Jedro

Prvi odstavek 1. člena Zakona o stavki vsebuje splošno določbo o dopustnosti stavke, ki je zakonita v primeru, če gre za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela, da stavka za uresničitev posamičnih pravic in obveznosti delavcev ni dovoljena.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

2. Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je sklep Stavkovnega odbora udeleženega podjetja o začetku stavke z dne 3.12.1998, s katerim je napovedal stavko za dne 11.12.1998 in od tega dne dalje, nezakonit. Ugotovilo je, da stavka ni dovoljena za uresničitev posamičnih pravic oziroma obveznosti delovcev - na kar se v obravnavani zadevi nanašajo stavkovne zahteve udeleženca (odprava suspenzov in umik zahtev za uvedbo disciplinskega postopka) - saj se lahko organizira le za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in skupinskih interesov iz dela (1. člen Zakona o stavki - Uradni list SFRJ, št. 23/91 - ZStav).

Sodišče druge stopnje je na pritožbo udeleženega Stavkovnega odbora spremenilo prvostopno sodbo tako, da je zahtevo za ugotovitev nezakonitosti stavke zavrnilo kot neutemeljeno. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77 (pravilno glede na določbo 498. člena ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - 4. točka 358. člena), saj je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno presojo, da pomeni sankcioniranje delavk, ki je v neposredni vzročni zvezi s sporom glede dela ob sobotah, uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev v skladu z določilom 1. člena Zakona o stavki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je prezrlo dejstvo, da je bila sobota 28.11.1998 reden delovni dan in tega dne odrejeno delo ni imelo značaja (nadurnega) dela iz 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Zato je materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da predlagatelj ni spoštoval doseženega dogovora z dne 16.11.1998 o odpravi dela preko polnega delovnega časa, brez dejanske in dokazne podlage. Ker sodišče druge stopnje tega dejstva ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbo udeleženca zoper sodbo prvostopnega sodišča zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izjavilo, in udeležencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je skladno določbi 371. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, to je zmotna uporaba materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Uveljavljeni revizijski razlog je podan. Med udeleženci ni sporno, da je bil skladno določbi 6. člena Zakona o stavki dne 16.11.1998 dosežen sporazum glede stavkovnih zahtev iz sklepa Stavkovnega odbora z dne 6.11.1998, med drugim tudi glede odprave nezakonito planiranega dela preko polnega delovnega časa, (nadurno delo) do konca leta 1998 (1. točka). Tako je po presoji prvostopnega sodišča nastopil razlog iz 6. člena Zakona o stavki za končanje te stavke. Obseg presoje zakonitosti stavke, napovedane za dne 11.12.1998, je zato omejilo le na sklep z dne 3.12.1998 in na oceno dopustnosti stavkovnih zahtev iz tega sklepa. Ob ugotovitvi, da predstavljajo stavkovne zahteve iz točke 4-10 ponovitev zahtev iz prvotnega sklepa z dne 6.11.1998, o katerih je bil dosežen sporazum, je sprejelo pravno presojo, da stavkovne zahteve po odpravi izrečenih suspenzov in zahtevi za uvedbo disciplinskih postopkov niso zakoniti razlog iz 1. odstavka 1. člena Zakona o stavki za organizirano prekinitev dela.

Sodišče druge stopnje je izrecno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Sprejelo pa je drugačen dokazni zaključek, da je uvedba disciplinskih postopkov in začasna odstranitev delavk z dela posledica nespoštovanja predlagatelja do razporeditve delovnega časa. Zato je sodišče druge stopnje ob sklicevanju na določbo 4. odstavka 373. člena ZPP/77 ugotovilo, da je bila stavka zakonita, saj je obstajala vzročna zveza med prvotno postavljenimi stavkovnimi zahtevami, ki niso bile uresničene, in zahtevami iz izpodbijanega sklepa Stavkovnega odbora z dne 3.12.1998. Pravica do stavke je kot ustavna pravica določena v 77. členu Ustave Republike Slovenije, ki v 2. odstavku dopušča zakonodajalcu, da omeji to pravico, če to zahteva javna korist, pri čemer mora upoštevati vrsto in naravo dejavnosti. Izrecno urejajo pravico do stavke 8. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, akt o notifikaciji nasledstva, Mednarodne pogodbe - Uradni list RS, št. 9/92), 22. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71) in 4. odstavek 6. člena Evropske socialne listine (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 7/99).

Stavka je po 1. odstavku Zakona o stavki "organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela" (1. odstavek), pravica do nje se uveljavlja pod pogoji, določenimi s tem zakonom (2. odstavek). Pogoji za uveljavitev pravice do stavke so torej določeni z zakonom in sicer formalni v členih od 2. do 5., materialnopravni pa v prej omenjenem določilu 1. odstavka 1. člena Zakona o stavki, oziroma v omejitvenih primerih v 7. do 12. členu. Prvi odstavek 1. člena omenjenega zakona vsebuje splošno določbo o dopustnosti stavke, ki je zakonita v primeru, če gre za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela.

Sodišče prve stopnje je iz gramatikalne razlage oziroma po nasprotnem razlogovanju sprejelo pravno presojo, da stavka za uresničitev posamičnih pravic in obveznosti delavcev ni dovoljena. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlagi v sodbi sodišča prve stopnje, vendar je ocenilo, da v obravnavanem primeru obstaja vzročna zveza med uvedbo disciplinskih ukrepov proti delavkam in neizpolnitvijo predhodnega dogovora o odpravi nezakonitega nadurnega dela ob sobotah. Zato je vzrok za sankcioniranje delavk iskati v nedopustnem ravnanju predlagatelja.

Takšno dokazno sklepanje sodišča druge stopnje pa nima podlage v dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča, ki za svojo odločitev ni potrebovalo ugotovitve o obstoju vzročne zveze glede ravnanj udeležencev po doseženem sporazumu z dne 16.11.1998. Ugotavljanje obstoja vzročne zveze zahteva najprej dejanske ugotovitve in šele nato izbor pravnoodločilnih dejstev, ki vzročnost med ravnanjem in posledico pravno utemeljijo. Ker v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi mogle (pravno) potrditi obstoj vzročne zveze, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 1. člena Zakona o stavki. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, ki mora v ponovnem sojenju ugotoviti obstoj pogojev za utemeljenost vloženega predloga ali okoliščine, ki vplivajo na neutemeljenost zahteve za ugotovitev nezakonitosti stavke (2. odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.