Jedro

ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2014 in odločba iste opr. št. z dne 12. 12. 2013 ter da se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, ki meni, da izpolnjuje pogoje, določene v 101. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku. Vse njene zdravstvene težave so razvidne iz zdravniških izvidov, ki se že nahajajo v spisu. Prej je imela oskrbovalke za oskrbo na domu trikrat tedensko, sedaj pa je prisiljena, da ji oskrbovalke pomagajo vsak dan in kot spremljevalke tudi ob odhodu od doma (zdravnik in druga najnujnejša pota). Vse to pa poveča njene mesečne izdatke. V sodbi in zapisniku z glavne obravnave je vse natančno popisano, celo kako si oblači perilo. Nikjer pa ni omenjena njena zastrupitev z morfijem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 4. 2. 2009, od 18. 12. 2008 dalje priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. V zadevi je tako sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

6. ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.

7. V predsodnem postopku, sta izvedensko mnenje glede opravljanja osnovnih življenjskih potreb podali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 8. 10. 2013, katere mnenje je bilo potrjeno v revizijskem postopku dne 4. 11. 2013 in nato še invalidska komisija II. stopnje v pritožbenem postopku dne 24. 2. 2014. Iz obeh mnenj izhaja tožničino zdravstveno stanje in tudi ugotovitve zdravnika izvedenca invalidske komisije I. stopnje, ki je tožnico obiskal na domu dne 8. 10. 2013. Pri obisku izvedenec ugotavlja, da tožnica potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem opravljanja osnovnih življenjskih opravil pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje dne 21. 8. 2014. Na zahtevo sodišča je članica invalidske komisije specialistka medicine dela dne 13. 8. 2014 tožnico obiskala na domu. Na podlagi tega obiska in na podlagi preučitve medicinske dokumentacije, invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju ugotavlja, da tožnica še nadalje potrebuje pomoč in postrežbo druge osebe pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil. Zdravstveno stanje se ji sicer slabša, vendar pa je še vedno zmožna samostojno opravljati nekatere osnovne življenjske funkcije. Sodišče prve stopnje je članico invalidske komisije II. stopnje tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Iz izpovedbe izhaja, da je pri tožnici v ospredju popuščanje srca. Pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil tožnico ovira tudi debelost in trebušna kila. Tožnica se v stanovanju in izven njega giblje s pomočjo palice, kar pomeni, da ni nepokretna. Hrani se sama, verjetno pa si kruha ne more razrezati. Oblači in slači se sama, vendar počasi in z veliko težavo. Prav tako je izvedenka pojasnila, da zastrupitev z morfijem na pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ne vpliva.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenke specialistke medicine dela prometa in športa, ki je kot članica senata invalidske komisije II. stopnje obiskala tožnico na domu ter opravila osebni pregled. Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja kot tudi iz izpovedbe članice komisije izhaja, da tožnica določena opravila še vedno opravlja samostojno (tožnica ni nepokretna, sama se s težavo tudi obleče in sleče). Ker se torej tožnica lahko samostojno ob pomoči palice še lahko giba v stanovanju, se tudi sama s težavo še obleče in sleče, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Pri tožnici so nedvomno podane hude zdravstvene težave, ki jo močno ovirajo pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil. Vendar pa pritožbeno sodišče glede na tako izveden dokazni postopek nima podlage, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost podanega dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000 poudarilo, da je osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo, da upravičencu zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen, kar pa ne pomeni, da ga je možno priznati samo zaradi starosti ali bolezni same. Ugotovljene morajo biti trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na možnost opravljanja primarnih potreb, pomembnih za fiziološko eksistenco upravičenca, pri čemer je pomembno še to, da mora biti ugotovljena večina od v zakonu naštetih življenjskih potreb, ki jih upravičenec ne more opravljati, da bi bili izpolnjeni glede na pravni standard določeni kriteriji za priznanje pravice do tega dodatka. Tožnici je bila pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb že priznana z odločbo, ki je bila izdana 4. 2. 2009. Zaenkrat pa, glede na prepričljive ugotovitve invalidske komisije II. stopnje, tožnica, že omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov. V tem primeru pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku, torej za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.