Jedro

Vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročati.

Vročanja (komercialnih) priporočenih pošiljk ni mogoče enačiti z vročanjem sodnih pisanj.

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, in ne napaka sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 1.071,00 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

I. Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 13. 4. 2016 se zavrne.

II. Predlog tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe naslovnega sodišča opr. št. XI Pg 3586/2015 z dne 12. 2. 2016 se zavrne.

III. Zavrne se predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbi, ki glasi: „1.) Tožeči stranki se prepoveduje odtujiti ali obremeniti solastni delež do 2480/10000 od celote na nepremičnini ID znak 000, parc. št. 564/0 k. o. X, ki je v zemljiški knjigi vpisana na ime družbe G. d. o. o. - v stečaju. Prepoved se zaznamuje v zemljiški knjigi.

2.) Ta začasna odredba velja do izteka 30 dni od dneva pravnomočnosti sodbe sodišča, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

3.) Ta začasna odredba velja z dnem izdaje, ugovor in pritožba zoper njo pa ne zadržita njene izvršitve.

4.) Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške v postopku zaradi razveljavitve potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe v višini 627,74 EUR.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitev klavzule pravnomočnosti ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo višje sodišče zavrne in priglaša stroške za odgovor na pravno sredstvo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker je njen predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti vročalo v odgovor tožeči stranki, odgovora tožeče stranke pa potem ni vročilo toženi stranki, da bi se z njim seznanila. Višje sodišče se strinja, da mora biti vsaki stranki tudi v postopku razveljavitve klavzule o pravnomočnosti sodbe omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da se izjavi o rezultatih dokazovanja in vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča (kar je izraz načela kontradiktornosti), saj izjeme od načela kontradiktornosti določa le zakon (5. člen ZPP). Vendar ne ZPP ne ZIZ(1) hkrati ne določata posebej, da je odgovor nasprotne stranke na predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti treba vročiti predlagatelju, zato opustitev vročitve odgovora na predlog ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena člena ZPP. V primerih, ko ni nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je določeno vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Po načelu nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario) torej vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010).

6. Višje sodišče v tej zadevi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrnilo predvsem zaradi pomanjkljive trditvene podlage, s katero je tožena stranka izpodbijala fikcijo vročitve (tožbe in zamudne sodbe), izhajajočo iz javnih listin. Ugotovilo je namreč, da so bile trditve tožene stranke o prejemanju pošte in dveh uporabnih hišnih predalčnikih na svojem poslovnem naslovu presplošne, da tožena stranka niti ni trdila, da bi bila njena hišna predalčnika na dan, ko bi vročevalec moral pustiti sodno pisanje, zaklenjena in uporabna (nasprotno je bilo ugotovljeno že v zamudni sodbi), da niti ni trdila, da bi katero od prejetih pošiljk, s katerimi dokazuje redno vročanje, prejela ravno na datum vročanja sodne pošiljke, da v teh primerih niti ne gre za vročanje sodnih pošiljk, ter da ni konkretno pojasnila, kdo od zaposlenih naj bi bil v času vročanja zamudne sodbe (16. 2. 2016) sploh prisoten na sedežu tožene stranke in preveril hišni predalčnik tožene stranke.

7. Iz odgovora tožeče stranke na predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti pa nadalje izhaja, da se je tožeča stranka opredeljevala le do trditev tožene stranke v predlogu, ob tem pa ni navajala novih dejstev, temveč je podajala le svoja pravna naziranja v zvezi z uporabnostjo oziroma ustreznostjo hišnega predalčnika po Zakonu o poštnih storitvah in vročanjem različnih vrst pošiljk. Ker višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve ni oprlo na kakšna nova dejstva in dokaze iz odgovora tožeče stranke, glede katerih toženi stranki ne bi bila dana možnost izjave, saj le-teh sploh ni bilo, z opustitvijo vročitve odgovora tožeče stranke tožena stranka ni bila v ničemer onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic. Povzemanje pravnih naziranj tožeče stranke s strani sodišča prve stopnje na to ugotovitev ne vpliva (pravna vprašanja je sodišče pristojno in dolžno reševati sámo, velja načelo iura novit curia). Na dejstva iz odgovora tožeče stranke pa se tožena stranka v pritožbi ne sklicuje, nasprotno, trdi, da navedbe tožeče stranke o hišnem predalčniku tožene stranke v ničemer niso odločilno prispevale k odločitvi sodišča prve stopnje. Opustitev vročitve odgovora tožeče stranke toženi stranki tako ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve, zaradi česar očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo 627,74 EUR pravdnih stroškov, ker glede na nerelevantnost odgovor tožeče stranke niti bil potreben, toženi stranki pa niti ni bil vročen. Vendar potrebnost vloge ni enako kot njena vsebinska utemeljenost. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) ter pri tem pravdne stroške tudi materialnopravno pravilno odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT).

9. Tožena stranka nadalje napada stališče sodišča prve stopnje, da nepravilna vročitev s strani sodišča ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, in se pri tem sklicuje na besedilo 116. člena ZPP ter dejstvo, da ji tožba ni bila pravilno vročena. Vendar stališče, da trditve stranke, da ji v postopku ni bila pravilno vročena tožba, ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje (pač pa so lahko pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog) zastopata tako teorija(2) kot sodna praksa, ki je glede tega enotna.(3) Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je namreč opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki in ne napaka sodišča, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato niso utemeljene niti vse nadaljnje pritožbene trditve, v katerih tožena stranka ponavlja okoliščine o sprejemanju pošiljk in svoji seznanitvi z zamudno sodbo, saj so v zvezi z odločitvijo o vrnitvi v prejšnje stanje nerelevantne. Zato se višje sodišče do njih na tem mestu ne bo podrobneje opredeljevalo.

10. Pač pa so ugotovitve sodišča prve stopnje o pravilnosti vročitve sodnih pošiljk relevantne za odločitev o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. S tem v zvezi pritožnica trdi, da v kolikor bi sodišče zaslišalo V. V. in I. H., bi se potrdilo, da v obeh hišnih predalčnikih ves čas od ustanovitve tožene stranke dalje nemoteno prejemajo vso pošto, zato z neizvedbo teh dokazov toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo in pri tem svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, da s trditvami, ki jih je tožena stranka podala, tudi če bi se izkazale za resnične, ne bi mogla izpodbiti domneve pravilne vročitve, ki jo vzpostavlja pravilno izpolnjena vročilnica. Pomanjkljive trditvene podlage z dokazi ni mogoče nadomestiti (prim. 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Višje sodišče se strinja tudi z načelnim stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila možnost izpodbiti dejstva, izhajajoča iz javne listine, zgolj s trditvami o njihovi neresničnosti in z zaslišanjem strank oz. prič, zaposlenih pri toženi stranki, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Tožena stranka bi zato morala v potrditev svojih trditev, da ima ves čas na svojem naslovu urejen hišni predalčnik, predlagati vsaj še zaslišanje poštnega uslužbenca, ki je vročal sodno pošiljko. Le njegova izpovedba, skupaj z lastno izpovedbo, bi lahko bili podlaga za ugotovitev, da se toženi stranki sodno pisanje ni vročalo pravilno. Ne držijo namreč trditve tožene stranke v pritožbi, da je v postopku predlagala, naj se zasliši vročevalec sodnega pisanja, kajti to iz predloga tožene stranke ne izhaja. Zakaj izvedbe tega dokaza ni izvedlo na predlog tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v 14. točki obrazložitve svojega sklepa.

11. V povezavi z navedenim o trditveni podlagi tožene stranke pa je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da hišna predalčnika tožene stranke nista urejena oziroma uporabna. Pritožnica neutemeljeno trdi, da sodišče ni preverjalo dejstva, da naj bi bil na naslovu tožene stranke odprt hišni predalčnik: prvič zato, ker sama sploh ni trdila, da bi imela zaklenjen hišni predalčnik (te navedbe sodišča prve stopnje namreč v pritožbi ne napada), drugič pa zato, ker se je o tem, da njena hišna predalčnika nista zaklenjena in s tem uporabna, sodišče prepričalo z vpogledom v predložene fotografije predalčnikov (priloge B4 - B6 spisa, prim. 13. točka obrazložitve sodbe). Pritožbeni očitek, da tega dokaza z vpogledom sodišče ni izvedlo, je torej neutemeljen. Tožena stranka se tudi neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče moralo upoštevati že trditve o obeh povsem uporabnih poštnih predalčnikih. To morda ustreza splošnemu pomenu njune funkcionalnosti, na katero se je sklicevala (da je torej mogoče vanju vložiti pošto), ne pa, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pogoju iz Zakona o poštnih storitvah, po katerem morajo biti predalčniki izdelani in nameščeni tako, da zagotavljajo zaupnost poštnih pošiljk in morajo torej biti zaklenjeni.(4) Višje sodišče se zato strinja, da s takimi trditvami tožena stranka vsebine vročilnice na sodnih pisanjih, ki sta se vrnili, med drugim tudi navedbe vročevalca o odprtem hišnem predalčniku (prim. ovojnici sodnih pisanj na list. št. 12 in 20 spisa), ne more izpodbiti.

12. Da z neizvedbo zaslišanja tožene stranke in predlaganih prič sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, je višje sodišče pojasnilo že v 10. točki te obrazložitve, na tem mestu pa le še dodaja, da je sodišče prve stopnje tudi priložene izjave zakonitega zastopnika tožene stranke in obeh prič upoštevalo kot trditveno podlago tožene stranke. Pri tem gre poudariti, da je neutemeljeno že sklicevanje na to, da listke o priporočenih pošiljkah priči od poštarja prevzemata v lokalu „R.“ in jih nato izročita zakonitemu zastopniku tožene stranke. Vročanja (komercialnih) priporočenih pošiljk namreč ni mogoče enačiti z vročanjem sodnih pisanj, saj slednje poteka po določilih ZPP, ki takšnega načina vročanja ne dopušča. Nasprotno, osebno vročanje tako tožbe kot sodbe pravni osebi je mogoče le tako, kot to ureja 142. člen ZPP. Ker pa je vročilnica (potrdilo o vročitvi) javna listina, ki dokazuje pravilnost vročitve in resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, je bilo na toženi stranki breme dovolj konkretiziranega izpodbijanja pravilnosti izpolnjene vročilnice. Zato je tudi očitek, da je na sodišču dokazno breme, da sta bili tožba in zamudna sodba toženi stranki pravilno vročeni, neutemeljen.

13. Pritožbenih trditev zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa tožena stranka ni podala, višje sodišče pa ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov za odgovor na pravno sredstvo po tar. št. 21 OT, kar znaša 1.875 točk oz. 860,62 EUR in do povračila izdatkov v višini 2% od skupne vrednosti storitve po 11. členu OT, kar znaša 17,21 EUR. Skupaj z 22% DDV je zato tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.071,00 EUR stroškov. Stroška konference s stranko višje sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj v primeru vložitve odgovora na pritožbo ne predstavlja samostojne odvetniške storitve.

Op. št. (1): Ta v 42. členu določa, kdo razveljavi neutemeljeno izdano potrdilo o izvršljivosti.

Op. št. (2): Prim. Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 476. Op. št. (3): Smiselno tako tudi Vrhovno sodišče; VS Sodba II Ips 53/2003 z dne 22. 1. 2004, sicer pa prim. VSL sklep I Cp 265/2016 z dne 6. 4. 2016. Op. št. (4): Neuporabnost poštnega predalčnika, ki je podana zaradi nemožnosti njegovega zaklepanja, je sicer relevantna in se upošteva le glede pisanja, ki se vroča, ne pa glede obvestila o tem pisanju, v tej zadevi torej glede tožbe in zamudne sodbe (prim. VSL sodba II Cp 989/2015 z dne 15. 4. 2015).