem tožilcu neresnično), opraviti presojo, ali so v ravnanju storilca podani znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

To presojo je sodišče prve stopnje opravilo. Pri tem je v opisu dejanja pravilno obdržalo tiste dele opisa, ki predstavljajo in konkretizirajo znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve iz zakonskega opisa navedenega kaznivega dejanja v kazenskem zakoniku.

Stvar dokazovanja pa je, presoja ali je tisto kar je obdolženka trdila in raznašala neresnično ali, pa se te resničnosti, če je objektivno podana ni zavedala, oziroma ob ugotovitvi, da so trditve neresnične, ali je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila ali raznašala ali pa utemeljenega razloga, verjeti v resničnost svojih trditev ni mogla dokazati, kar vse je preizkušalo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi sodbe navedlo, za svojo odločitev, jasne in prepričljive razloge. Pritožničine trditve, v zvezi z opisom kaznivega dejanja, se tako pokažejo kot neutemeljene in zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točke 372. člena ZKP ni podana. V tem delu pritožbe pritožnica še navaja, da sodišče tudi ni ugotovilo objektivnega in subjektivnega dejstva, da navedbe v ovadbi utegnejo škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s to pritožničino trditvijo, saj je sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da obdolženka ni imela utemeljenega razloga verjeti v tisto, kar je trdila in raznašala s pisanjem, ki ga je poslala Notarski zbornici Slovenije in Ministrstvo za pravosodje, glede na navedbe v pisanju, pravilno ocenilo, da je raznašala o zasebnem tožilcu trditve, ki lahko škodijo njegovi časti in dobremu imenu.

Pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP. Napačen zapis, da gre za kasaški klub T. (str. 3 sodbe), čeprav bi bilo pravilno Konjeniški klub T., se ne nanaša na odločilno dejstvo in ni pomemben za presojo pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske sodbe. Enako velja za navedbo pritožnice, da je sodišče prve stopnje v sodbi napisalo namesto notarska pisarna Notarska zbornica. Pritožnica tudi neutemeljeno zatrjuje, da je v razlogih sodbe na 5. strani napačno navedeno, da sta pooblaščenec zasebnega tožilca in obdolženka soglašala, da se zasebnega tožilca ponovno ne zasliši. Pritožnica se sklicuje na zapisnik o glavni obravnavi z dne 14.6.2004, to je v prejšnjem postopku. Tudi v ponovljenem postopku je bilo dano soglasje strank za branje izpovedbe zasebnega tožilca (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10.10.2005, list. št. 311 spisa). V zapisniku je izrecno navedeno, da se v soglasju s strankami prebere izpovedba zasebnega tožilca. Dano je bilo soglasje strank, da se izpovedba zasebnega tožilca prebere, skladno z določbo II. odstavka 340. člena ZKP. Stranki nista zahtevali, da se zasebnega tožilca neposredno zasliši. Zato je sodišče na podlagi zakona prebralo izpovedbo zasebnega tožilca.

Pritožničine navedbe, v katerih zatrjuje, da za branje ni bilo podlage in da bi bilo zasebnega tožilca, glede na razlike med njenim zagovorom in njegovo izpovedbo, potrebno zaslišati na glavni obravnavi, se tako pokažejo nerelevantne za izpodbijanje sodbe.

Odolženka je imela na glavni obravnavi možnost, da predloga neposredno zaslišanje zasebnega tožilca, če je želela razčistiti neskladja med svojim zagovorom in njegovo izpovedbo, pa tega ni storila.

Pritožnica meni, da bi bilo zasebnega tožilca potrebno neposredno zaslišati zato, da bi se razčistilo v kakšnih okoliščinah je bila sestavljena pogodba z dne 15.6.1995 za postavitev reklamne table, ki sta jo sklenila Konjeniški klub T, ki ga je zastopal kot predsednik, zasebni tožilec in podjetje T. d.o.o. Bled, ki ga je zastopala direktorica M.P., oziroma ali je zasebni tožilec pogodbo sestavil kot notar s svojim strokovnim znanjem, čeprav v pogodbi nastopa kot predsednik Konjeniškega kluba. V zvezi s tem pritožnica predlaga tudi zaslišanje priče T. P. in navaja, da je predlog podala že v prvem postopku, vendar pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem te priče. Z navedbami, s katerimi pritožnica utemeljuje, da bi bilo potrebno zasebnega tožilca neposredno zaslišati na glavni obravnavi in z grajanjem sodišča, da ni odločilo o dokaznem predlogu za zaslišanje T. P. (ta dokazni predlog je pritožnica podala le v prvem postopku, v sedaj ponovljenem - že tretjem postopku, pa tega dokaznega predloga ni ponovila; pred zaključkom dokazovanja je sodišče ugotovilo, da stranki, tudi obdolženka, nimata novih dokaznih predlogov), pa pritožnica ne more uspeti. Navedbe, s katerimi utemeljuje, zakaj bi bila potrebna izvedba obeh navedenih dokazov, ne vnašajo dvomov v pravilne dejanske sklepe prvostopenjskega sodišča. Sodišče je namreč na podlagi drugih dokazov, to je predloženih listin, že citirane pogodbe z dne 15.6.1995 pravilno ocenilo, da zasebni tožilec ni deloval kot notar in da obdolženka ni imela utemeljenega razloga sklepati, da je zasebni tožilec nastopal pri sklepanju pogodbe v vlogi notarja. Pritožnica z uveljavljanjem razlogov, zaradi katerih šteje, da bi bilo potrebno zaslišati obe navedeni priči, ponavlja svoj zagovor, da je zmotno menila, da je zasebni tožilec tudi, ko je kot predsednik konjeniškega kluba sklenil pogodbo z njenim podjetjem, nastopal v vlogi notarja. Obdolženkin zagovor je sodišče prve stopnje presodilo in ga tudi učinkovito zavrnilo kot neprepričljivega na straneh 7 in 8 sodbe. Pritožbeno sodišče se z razlogi prvostopnenjskega sodišča popolnoma strinja. Zato se pokaže, da dokaz - zaslišanje obeh navedenih prič - ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in da pritožnica tako tudi ni izkazala verjetnosti, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnica nadalje še graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala v postopku. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, izvede samo tiste dokaze, ki so pomembni za ugotavljanje dejanskega stanja oziroma obstoja kaznivega dejanja. Za vsak dokaz posebej, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, pa je navedlo podrobne in razumne razloge za oceno, da dokaz ne bo prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.

Za izpodbijanje sodbe so nerelevantne nadaljnje navedbe pritožnice, da je vedela, med katerima subjektoma je bila pogodba sklenjena in da gre lahko le za morebitni nesporazum o okoliščini, ali je bila dana naloga zasebnemu tožicu, da pripravi pogodbo o reklamiranju kot notarju. Predmet kaznivega dejanja je ovadba, ki jo je obdolženka poslala Notarski zbornici Slovenije in Ministrstvu za pravosodje v vednost, v kateri je zapisala, da gre za kazensko ovadbo zoper notarja S. K., predsednika Konjeniškega kluba T. in v kateri je tudi navedla, da je S. K. sklepal pogodbo za postavitev table med družbo T. in da se tako kot notar zavedal svojega dejanja in tudi pravnih posledic. Sodišče prve stopnje je z zadostnimi in razumljivimi razlogi ocenilo, da obdolženka poskuša le prikazati, da je bila v zmoti o lastnosti zasebnega tožilca. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da pri sklenitvi pogodbe, kar je eden izmed očitkov iz ovadbe, ki je povzet v opis dejanja, zasebni tožilec ni nastopal kot notar, ampak kot predsednik Konjeniškega kluba T. Pomebno za presojo, ali so podani znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, je, da obdolženki ni uspelo dokazati, da je imela utemeljen razlog verjeti, da je zasebni tožilec pri sklepanju pogodbe in sestavi pogodbe, ko ni izkazal lastništva zemljišča, na katerem je stal reklamni pano obdolženkinega podjetja, prikrival dejanske okoliščine in s tem spravil v zmoto družbo T. d.o.o., s čimer naj bi uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po I. odstavkua 217. člena KZ. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so bile obdolženki kot direktorici družbe, ko je sklenila pogodbo s Konjeniškim klubom B. dobro znane vse okoliščine sklepanja pogodbe in s kom sklepa posel. Sodišče je to dejstvo pravilno utemeljilo na okoliščini, da je obdolženka sama nepremičninska posrednica in ji je sklepanje pogodb pa tudi ugotavljanje lastništva zemljišča (kar pa za obdolženko v času sklenitve pogodbe očitno ni bilo bistveno, saj se je pogodba izvajala kar nekaj let), znano. Tudi v nadaljevanju pritožbe pritožnica z obširnimi navedbami pojasnjuje ravnanje in razloge zaradi katerih je poslala kazensko ovadbo zoper notarja S. K. iz R. in predsednika Konjeniškega kluba, zaradi kaznivih dejanj po 15., 17. 224. in 261. členu KZ okrožnemu državnemu tožilstvu in v vednost Ministrstvo za pravosodje in Notarski zbornici Slovenije.

Obširno pojasnjuje dejstva in okoliščine, s katerimi prikazuje, da je imela utemeljen razlog verjeti vse, kar je v kazenski ovadbi zapisala. Vendar z vsemi navedbami pritožnica pravilnih razlogov prvostopenjske sodbe ne more izpodbiti. Ni se mogoče strinjati s pritožnico, da kazenska ovadba ni bila vložena zoper notarja S. K., kot je mogoče povzeti iz njenih pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ravnanja, ki jih je opisala obdolženka v kazenski ovadbi, niso bila v neposredni zvezi z opravljanjem notarskega poklica zasebnega tožilca. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da v zvezi z opravljanjem poklica notarja zasebnemu tožilcu v tem postopku ni bilo dokazano nič takega, kar bi bilo sporno in v nasprotju z določbami zakona in Kodeksa notarske etike. Zato pritožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja določene določbe iz Kodeksa notarske etike in iz Zakona o notariatu, ko utemeljuje, da je imela upravičen razlog poslati kazensko ovadbo tudi Notarski zbornici in Ministrstvu za pravosodje, kot nadzornemu organu. Prav tako so za izpodbijanje sodbe nerelevantne pritožničine navedbe, da zasebni tožilec potem, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno v motenjski pravdi, da je bila družba T. d.o.o. motena v mirni posesti reklamne table na Hipodromu konjeniškega kluba T., ni hotel sam izvršiti sodne odločbe, da vzpostavi prvotno stanje, ampak da je bilo potrebno poseči po pravnih sredstvih in vložiti izvršbo. S kasnejšimi dogodki, to je z dogodki po vložitvi kazenske ovadbe in seznanitvijo obeh navedenih inštitucij z vložitvijo kazenske ovadbe zoper zasebnega tožilca, pritožnica ne more uspešno dokazovati, da je imela utemeljeno razlog verjeti v resničnost tistega, kar je v kazenski ovadbi zapisala. Ta dejstva, ob vložitvi kazenske ovadbe, niso bila zanana in še niso obstajala. S tem pa pritožnica tudi ne dokazuje, da je bila upravičena seznaniti obe navedeni inštituciji z domnevnim protipravnim ravnanjem notarja S.K..

Bistvo obravnavanega kaznivega dejanja je, da je obdolženka v vlogi, ki je predmet tega postopka, zatrjevala, da naj bi zasebni tožilec storil več kaznivih dejanj. Po določbi V. odstavka 171. člena KZ se sme resničnost tega, če kdo za koga trdi, raznaša, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena. V tem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ker pravnomočne kazenske sodbe ni, da je glede na naravo vloge, obdolženka tudi z drugimi dokazi lahko zatrjevala utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev. Sodišče je pravilno ugotovilo, kar napada pritožnica, da je bila kazenska ovadba zoper zasebnega tožilca zavržena in da je obdolženka po zavrženju kazenske ovadbe prevzela pregon kot direktorica oškodovanega podjetja. Njena vloga, to je obtožni predlog, je bila ker ni bila sposobna za obravnavanje, na podlagi določbe III. odstavka 76. člena ZKP zavržena. Vse to je lahko bila podlaga tudi za presojo in ugotovitev, da sojenje več ni mogoče, zaradi česar je bilo tako dopuščeno obdolženki, da dokazuje resničnost oziroma utemeljen razlog, da je verjela v tisto kar je zapisala, tudi z drugimi dokazi. Glede na citirano določbo V. odstavka 171. člena ZKP pa celo utemeljen razlog verjeti v tisto kar je nekdo trdil ali raznašal, če ni pravnomočne kazenske sodbe, ne pomeni, da storilec ne more biti spoznan za krivega za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po I. odstavku 171. člena KZ. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi tudi pravilno ugotovilo, da obdolženki ni uspelo dokazati, da je zasebni tožilec z ravnanji, ki jih je opisala v kazenski ovadbi uresničil znake v kazenski ovadbi navedenih kaznivih dejanj. Za vsakega izmed očitkov, ki so bili navedeni v kazenski ovadbi in ki so tudi povzeti v izrek sodbe, je sodišče prve stopnje navedlo jasne in relevantne razloge, zakaj šteje, da dokaz resnice obdolženki ni uspel. Vsako izmed kaznivih dejanj, za katera je obdolženka zatrjevala v svoji vlogi oziroma kazenski ovadbi, da naj bi jih zasebni tožilec storil, ima v kazenskem zakonu namreč točno določene znake. Tako se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je obdolženka vedela za določene okoliščine, na podlagi katerih je moč sklepati, da so ji bila znana vsa dejstva in okoliščine, pomembne za sklenitev pogodbe v zvezi s postavitvijo reklamne table junija leta 1995 in da zato njeno podjetje ni bilo spravljeno v zmoto pri podpisu in sklenitvi pogodbe. Pravilno je ugotovilo, da je bil obdolženki za reklamiranje njenega podjetja na panoju, ki ga je uporabljala, s tem, ko je bil čez reklamo njenega podjetja prelepljena reklama K. d.d., odvzet prostor za reklamiranje, ter da je obdolženka uspešno zavarovala svoje pravice v motenjski pravdi, v kateri je tudi uspela. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da okoliščine, ki jih je navedla obdolženka v svoji kazenski ovadbi, v kateri je trdila, da je tabla postala nerabna, ker ji ni bilo omogočeno reklamiranje, pomenijo le civilni delikt, ne morejo pa predstavljati kaznivega dejanja, zaradi česar pritožnica neutemeljeno navaja, da so z opisanim ravnanjem izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 224. členu KZ. Obširna obrazložitev pritožnice, s katerim izpodbija ta del sodbe, tako ne vnaša dvomov v pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča.

Pritožnica v pritožbi (stran 16) navaja, da v ovadbi ni zatrjevala, da bi zasebni tožilec sklepal škodljive pogodbe v korist kluba.

Vendar pa nima prav, saj je v kazenski ovadbi, kar je povzeto tudi v izrek izpodbijane sodbe, na zadnji strani zapisala, da je notar S. K. pridobil protipravno premoženjsko korist in prestopil meje uradnih pravic po 261. členu KZ, ker je sklepal škodljive pogodbe v korist Konjeniškega kluba B. na družbenem zemljišču ... Ta očitek je sodišče prve stopnje obravnavalo v povezavi z očitkom, ki se nanaša na kaznivo dejanje goljufije po I. odstavku 217. člena KZ, da naj bi zasebni tožilec pridobil za konjeniški klub T. B. premoženjsko korist. V tem delu je sodišče prve stopnje preizkusilo ali je imela obtoženka utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zatrjevala v kazenski ovadbi, na podlagi presoje sklenjenih pogodb za reklamiranje z obdolženkinim podjetjem T. B., na podlagi pogodbe, ki jo je zasebni tožilec kot predsednik Kasaškega kluba B. sklenil s K. in v povezavi z obdolženkinim zagovorom. Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da je obdolženka na panoju reklamirala svoje podjetje, da se je pogodba izvajala, da pa se je izvajala tudi pogodba s K. Pravilno je presodilo, da obdolženka ni izkazala, kako naj bi bila katera izmed pogodb škodljiva v smislu škodljive pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da le obdolženkino prepričanje, da zasebni tožilec ni bil upravičen skleniti pogodbe z njenim podjetjem kot predsednik kluba, še ne pomeni, da je šlo za škodljivo pogodbo in da je za oceno, da obdolženki ni uspelo dokazati, da gre za škodljivo pogodbo, pomembna okoliščina, da tudi nihče od pogodbenih strank ali kdo tretji (sedaj dejanski upravičenec za sklenitev takšne pogodbe to je denacionalizacijski upravičenec) ni izpodbijal veljavnosti teh pogodb. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni izkazano kakšno protipravno premoženjsko korist, naj bi zasebni tožilec pridobil za Konjeniški klub T.. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da le sklepanje, da naj bi bila pridobljena neka premoženjska korist oziroma ustvarjena škoda, še ne predstavlja zadostne podlage za oceno, da je imela obdoležnka utemeljen razlog verjeti v to, kar je zapisala v zvezi z očitkom, da naj bi zasebni tožilec storil kaznivo dejanje. Obdolženka zato ne more uspešno izpodbiti razlogov prvostopenjske sodbe z navedbo, da teče pravda pred Okrožnim sodiščem v L. zaradi plačila odškodnine, v kateri podjetje T. B. d.o.o. toži K. prehrambeno industrijo in Konjeniški klub T. B. v zvezi s škodo, ki naj bi podjetju T. B. nastala, zaradi preprečitve reklamiranja na reklamnem panoju na Hipodromu B.. Sodišče prve stopnje je v razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov tudi sprejemljivo obrazložilo, da pravda še ne more dokazovati povzročitve škode ali okoriščanje zasebnega tožilca. V zvezi s tem delom sodbe pa pritožnica v pritožbi predvsem izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča. Z zatrjevanjem, da sta bili obe pogodbi škodljivi, ker da bo vsaka stranka morala vrniti tisto, s čimer je bila neopravičeno obogatena, ne izpodbija pravilnih zaključkov prvostopenjske sodbe, da so bila tudi dejstva v zvezi s sklenitvijo pogodb obdolženki zanana. Lastna ocena pritožnice o tem, kaj je škodljivo in posledično povezovanje s kasnejšo možnostjo vrnitve tistega za kar naj bi bili pogodbeni stranki neopravičeno obogateni, ne predstavlja relevantnih pritožbenih navedb za izpodbijanje sodbe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da obdolženkinega ravnanja ni mogoče obravnavati po VI. odstavku 171. člena KZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je uporaba navedenega zakonskega določila izključena, ker ni dokazano, da bi obdolženka imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila oziroma raznašala. Zato pritožnica z zatrjevanjem, da je nastopala pri varstvu svojih zakonitih pravic kot direktorica firme, ki je doživela z ravnanjem zasebnega tožilca veliko gospodarsko škodo, ne more uspeti.

Pritožnica odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija. V pritožbi navaja, da se zoper odločbo o kazni ne pritožuje že iz razloga, ker šteje, da dejanja, za katerega je bila spozanana za krivo, ni storila. Uraden preizkus izpodbijane sodbe pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje z odločbo o kazni prekršilo določbo 385. člena ZKP, ki določa, da se sodba ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v njegovo korist. V prvem sojenju je bila obdolženka s sodbo opr. št. K 56/2000 z dne

8.6.2001 spoznana za krivo kaznivih dejanj razžalitve po I. odstavku

169. člena KZ in obrekovanja po I. odstavku 171. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena enotna kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Zoper to sodbo je pritožbo vložila samo obdolženka. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo ter sodbo s sklepom opr. št. I Kp 1074/2001 z dne

19.2.2002 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju je bila obdolženka oproščena obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ, spozanana pa je bila za krivo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po I. odstavku

171. člena KZ, s sodbo K 42/2002 z dne 6.9.2004. Obdolženki je bila izrečena denarna kazen v višini 200.000,00 SIT. Zoper to sodbo sta se pritožila obdolženka in pooblaščenec zasebnega tožilca. Pritožbeno sodišče je z določbo opr. št. I Kp 1469/2004 z dne 2.2.2005, ob reševanju pritožb obeh pritožnikov, sodbo v obsodilnem delu po uradni dolžnosti razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zoper oprostilni del sodbe pa je zavrnilo kot neutemeljeno. Sodba je bila razveljavljena zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Zaradi narave kršitve, ki je narekovala razveljavitev sodbe, pritožbeno sodišče ni presojalo odločbe o izrečeni kazenski sankciji. V ponovnem sojenju pa je bila, s sedaj izpodbijano sodbo, obdolženki ponovno izrečena denarna kazen v višini 200.000,00 SIT.

Zoper sodbo v drugem sojenju se je pritožil tudi pooblaščenec zasebnega tožica. Ker pa se zasebni tožilec zoper sodbo, ki je bila izrečena v prvem sojenju in s katero je bila obdolženki izrečena pogojna obsodba, ni pritožil, je tudi v sedanjem, to je tretjem sojenju, nastopila prepoved iz 385. člena KZ, da se sodba ne sme spremeniti v škodo obdolženke glede kazenske sankcije. V prvem sojenju je bila obdolženki izrečena sankcija opozorilne narave, to je pogojna obsodba. V novem sojenju pa je sodišče obdolženki izreklo kazen. Pogojna obsodba nadomešča kazen in ne vsebuje izreka kazni, ampak samo določitev kazni, ki se izvrši le v primeru preklica pogojne obsodbe. Ne le opiminjevalna narava pogojne obsodbe, ampak tudi učinki le-te, so drugačni kot pri kazni. Do izvršitve kazni, določene v pogojni obsodbi pride le v primeru, če obdolženec v preizkusni dobi stori kakšno kaznivo dejanje, ki terja preklic pogojne obsodbe, medtem ko se izrečena denarna kazen izvrši. Prav tako pa je tudi pri pogojni obsodbi drugače urejeno zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe. Izrečena pogojna obsodba se izbriše že po enem letu odkar je pretekla preizkusna doba, medtem ko se sodba na denarno kazen izbriše v roku treh let, potem ko je denarna kazen izvršena (praviloma plačana). Zato je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z odločbo o kazenski sankciji storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke I. odstavka 371. člena ZKP, izpodbijano sodbo, glede na stanje stvari, v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženi izreklo pogojno obsodbo (I. odstavek 394. člena ZKP). Pri izreku pogojne obsodbe je sodišče druge stopnje upoštevalo dejstva in okoliščine, ki jih je kot olajševalne okoliščine že ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pri določitvi denarne kazni v višini 200.000,00 SIT v okviru pogojne obsodbe, je pritožbeno sodišče kazen odmerilo po enakih kriterijih kot sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo obdolženkine premoženjske razmere. Pritožbeno sodišče je določilo preizkusno dobo v trajanju enega leta in šestih mesecev, ki jo ocenjuje kot dovolj dolgo obdobje za utrditev prognoze pričakovanega obdolženkinega bodočega pozitivnega vedenja, to je, da več ne bo ponavljala kaznivih dejanj.

Delno je utemeljena obdoležnkina pritožba v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v delu odločbe o stroških kazenskega postopka, s katerimi ji je naložilo v plačilo tudi del stroškov (znanih ob izreku sodbe) za pooblaščenca zasebnega tožilca, te stroške odmerilo previsoko. Zasebnega tožilca zastopa kot pooblaščenec odvetnik A. Š. iz K., ki ima pisarno izven sedeža Okrajnega sodišča v R. Zato ima pritožnica prav, da kot potrebne izdatke in nagrade ni mogoče priznati potnih stroškov za prihode na sodišče v R. in postavk za odsotnost iz pisarne (sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije o tolmačenju odvetniške tarife z dne 1.2.2000). Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženke ter odločbo o stroških postopka deloma spremenilo, tako da ni priznalo izdatkov v višini

7.000,00 SIT, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Za zastopanje je priznalo, namesto 980 točk, kolikor je priznalo sodišče prve stopnje, 900 točk, kar predstavlja skupaj z 20 % DDV 118.800,00 SIT.

V ostalem pa ostane odločba o stroških sodišča prve stopnje nespremenjena. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ne bi smelo priznati potrebne nagrade pooblaščencu v zvezi s preloženo obravnavo dne 11.7.2005, ko je terjal njeno preložitev, da se bo zasebni tožilec opredelil do dokaznih predlogov, Na naslednji glavni obravnavi pa je pooblaščenec pojasnil, da se bo do predlogov opredelil kar sam, kar naj bi po mnenju pritožnice pomenilo, da obravnave ni bilo potrebno preložiti. Spregledala pa, da je sodnica glavno obravnavo preložila, ker je obdolženka podala obsežen zagovor, v katerem je bilo zajetih precej dokaznih predlog, do katerih se mora opredeliti tudi sodišče. Zato razlogi obdolženke, s katerimi se zavzema še za nižjo odmero stroškov, pooblaščencu zasebnega tožilca, niso utemeljeni.

Po navedenem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in ob delni ugoditvi pritožbi v odločbi o stroških. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo, niso podani, je pritožbo v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo delno odločeno v obdolženkino korist, ni dolžna plačati povprečnine (II. odstavek 98. člena ZKP). Drugi stroški pritožbenega postopka, o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri višjem sodišču niso nastali.