Jedro

Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica objektivne zdravstvene težave, ki omejujejo delazmožnost pod splošnimi pogoji že od operacije skolioze v nivoju TH4 do L4 dalje 24. 6. 2006. Tedaj še ni bila zaposlena, je pa potrebovala poklicno usmeritev, kot je napisal ortoped v izvidu 21. 2. 2021. Zato je potrebno, da sodišče ugotovi, kakšne omejitve pri delu je tožnica potrebovala pred nastopom zaposlitve, poleg tega pa je potrebno ugotoviti, kakšne omejitve pri delu potrebuje od nastopa dela dalje, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in torej do poslabšanja ter če spremembe vplivajo na tožničino zmožnost opravljanja svojega poklica definiranega v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ... z dne 28. 9. 2020 in št. zadeve: ... z dne 19. 2. 2020 in da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju katere naj tožena stranka odloči s posebno odločbo, da se tožečo stranko razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do fizične razbremenitve dela: fizično lažja dela z rokovanjem z bremeni do 7 kg, brez pogostih prisilnih drž, vsaj polovico delovnega časa sede, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v 3. točki obrazložitve navedlo, da je ostale dokazne predloge, to je zaslišanje izvedenke dr. A. A., zavrnilo kot nepotrebne. Šele z izvedbo teh dokaznih predlogov bi se sodišče lahko prepričalo o dejanskem zdravstvenem stanju tožnice. Zavrnitev dokaznih predlogov je pavšalna, prav tako pa zaradi neobrazloženosti tožnici onemogoča pravico do učinkovite pritožbe. Sodišče je odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje, pri tem pa ni upoštevalo tožničinih navedb o tem, da izvedenka ni odgovorila na vsa vprašanja, ki jih je tožnica podala v pripravljalnih vlogah. Do tožničinih pomembnih navedb se sodišče ni opredelilo, posledično sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve skopo povzelo zdravstveno stanje tožnice, kot ga je sama opisala, ni pa sodišče upoštevalo vseh celotnih tožničinih navedb o njenem zdravstvenem stanju. Spregledalo je, da tožnica zaradi bolečin ves čas jemlje protibolečinske tablete in prejema tudi injekcije ter ima težave s hojo po stopnicah. Sodišče prav tako ni povzelo tožničine navedbe, da je bila v domu starostnikov izbrana za delovno mesto bolničar – negovalec, vendar za opravljanje dela ni pridobila zdravniškega spričevala. Prav tako ni pridobila zdravniškega spričevala za delo v centru B., kjer naj bi predavala o zdravstvu. Sodišče nadalje tudi ni povzelo, da je tožnica na zaslišanju izpovedala, da se ji zdravstveno stanje slabša in da stvari, ki jih je prej zmogla, sedaj ne zmore več. Zaradi vsega navedenega sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Nadalje navaja, da je sodišče v točki 9 obrazložitve povzelo izvedensko mnenje in napačno navedlo, da je izvedenka na tožničine pripombe podrobno odgovorila. Zaradi nepopolnosti dopolnilnega mnenja oziroma ker izvedenka na vprašanja ni odgovorila, je v četrti pripravljalni vlogi izrecno navedla vprašanja, na katera izvedenka ni podala odgovora in sicer, da pri ocenjevanju njene delazmožnosti izvedenka ni upoštevala tožničinega delovnega mesta, prav tako ni odgovorila na vprašanja o vzrokih tožničinih bolniških staležev, o njeni zmanjšani zmožnosti pri rokovanju z bremeni do 4 kg in ali so se pri tožnici v posledici opravljanja dela osebne asistentke hendikepirani osebi od tedaj dalje začele kazati nove in pogostejše težave ter kakšno stanje bi bilo vzdrževano s predlaganimi stvarnimi razbremenitvami. Odgovori, ki jih je podala izvedenka so splošni in se ne nanašajo konkretno na tožnico. Ne strinja se, da sodišče na naroku ni sprejelo tožničine pete pripravljalne vloge, v kateri se je tožnica izjasnila o dodatnih navedbah izvedenke. Sodišče je dopolnitev izvedenskega mnenja posredovalo tožnici, vendar ji ni naložilo roka, v katerem naj se o dopolnitvi izvedenskega mnenja izjasni. Tožnica je pred narokom dne 12. 11. 2021 preko elektronske pošte posredovala pripravljalno vlogo. Ob tem je bila seznanjena, da je vloge skladno z odredbo o posebnih ukrepih potrebno vložiti po pošti. Vztraja, da ji je bila kršena pravica do izjave v postopku. V postopku je prišlo do dveh hudih kršitev in sicer zaradi nedovoljeno vnaprejšnjo oceno, kot za opustitev dolžnega zaslišanja izvedenke, ki je predstavljalo kršitev načela neposrednega izvajanja dokazov, saj je tožnica zaslišanje pravočasno zahtevala. Prav tako je pravočasno predlagala pridobitev novega izvedenskega mnenja izvedenca medicine dela. S tem, ko sodišče izvedenke ni zaslišalo, je posledično tožeči stranki preprečilo učinkovito uveljavljanje dokaznega predloga z novim izvedencem, saj bi ta bil utemeljen, če bi tožnica z zaslišanjem izvedenke uspela dokazati, da izvedenka ni odgovorila na vse pripombe in da so njeni odgovori neprepričljivi. Sodišče je izvedensko mnenje ocenilo kot prepričljivo in jasno, ta ocena pa je splošna za vse primere. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju v delu, ko navaja, da vzrok bolniškega staleža, hospitalizacija in protibolečinske terapije ter tožničine težave v zasebnem življenju niso predmet tega postopka in ne sodijo v oceno delazmožnosti. Dokaz z izvedencem ni bil izveden skladno z določbami drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Izvedensko mnenje je bilo nejasno in nepopolno, kar je tožnica tekom postopka v pripravljalnih vlogah večkrat obrazloženo navedla in za razjasnitev okoliščin predlagala zaslišanje izvedenke in postavitev novega izvedenca, čemur sodišče neutemeljeno ni sledilo. S tem je bila kršena tožničina pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v pripravljalnih vlogah pravočasno ugovarjala ugotovitvam izvedenke, obrazloženo navedla, v katerih delih se z mnenjem ne strinja in zaradi razčiščevanja katerih okoliščin predlaga njeno neposredno zaslišanje. V drugi pripravljalni vlogi je tožnica navedla, da izvedenka pri izdelavi mnenja ni upoštevala številnih analgetikov, ki so bili tožnici predpisani tudi pred letom 2016 in v letu 2016, ko je bila zaposlena na delovnem mestu osebne asistentke hendikepirani osebi. Izvedenka v mnenju tudi ni odgovorila na vprašanje, za katera dela na delovnem mestu srednje medicinske sestre naj bi bila tožnica zmožna ter se opredelila do narave diagnoze ter o normalnem poteku te bolezni. V četrti pripravljalni vlogi je tožnica izvedenki eksplicitno postavila vprašanja, na katera ni odgovorila, zlasti o vzroku tožničinih bolniških staležev, zmožnosti rokovanja z bremeni in ali so obremenitve tožnice v letu 2016 pomenile poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Tožnica je v peti pripravljalni vlogi podala navedbe tudi o nedovoljeni domnevi, da je tožnica v času opravljanja pripravništva za delovno mesto srednje medicinske sestre le-to opravljala zgolj formalno. Zaradi navedenih pomanjkljivosti pri izdelavi mnenja, na katere je tožnica sproti opozarjala, je predlagala tudi postavitev novega izvedenca medicine dela, prometa in športa. Sodišče dokaznima predlogoma ni sledilo, navedlo je zgolj, da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, ker je ocenilo, da je izvedensko mnenje izvedenke jasno in popolno. Sodišče je s tem storilo dve kršitvi. Najprej ni obrazložilo, zakaj šteje, da je bilo zaslišanje izvedenke nepotrebno. Kršilo pa je tudi načelo kontradiktornosti in neposrednosti v pravdnem postopku, saj je ustno zaslišanje izvedenca potrebno. Nadalje navaja, da izvedenka brez razloga ni upoštevala celotne tožničine zdravstvene dokumentacije in se ni opredelila do zahtev delovnega mesta. Sodišče je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, kljub temu, da je izvedenka zgolj pavšalno navajala, da je tožnica zmožna opravljati določena dela srednje medicinske sestre, pri čemer na dodatno vprašanje, katera dela na tem delovnem mestu lahko opravlja, ni znala odgovoriti. Sodišče prve stopnje se brez obrazložitve ne opredeli do tožničinih navedb o tem, kdaj je pri njej nastopila invalidnost, nekritično je sledilo zgolj navedbi izvedenke. Tožnica je namreč obrazložila, zakaj je bila delovna nezmožnost ugotovljena že dne 30. 11. 2016. Napačno je bilo stališče izvedenke, da je bila tega dne zgolj nakazana možnost dekompenzacije. Iz mnenja dr. C. C., izhaja, da gre že 30. 11. 2016 pri tožnici za displazijo kolka, poškodbo anterosuperiornega labruma. Že takrat je bilo pri tožnici podano takšno dokončno zdravstveno stanje, ki ga ni mogoče odpraviti niti z zdravljenjem niti z ukrepi medicinske rehabilitacije. Ugotovljen je bil funkcionalni status, ki je za oceno invalidnosti in datum njenega nastanka pomemben in je bil nedvomno ugotovljen pred tožničino obravnavo na invalidski komisiji. Dejstvo je tudi, da na datum, ko je bila obravnavana pri specialistu medicine dela, prometa in športa, tožnica ni mogla vplivati. Zato ji ta okoliščina ne more iti v njeno škodo. Sodišče se nadalje ni opredelilo niti glede navedb tožnice, da je izvedenka v mnenju nepravilno povzela okoliščine iz vsakdanjega življenja. Na vse navedeno je tožnica opozorila v drugi pripravljalni vlogi, o čemer pa se izvedenka ni izjasnila. Sodišče je neutemeljeno sledilo ugotovitvi izvedenke, da bi naj bila pri tožnici še vedno podana preostala delovna zmožnost ter da je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 % in da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je tožnica na zaslišanju izpovedala, da se njeno zdravstveno stanje slabša. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je že v tožbi obrazložila, da če bi ji pred letom 2016 podala zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, prvostopenjski organ zahteve ne bi zavrnil, ker bi izpolnjevala pogoj pokojninske dobe. Kot oseba mlajša od 30 let bi namreč imela izpolnjeno pokojninsko dobo, ki bi pokrivala ¼ delovnih let. V kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, to je da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti in sicer v letu 2016, saj ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti, bi ugotovilo, da je izpolnila zakonsko predpisano gostoto pokojninske dobe. Poleg navedenega se sodišče zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledične napačne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo niti z vprašanjem, katere omejitve je tožnica potrebovala že zaradi operacije pred nastopom dela. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, je zmotna tudi odločitev o stroških postopka, ki bi s pravilno odločitvijo sicer bili prisojeni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. Ni pa podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti očitane kršitve.

5. Tožnica v obsežni pritožbi, mestoma s ponavljajočimi razlogi, uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni zaslišalo izvedenke in ni pridobilo mnenja drugega izvedenca. Bistvena kršitev določb postopka zgolj zaradi okoliščine, ker sodišče izvedenke, ki je podala pismeno izvedensko mnenje in v zvezi s pripombami še dve dopolnilni mnenji, ni zaslišalo, sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana bistvena kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo izvedenskega mnenja drugega izvedenca, ker se tožnica ni strinjala s podanim mnenjem.

6. Po določbi 253. člena ZPP je dokaz z izvedencem sicer res primarno ustni. Vendar so na obravnavi ustno podana mnenja redkost. Po sodni praksi so praviloma izvedenskega mnenja izdelana pisno, ker se je izkazalo, da imajo takšna mnenja določene prednosti od ustno podanega mnenja. Zaslišanje izvedenca je potrebno, kadar imajo stranke na mnenje utemeljene pripombe, ki vzbujajo dvom v njegovo pravilnost in popolnost in so dodatna pojasnila izvedenca potrebna zaradi določenih nejasnosti ali pomanjkljivosti in so tudi sicer odločilna za samo odločitev v zadevi. V konkretnem primeru je izvedenka izdelala kar dve dopolni mnenji in odgovorila na pripombe, ki jih je na mnenje posredovala tožnica tako, da iz razlogov, na katere se sklicuje pritožba, zaslišanje izvedenke tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Nestrinjanje z mnenjem, ker za stranko ni ugodno, tudi sicer v nobenem primeru ni razlog za dodatno zasliševanje izvedenca.

7. V obravnavani zadevi tudi ni podano dejansko stanje določeno v drugem odstavku 254. člena ZPP. Po tej določbi se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo, ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. V obravnavanem primeru namreč izvedensko mnenje sodne izvedenke ni bilo nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju.

8. Pravilno pa se pritožba ne strinja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, katere omejitve je tožnica potrebovala že zaradi operacije pred nastopom dela, kar predstavlja nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

9. V obravnavanem primeru je predmet spora dokončna odločba toženca št. zadeve: ... z dne 28. 9. 2020, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 19. 2. 2020, ker invalidska komisija II. stopnje ni ugotovila sprememb, ki bi zmanjševale njeno delazmožnost. Konkretno je invalidska komisija II. stopnje dne 21. 9. 2020 po proučitvi celotne dokumentacije menila, da zavarovanka, sedaj tožnica, glede na izvid ortopeda z dne 21. 2. 2011 in opis delovnega mesta, na katerem je bila razporejena dne 30. 9. 2019, že ob nastopu dela na delovnem mestu "osebna asistentka hendikepirani osebi" ni bila zmožna, saj je na delovnem mestu bil potreben položaj dela stoje, v globokem predklonu ali rotaciji trupa nad 30 stopinj, ročno premeščanje bremen nad 5 do 15 kg in nad 15 kg in da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala oziroma za poklicno napredovanje in da pri njej ni invalidnosti. Enako je sicer toženec s prvostopno odločbo z dne 19. 2. 2020 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar iz drugega razloga, ker tožnica, pri katerem je bila po mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 14. 1. 2020 podana III. kategorija invalidnosti od 14. 1. 2020 zaradi posledic bolezni, ni izpolnjevala pogojev zahtevane pokojninske dobe določene v 69. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2).

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti oziroma katera kategorija invalidnosti je pri njej podana in ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

11. Po prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

12. Definicija invalidnosti, določena v citirani določbi, se torej veže na status zavarovanca in na spremembe v zdravstvenem stanju od nastopa dela.

13. Glede na to, da sta bili mnenji invalidskih komisij o tožničini delazmožnosti različni, tožnica pa se ni strinjala niti z ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti in uveljavlja ugotovitev popolne nezmožnosti za delo in I. kategorijo invalidnosti, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa. Na podlagi sklepa opr. št. XI Ps 929/2020 z dne 21. 4. 2021 in v njem postavljenih vprašanj (list. št. 22) je sodna izvedenka menila, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je zmožna s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo z omejitvami: lažje fizično delo z rokovanjem bremen do 5 kg, brez stalnih in ali pogostih statičnih obremenitev prsne in ledvene hrbtenice na ergonomsko urejenem delovnem mestu in da je ugotovljeno stanje podano od 6. 4. 2017, vzrok zmanjšanje delazmožnosti pa je bolezen.

14. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica objektivne zdravstvene težave, ki omejujejo delazmožnost pod splošnimi pogoji že od operacije skolioze v nivoju TH4 do L4 dalje 24. 6. 2006. Tedaj še ni bila zaposlena, je pa potrebovala poklicno usmeritev kot je napisal ortoped v izvidu 21. 2. 2021. 15. Pritožba pravilno navaja, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, katere omejitve je tožnica potrebovala že zaradi operacije pred nastopom delovnega mesta in ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v času zaposlitve in če do takšnega, da so pri njej potrebne (dodatne) omejitve pri delu. Torej ali enake, kot jih je potrebovala ob zaposlitvi, ko po mnenju izvedenke pod splošnimi pogoji za delo srednje medicinske sestre ni bila zmožna, ali pa dodatne omejitve. Zato je potrebno, da sodišče ugotovi, kakšne omejitve pri delu je tožnica potrebovala pred nastopom zaposlitve, poleg tega pa je potrebno ugotoviti, kakšne omejitve pri delu potrebuje od nastopa dela dalje, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in torej do poslabšanja in če spremembe vplivajo na tožničino zmožnost opravljanja svojega poklica definiranega v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, to je delo osebne asistentke hendikepirani osebi in delo srednje medicinske sestre. Po tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

16. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja v tej smeri, bo sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje iste sodne izvedenke izrecno o tem, kakšne omejitve pri delu je tožnica potrebovala pred zaposlitvijo in ali je prišlo pri njej v času zaposlitve (od 19. 5. 2014 dalje) do sprememb v zdravstvenem stanju in konkretno glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in izvide, do kakšnih sprememb in če so zaradi ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju pri njej potrebne dodatne omejitve pri delu, katere in od kdaj. Dopolnilno izvedensko mnenje bo sodišče prve stopnje posredovalo obema strankama in v kolikor bodo obstajale nejasnosti ali neraziskane okoliščine, bo izvedenko še zaslišalo, v nasprotnem primeru pa bo obrazložilo in navedlo razloge, zakaj izvedenke ni zaslišalo.

17. Po pridobitvi dopolnilnega mnenja oziroma po njenem zaslišanju, bo sodišče prve stopnje skladno z določbo 8. člena ZPP izvedensko mnenje dokazno ocenilo in v primeru, da bo ugotovilo, da pri tožnici obstaja invalidnost, določilo kategorijo invalidnosti, datum njenega nastanka in ali izpolnjuje pogoje za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi dopolnjene pokojninske dobe. Obenem bo odločilo še o stroških postopka, vključno s stroški pritožbe ob upoštevanju tožničinega uspeha v pravdi ter odločbe o Bpp 563/2020 z dne 24. 11. 2020. 18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Pri razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je upoštevalo, da se sodišče prve stopnje s spornimi vprašanji še ni ukvarjalo, so pa bistvena za odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče je opravilo še test sorazmernosti med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja, brez nepotrebnega odlašanja. Ugotovilo je, da zaradi ponovnega postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo prišlo do prekomernega posega v katero od teh pravic oziroma bi bila v primeru odločanja pred sodiščem druge stopnje prizadeta tožničina pravica do pritožbe.