Jedro

To pomeni, da ni ovir za oddajo nepremičnine, na kateri ima solastnik svoj solastniški delež, v zakup brez soglasja drugih solastnikov. Zakupnik ima v takem primeru pravico do posesti in uporabe v zakup vzete nepremičnine v sorazmerju z idealnim deležem, ki ga ima na stvari zakupodajalec. S tem glede posesti in uporabe stvari vstopi v pravni položaj zakupodajalca. V pravice ostalih solastnikov tudi z zakupno pogodbo in njenimi aneksi v obravnavanem primeru ni poseženo. Zato je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da bi stranke zakupne pogodbe za njeno veljavnost morale imeti soglasje vseh solastnikov glede na določilo petega odstavka 67. člena SPZ. Po navedenem določilu je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Pri oddaji solastnega deleža v zakup pa ne gre za razpolaganje s celotno stvarjo, pač pa za razpolaganje s solastniškim deležem na stvari. To pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, po tretjem odstavku 66. člena SPZ ni omejeno s soglasjem solastnikov. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno priznalo veljavnost zakupne pogodbe in relevantnega tretjega aneksa k njej.

Izrek

I. Pritožba zoper prvi odstavek izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba zoper tretji in četrti odstavek izreka sodbe in sklepa se zavrže. IV. Pritožbi zoper drugi odstavek izreka se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 4.624,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2015 dalje do plačila v roku 15 dni (prvi odstavek izreka), in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.079,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila v roku 15 dni (drugi odstavek izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.168,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (tretji odstavek izreka), s sklepom pa sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 101028/2015 z dne 2. 9. 2015 razveljavilo v celoti (četrti odstavek izreka).

2. Sodbo in sklep je v celoti s pritožbo izpodbijala tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo izpodbijanih sodbe in sklepa tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper tretji in četrti odstavek izreka ni dovoljena.

5. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je izkazan pravni interes pritožnika za pritožbo zoper sodno odločbo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes pa je treba presojati z vidika možnosti, ali bi pritožnik s pritožbo lahko dosegel zanj ugodnejši izid postopka. V tretjem odstavku izreka sodbe je prvostopenjsko sodišče del tožbenega zahtevka zavrnilo. Ugodnejše rešitve torej tožena stranka v pritožbenem postopku v tem delu ne more pričakovati. V četrtem odstavku izreka pa je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v celoti razveljavilo. Tudi v tem delu je odločitev prvostopenjskega sodišča za pritožnika ugodna, saj je z njo prvostopenjsko sodišče odvzelo veljavnost celotnega sklepa o izvršbi. V odsotnosti pritožnikovega pojasnila obstoja pravnega interesa za pritožbo tudi zoper ta del odločitve (in odsotnosti predloga za izdajo dopolnilne sodbe), je pritožbeno sodišče zaradi neizkazanega pravnega interesa zoper tretji in četrti odstavek izreka odločbe prvostopenjskega sodišča na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

6. Pritožba zoper prvi odstavek izreka sodbe ni utemeljena.

7. Tožeča stranka kot zakupnica solastniških deležev zakupodajalcev A. A. in G. G. na B. posesti od tožene stranke terja sorazmeren del kupnine od prodanega lesa, ki jo je toženka prejela po izvedeni sanitarni sečnji v aprilu in maju 2015. 8. Predmetni postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo dne 1. 9. 2015, torej še pred začetkom uporabe novele ZPP-E (ta se je začela uporabljati 14. 9. 2017), zato se postopek konča po določbah do tedaj veljavnega zakona. Po prvem odstavku 496. člena ZPP (veljavnem pred uveljavitvijo novele ZPP-E) pa v postopkih v sporih majhne vrednosti in v postopkih za izdajo plačilnega naloga obsega obrazložitev sodbe skrajšano obrazložitev (samo navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke, pravni pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdelana, če stranka napove pritožbo). Predmetni spor se je torej razvil iz predhodnega izvršilnega postopka, vodenega na podlagi verodostojne listine. Ker je sklepu o izvršbi izdanemu na podlagi verodostojne listine, opr. št. VL 101028/2015 z dne 2. 9. 2015 tožena stranka (tedaj kot dolžnik) ugovarjala, je izvršilno sodišče s sklepom 6. 10. 2015 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena in določen izvršitelj in zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Kranju. To je postopek po drugem odstavku 62. člena ZIZ nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

9. Prvostopenjsko sodišče je torej imelo podlago za prvotno izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo v prvem odstavku 496. člena ZPP in naknadno izdajo sodbe z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP, zato ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče postopek napačno vodilo po pravilih, ki veljajo za spor majhne vrednosti. Iz spisovnega gradiva razviden potek prvostopenjskega postopka takega sklepanja ne potrjuje. Pritožnica ga očitno izvaja iz dejstva prvotno izdane sodbe s skrajšano obrazložitvijo in zmotne razlage prvega odstavka 496. člena ZPP, da je taka obrazložitev možna le v postopkih v sporih majhne vrednosti. Bistvene postopkovne kršitve zato prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

10. Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, relevantnih za odločitev o pritožbi, izhajajo sledeča pravnorelevantna dejstva: - tožeča stranka kot zakupnik je z A. A. in G. G. kot zakupodajalcema sklenila zakupno pogodbo o zakupu njunih solastniških deležev na B. posesti, - njun solastniški delež je predstavljal 46 % celotne B. posesti, - preostala solastnika sta bila še tožena stranka do 1/5 in M. P. (do 1/3), - tožeča stranka je z zakupodajalcema sklenila še več dodatkov k zakupni pogodbi in v 9.a členu Aneksa št. 3 dogovorila, da je upravičena v zvezi del in opravil nastopati proti tretjim osebam, kar zajema tudi morebitne zahtevke, ki bi jih zakupodajalca kot solastnika zemljišč imela do tretjih oseb ali bi jih imele tretje osebe do njih in je zakupnica pooblaščena, da v svojem imenu in za svoj račun opravi izterjavo vseh terjatev zakupodajalcev, ki izvirajo iz njunih solastniških deležev nepremičnin po sklenjeni pogodbi, - Zavod za gozdove Slovenije je z odločbama z dne 14. 5. 2015 in 21. 4. 2015 vsem poimensko navedenim solastnikom naložil na parc. k. o. X št. 000, GGE J. izvedbo sanitarne sečnje okuženega in z insekti napadenega močno poškodovanega ali podrtega drevja in preventivna varstvena dela po določenih drevesnih vrstah (smrekah, jelkah, macesnih, bukvah in gorskem javorju), - sanitarno sečnjo po teh odločbah je naročila tožena stranka in tudi les prodala, kupnino zanj pa zadržala brez plačila zakupodajalcema kot solastnikoma ali zakupniku.

11. Na podlagi teh dejstev je tožeča stranka uveljavljala verzijski zahtevek. Podlago zanj in aktivno legitimacijo tožeče stranke kot materialnopravnega upravičenca je prvostopenjsko sodišče našlo tako v določilih zakupne pogodbe, posebej 9.a člena Aneksa št. 3 ter določilih 587. člena OZ o zakupni pogodbi in 66. člena SPZ.

12. Pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču absolutno bistveno postopkovno kršitev po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožeči stranki priznalo aktivno legitimacijo za uveljavljanje predmetnega zahtevka, to pa je temeljilo na nedovoljenem materialnopravnem razpolaganju strank zakupne pogodbe, ker je bila sklenjena v nasprotju s petim odstavkom 67. člena SPZ brez soglasja ostalih solastnikov in je zato nična.

13. Na podlagi relevantnih določb sklenjene zakupne pogodbe in njenih aneksov je prvostopenjsko sodišče pravilno priznalo veljavnost le-te. Pri tem se je pravilno oprlo na določbi prvega in drugega odstavka 66. člena SPZ in prvega odstavka 587. člena OZ. Po 66. členu SPZ ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojim solastniškim deležem, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek), plodovi, ki jih daje stvar v solastnini, pa se delijo med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži (drugi odstavek). Pomembna je tudi določba tretjega odstavka, po katerem solastniki lahko razpolagajo s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Edina omejitev njihove pravice se nanaša na prodajo nepremičnine, pri kateri je solastnikom priznana predkupna pravica. To pomeni, da ni ovir za oddajo nepremičnine, na kateri ima solastnik svoj solastniški delež, v zakup brez soglasja drugih solastnikov. Zakupnik ima v takem primeru pravico do posesti in uporabe v zakup vzete nepremičnine v sorazmerju z idealnim deležem, ki ga ima na stvari zakupodajalec. S tem glede posesti in uporabe stvari vstopi v pravni položaj zakupodajalca. V pravice ostalih solastnikov tudi z zakupno pogodbo in njenimi aneksi v obravnavanem primeru ni poseženo. Zato je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da bi stranke zakupne pogodbe za njeno veljavnost morale imeti soglasje vseh solastnikov glede na določilo petega odstavka 67. člena SPZ. Po navedenem določilu je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Pri oddaji solastnega deleža v zakup pa ne gre za razpolaganje s celotno stvarjo, pač pa za razpolaganje s solastniškim deležem na stvari. To pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, po tretjem odstavku 66. člena SPZ ni omejeno s soglasjem solastnikov. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno priznalo veljavnost zakupne pogodbe in relevantnega tretjega aneksa k njej.

14. Pritožnica neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita nejasnost razlogov oziroma nasprotje med njimi, ker iz razlogov sodbe ni jasno, ali tožeča stranka nastopa v svojem imenu in za svoj račun ali kot pooblaščenka zakupodajalcev. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe pravilno povzelo relevantni del tretjega aneksa k zakupni pogodbi in sicer 9.a člena, po katerem "je zakupnica pooblaščena, da v svojem imenu in za svoj račun opravi izterjavo vseh terjatev zakupodajalcev, ki izvirajo iz njunih solastnih deležev nepremičnin po sklenjenih pogodbah do tretjih oseb …". Kot solastnika sta zakupodajalca imela pravico do sorazmernega dela (glede na njun idealni delež) kupnine od posekanega in prodanega lesa že na podlagi drugega odstavka 66. člena SPZ. Zgoraj citirana dikcija 9.a člena Aneksa pa predstavlja po vsebini razpolaganje zakupodajalcev s svojo terjatvijo za del navedene kupnine glede na njun solastniški delež tako, da sta navedeno terjatev tožeči stranki kot zakupniku odstopila in je s tem prešla v njegovo premoženjsko sfero. To nedvoumno izhaja iz dikcije, da zakupnik v svojem imenu in za svoj račun opravi izterjavo vseh terjatev zakupodajalcev, ki izvirajo iz njunih solastnih deležev nepremičnin. Tak odstop terjatev pa je po OZ (417. člen in nadaljnji) dopusten. Povzeta vsebina je jasna in zato izključuje možnost njene interpretacije v smislu podelitve mandata zakupniku za izterjavo terjatev zakupodajalcev v smislu določb pogodbe o naročilu po 766. členu in nadaljnjih OZ. Tudi iz razlogov izpodbijane sodbe nedvomno izhaja ocena sodišča, da gre za prenos terjatve zakupodajalcev na zakupnika, zaradi česar mu je sodišče tudi priznalo po toženi stranki sicer izpodbijano aktivno legitimacijo pri uveljavitvi tožbenega zahtevka. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo vsebino 9.a člena Aneksa k zakupni pogodbi (priloga A5) in ni zagrešilo izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 15. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodišča tudi jasni in v tem delu preverljivi.

15. V predmetnem sporu se ni izpostavilo vprašanje, kdo od solastnikov je bil po odločbi Zavoda za gozdove Slovenije upravičen opraviti sanitarno sečnjo, ni pa sporno, da jo je naročila tožena stranka. Njenega upravičenja ji glede sanitarne sečnje ne oporeka niti tožeča stranka, zato ni relevantno njeno sklicevanje na določila 29. in 29.a člena Zakona o gozdovih. Neutemeljen pa je zato tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker navedeno vprašanje upravičenosti sečnje v tem sporu ni bilo relevantno dejstvo.

16. Ker ni sporno, da je tožena stranka poskrbela za sanitarno sečnjo, posekan les prodala, niti zakupodajalcema kot solastnikoma, niti zakupniku pa ni plačala solastniškemu deležu ustreznega sorazmernega dela kupnine, je bila s tem neupravičeno obogatena. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno tožeči stranki priznalo tožbeni zahtevek za plačilo le-te, za katero je imelo podlago tako v prvem odstavku 190. člena OZ kot tudi v drugem odstavku 66. člena SPZ. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala vtoževana terjatev imeti podlago v pravno poslovnem razmerju med pravdnima strankama. Solastnikom tako terjatev priznava že sam zakon v citiranem določilu SPZ, svoje upravičenje pa je tožnica izkazala s prenosom terjatve v Aneksu k zakupni pogodbi.

17. Neutemeljeno pa pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita tudi izvedbo dokaza z izvedencem, ker naj bi po njenem mnenju zadostovala računa, iz katerih je razvidno, koliko kupnine je za posekan les tožena stranka prejela. Pritožnica namreč v prvostopenjskem postopku ni razkrila višine stroškov sečnje, zato je glede na posekano količino lesa po predlogu tožeče stranke sodišče utemeljeno z izvedencem ugotavljalo višino stroškov, ki so vplivali na kupnino, katere sorazmerni del je bila toženka dolžna plačati tožeči stranki.

18. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je v tem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

19. Pritožba zoper drugi odstavek izreka sodbe je utemeljena.

20. Pritožnica je prvotno uveljavljala plačilo 15.348,93 EUR, tožbeni zahtevek pa je tekom postopka dvakrat utesnila (v dopolnitvi tožbe na 12.279,14 EUR in v tretji pripravljalni vlogi na 8.793,02 EUR). Ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o povračilu stroškov postopka, pa je uspeh strank, kot pravilno izpostavlja pritožnica, zmotno izračunavalo upoštevaje zadnji utesnjeni tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je tožeča stranka uspela 53%, tožena stranka pa 47%. Ob upoštevanju prvotno postavljenega tožbenega zahtevka je tožeča stranka namreč uspela le 30%, tožena pa 70%. Iz razlogov izpodbijanega stroškovnega dela namreč ne izhaja, zakaj prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pri presoji uspeha prvotno postavljenega tožbenega zahtevka. Poleg tega je v obrazložitvi stroškov tožnice navajalo določene postavke, za katere sploh ni razvidno, na podlagi katerih spisovnih podatkov je imelo podlago za njihovo priznanje, v kakšni količini in na kateri pravni podlagi jih je tožnici priznalo. Pritožbeno sodišče zato odločitve prvostopenjskega sodišča v stroškovnem delu ni moglo preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo (ki je v tem delu sklep) razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, v katerem bo moralo ponovno odločiti o povračilu pravdnih stroškov z jasnimi razlogi in specifikacijo posameznih dejanj in stroškov in za vsako od teh tudi količino in višino le-teh (3. točka 365. člena ZPP).

21. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede odločitve o povračilu stroškov postopka, zaradi tega dela pa ji posebni stroški niso nastali, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, kot tudi tožeča stranka, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi pritožbe.