Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da glede na solidarno obveznost obeh dolžnikov (prvega dolžnika kot glavnega dolžnika in drugega dolžnika kot solidarnega poroka in plačnika), pri kateri upnik izpolnitev obveznosti lahko zahteva v celoti od kateregakoli od njih in torej vsak od njih samostojno odgovarja za plačilo celotne upnikove terjatve, ni pravnorelevantno, ali ima upnik že v celoti zavarovano svojo terjatev zoper enega od solidarnih dolžnikov. Tako stališče bi pomenilo možnost večkratnega zavarovanja iste terjatve zoper vse solidarne dolžnike, čeprav za to ni nobene potrebe. Prav v izogib nerazumnemu (večkratnemu) obsegu zavarovanju upnikove denarne terjatve je po presoji pritožbenega sodišča možnost zavarovanja z večimi predhodnimi odredbami v drugem odstavku 260. člena ZIZ-1 omejena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se ugovoru drugodolžnika zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 649/2013 z dne 26.4.2013 razveljavi, predlog upnika za izdajo predhodne odredbe pa zavrne.

II. Upnik je drugodolžniku dolžan povrniti 217,48 EUR stroškov postopka zavarovanja v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Upnik je drugodolžniku dolžan povrniti še 478,96 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor drugega dolžnika zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 649/2013 z dne 26.4.2013 (I. točka izreka). Drugemu dolžniku je naložilo še povračilo upnikovih nadaljnjih stroškov postopka zavarovanja v znesku 378,96 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil drugi dolžnik „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovemu ugovoru zoper sklep o izdani predhodni odredbi in razveljavitvijo navedenega sklepa z dne 26.4.2013. 3. V odgovoru na pritožbo je upnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik zmotno meni, da bi prvostopenjsko sodišče zaradi njegovega ugovora zoper sklep o izvršbi, da priložena menica ni menica, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 433/2010 obstoj menice moralo presojati že pri obravnavi upnikovega predloga za izdajo predhodne odredbe, pa tudi pri obravnavi ugovora pritožnika zoper sklep o izdaji predhodne odredbe. Iz 9. točke obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča je namreč razbrati, da mora v postopku izdaje predhodne odredbe sodišče presojati, ali je predložena listina menica, če tega ni storilo že izvršilno sodišče, ker s predloženo listino ni razpolagalo, pač pa je z njo razpolagalo sodišče šele v fazi odločanja v postopku zavarovanja s predhodno odredbo. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da mu v postopku zavarovanja ni bilo potrebno presojati, ali ima že v postopku izvršbe predložena listina vse bistvene lastnosti menice, ker je to presojo opravilo že izvršilno sodišče. 6. Po drugem odstavku 260. člena ZIZ-1, pa sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera lahko odredi dve ali več predhodnih odredb (v zavarovanje denarne terjatve, ki še ni izvršljiva), če je to potrebno.

7. Upnik je vložil predlog za izvršbo tako zoper prvodolžnika T, d.o.o., kot meničnega zavezanca zaradi izterjave denarne terjatve v znesku 26.810,61 EUR s pp, kot tudi zoper drugodolžnika kot meničnega zavezanca zaradi izterjatve enakega zneska terjatve na podlagi druge menice, katere izdajatelj je bil drugodolžnik. Iz predloga za izvršbo ni bilo razvidno, da je zoper vsakega od dolžnikov kot solidarnih zavezancev uveljavljal enotno terjatev v znesku 26.810,61 EUR, pač pa, da zoper vsakega od dolžnikov uveljavlja terjatev po 26.810,61 EUR. Šele iz njegovega predloga za izdajo predhodne odredbe z dne 3.4.2013 (list. št. 150 – 153) izhaja, da sta oba dolžnika solidarna zavezanca za poplačilo terjatve v zgoraj navedenem znesku in da je njegov zahtevek zoper oba dolžnika, uveljavljan v predlogu za izvršbo, tako treba tudi razumeti (list. št. 152). Pri tem upnik sam v predlogu pojasnjuje, da je zoper prvodolžnika v zavarovanje predmetne terjatve že uspel izposlovati predhodno odredbo, ki je že pravnomočna. Tudi ugovornim trditvam drugodolžnika zoper sklep o izdaji predhodne odredbe, da je vtoževana terjatev že zavarovana na podlagi sklepa o predhodni odredbi, izdani zoper prvodolžnika, ker je U. d.d., zadržala znesek v višini 27.530,10 EUR, upnik ni oporekal. Navedel je le, da gre za solidarna dolžnika, ki za solidarno obveznost do upnika odgovarjata samostojno in da lahko upnik zahteva izpolnitev od vsakega od solidarnih dolžnikov, da pa bo v primeru insolvenčnega postopka zoper prvodolžnika upnik v celoti izgubil zavarovanje svoje terjatve, pri čemer mu v primeru stečajnega postopka ločitvena pravica ne bi bila priznana.

8. V obravnavanem postopku gre za spor o tem, ali gre sploh za lastno (trasirano) menico in torej za veljavno menično zavezo drugodolžnika. Vendar pa je sodna praksa dopustila v primeru, ko sta menični dolžnik in menični upnik tudi dolžnik in upnik iz temeljnega razmerja, vse dokler menica ni prvič indosirana, ugovore tudi iz temeljnega razmerja. Med njimi je kot tak zato možen tudi ugovor, da je solidarna obveznost dolžnikov že dovolj zavarovana. Da gre za solidarno obveznost obeh dolžnikov, med strankama tega postopka zavarovanja ni sporno. Zato je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno v izpodbijanem sklepu izraženo stališče prvostopenjskega sodišča, da glede na solidarno obveznost obeh dolžnikov (prvega dolžnika kot glavnega dolžnika in drugega dolžnika kot solidarnega poroka in plačnika), pri kateri upnik izpolnitev obveznosti lahko zahteva v celoti od kateregakoli od njih (prvi odstavek 395. člena OZ) in torej vsak od njih samostojno odgovarja za plačilo celotne upnikove terjatve, ni pravnorelevantno, ali ima upnik že v celoti zavarovano svojo terjatev zoper enega od solidarnih dolžnikov. Tako stališče bi pomenilo možnost večkratnega zavarovanja iste terjatve zoper vse solidarne dolžnike, čeprav za to ni nobene potrebe. Prav v izogib nerazumnemu (večkratnemu) obsegu zavarovanju upnikove denarne terjatve je po presoji pritožbenega sodišča možnost zavarovanja z večimi predhodnimi odredbami v drugem odstavku 260. člena ZIZ-1 omejena.

9. Upnik v odgovoru na ugovor sicer zatrjuje, da bi se v primeru začetka stečajnega postopka zoper prvodolžnika že obstoječe zavarovanje v tem postopku uveljavljane terjatve izkazalo za nezadostno, vendar se pri tem sklicuje zgolj na hipotetično situacijo začetka stečajnega postopka zoper prvodolžnika, za katero ni ponudil nobene realne podlage, saj ni niti zatrjeval, niti dokazoval, da prvodolžniku grozi začetek stečajnega postopka.

10. Glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da ima upnik zadostno zavarovanje svoje terjatve že z izdano predhodno odredbo zoper prvodolžnika in da potrebnosti nadaljnje predhodne odredbe še zoper drugodolžnika ni izkazal. 11. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru drugodolžnika ugodilo, sklep o izdaji predhodne odredbe z dne 26.4.2013 razveljavilo, predlog za izdajo predhodne odredbe še zoper drugodolžnika pa zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-1).

12. Sprememba sklepa je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka zavarovanja (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-1). Ker je drugodolžnik s pritožbo uspel, mu gredo tako stroški prvostopenjskega kot tudi pritožbenega postopka. Drugodolžniku gre tako nagrada pooblaščencu za ugovor v znesku 147,90 EUR po tar. št. 3461 ZOdvT, za poštne stroške 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, z DDV pa 201,48 EUR ter sodna taksa za ugovor 16,00 EUR, skupno torej 217,48 EUR stroškov prvostopenjskega postopka zavarovanja, ter pritožbeni stroški in sicer nagrada pooblaščencu za pritožbo 295,80 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, za poštne stroške 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, z DDV pa 378,96 EUR ter sodna taksa za pritožbo 100,00 EUR. Od priznanih stroškov gredo drugodolžniku za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).