Jedro

Toženca sta navzven želela prikazati sklenitev odplačnih Pogodb o prenosu terjatev, s katerima se premoženje prvega toženca navidez ne bi zmanjšalo, zato tudi ne bi bilo mogoče trditi, da je s tem želel oškodovati svoje upnike. Taka navidezna pravna posla nimata pravnih učinkov, pač pa prikrivata dejansko sklenjeni neodplačni Pogodbi o prenosu terjatev. Veljavnost slednjih je bila lahko predmet nadaljnje presoje: ali sta bili morebiti sklenjeni z nedopustno podlago oziroma iz nedopustnega nagiba ter posledično nični (četrti odstavek 39. člena OZ oziroma tretji odstavek 40. člena OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvi toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Prvi toženec mora tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka v višini 2.566,88 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta Pogodbi o odstopu terjatev, sklenjeni med prvim tožencem in drugo toženko dne 21. 10. 2005 in 18. 11. 2008, nični (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je ničen tudi Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, sklenjen med prvim tožencem in drugo toženko dne 24. 5. 2005 (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Prvi toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njuno razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasil je revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - prvi toženec tožniku dolguje 47.811,76 EUR s pripadki1; - toženi stranki, nekdanja zakonca (razvezana 21. 3. 2005), sta 24. 6. 2005 sklenila Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, v katerem sta ugotovila, da v skupno premoženje spadata dve nepremičnini, premičnine v stanovanju, avto ter številne terjatve do njunih dolžnikov; - v skladu s Sporazumom sta postala izključna lastnika vsak ene od nepremičnin (prvi toženec v vrednosti 70.940,00 EUR, druga toženka v vrednosti 40.000,00 EUR), prvi toženec izključni lastnik avta, druga toženka pa premičnin v stanovanju; prav tako je prvi toženec s Sporazumom prejel 6 terjatev druge toženke do njenih dolžnikov v skupni višini 3.684,69 EUR, druga toženka pa 48 terjatev prvega toženca do njegovih dolžnikov v skupni višini 151.554,46 EUR; - s Pogodbama o odstopu terjatev (v nadaljevanju Pogodbi), sklenjenima dne 21. 10. 2005 in 18. 11. 2008, je prvi toženec drugi toženki še dodatno odstopil judikatne terjatve v višini 7,077.354,00 SIT, 532.334,38 SIT in 236.695,50 SIT s pripadki, in sicer proti plačilu 900.000,00 SIT, ter judikatni terjatvi v višini 9.694,86 EUR in 781,80 EUR s pripadki proti plačilu 20.310,46 EUR; - druga toženka protivrednosti za odstopljene terjatve dejansko ni plačala; - v času sklepanja spornih pravnih poslov je bila druga toženka sposobna razsojanja;2 - po razvezi (in vključno v času sklepanja spornih pravnih poslov) toženca nista bivala skupaj, sta pa ohranila normalne odnose; - prvi toženec je eni od svojih upnic, A. A., svoj dolg povrnil z odstopom nekaterih od svojih terjatev.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja ni ničen (kar revizijsko ni več sporno). Ni namreč šlo za dogovorjeno razvezo zgolj zaradi namena oškodovanja upnikov, temveč je življenjska skupnost tožencev dejansko razpadla; in čeprav je druga toženka s Sporazumom prejela približno 70 % premoženja, prvi toženec pa 30 %, to ustreza njunim neprerekanim trditvam o večjem prispevku druge toženke k nastanku skupnega premoženja. Pač pa sta po presoji sodišč nični Pogodbi o odstopu terjatev z dne 21. 10. 2005 in 18. 11. 2008. Šlo je za navidezni pogodbi, ki sta bili dejansko neodplačni in sklenjeni z nedopustnim nagibom oziroma z nedopustno podlago oškodovanja tožnika kot upnika prvega toženca (tretji odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, oziroma drugi odstavek 39. člena OZ). Navedbe tožencev, da ni šlo za neodplačni pogodbi, ker naj bi se s Pogodbo z dne 21. 10. 2005 uravnaval manjko pri razdelitvi skupnega premoženja, s Pogodbo z dne 18. 11. 2008 pa naj bi se poravnale preživninske obveznosti prvega toženca do skupnih mladoletnih otrok, sta sodišči zavrnili kot pavšalne, nekonkretizirane in neizkazane. Na nedopustnost ravnanja prvega toženca naj bi kazalo tudi to, da je nekatere upnike preferiral in jim svoje dolgove poravnal. **Povzetek bistvenih navedb v revizijskem postopku**

7. Revident meni, da sta sodišči zmotno tožencema naložili breme dokazovanja, da Pogodbi o odstopu terjatev nista zgolj navidezni. Breme dokazovanja njune navideznosti naj bi bilo na tožniku, ki pa naj ga bi ne zmogel, saj je njegova utemeljitev temeljila zgolj na nedokazani trditvi, da naj bi toženca po razvezi še vedno živela skupaj. Pogodbi naj bi ne bili neodplačni, saj sta toženca natančno pojasnila namen njune sklenitve (kritje razlike vrednosti po razvezi razdeljenega premoženja in kritje neplačanih preživnin), v njiju pa je bila navedena kupnina z navedbo, da se šteje, da je ta tudi poravnana. Pogodbi naj bi bili tudi realizirani v smislu prenosa terjatev. Sodišče naj bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva toženca pozvati na konkretnejša pojasnila in predložitev dokazil, če je menilo, da navedeno ne zadošča. Vse terjatve naj bi ne bile zajete že v Sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja, ker naj bi pomotoma izpadle; tista, zajeta v Pogodbi z dne 21. 10. 2005, pa naj bi bila še predmet sodnih postopkov. Revident zanika, da naj bi dajal prednost drugim upnikom in opozarja na izpovedbo tožnika, da sta se tudi onadva dogovarjala o možnosti poplačila dolga preko prenosa terjatev. Sodišči naj bi zamenjevali pojem navidezne pogodbe s pojmom oškodovanja upnikov. Sodiščema očita pomanjkljivo obrazložitev v zvezi s tem, zakaj naj bi bili Pogodbi sklenjeni v nasprotju z moralnimi načeli (in s katerimi); medtem ko meni, da je „izigravanje upnikov“ kvečjem razlog za izpodbojnost, ne pa tudi ničnost Pogodb.3 Podana naj bi bila tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi sodišči kljub ugotovitvi, da razveza tožencev ni bila navidezna in da je njuna življenjska skupnost res razpadla, protislovno sklenili, da sta Pogodbi nični.

8. Tožnik na revizijo odgovarja z navedbami, da gre za izpodbijanje dokazne ocene in dejanskega stanja; da zatrjevane procesne kršitve niso obrazložene; ter da so revizijska pojasnila glede odplačnosti Pogodb notranje protislovna. Pritrjuje sklepom sodišč, da gre za neodplačni pogodbi, sklenjeni z nedopustnim nagibom in fiktivno. Vztraja tudi, da življenjska skupnost med tožencema nikoli ni razpadla in da je bil ničen tudi Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Uvodoma je treba pojasniti (na kar meri tudi revizija z navedbami o mešanju pojma navidezne pogodbe s pojmom oškodovanja upnikov), da sta navidezna pogodba in ničnost dva različna instituta obligacijskega prava. Pogodba ni nična zato, ker je navidezna, oziroma - povedano drugače - ničnost pogodbe ni posledica njene navideznosti. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da pri navidezni pogodbi soglasje volj ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč zgolj v nastanek videza pogodbe, zato ta v resnici ni sklenjena in nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ).4 Taka pogodba torej ni nična, marveč sploh ne obstaja, je neobstoječa.5 Drži sicer, kot navaja sodišče druge stopnje, sklicujoč se na stališča teorije, da stranke pogosto sklepajo navidezne pogodbe z namenom, da prevarajo tretje osebe.6 Vendar tudi tak nedopusten namen pri navidezni pogodbi nima za posledico njene ničnosti, pač pa je pogodba že samo zato, ker je navidezna, neobstoječa. 11. Dejstva konkretnega primera pa se prilegajo drugačnemu pravnemu stanu. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo namreč pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če so izpolnjeni pogoji za veljavnost take druge pogodbe, velja slednja (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišči nižjih stopenj sta v konkretnem primeru ugotovili, da sporni Pogodbi o odstopu terjatev kljub navedbi kupnine za te terjatve in pristavku, da se kupnina šteje za plačano, dejansko nista bili odplačni, temveč neodplačni pogodbi (glej zlasti 40. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Trditev, da druga toženka prvemu tožencu za prejete terjatve ni nič plačala, je tožnik postavil že v tožbi, zato ne drži revizijska navedba, da tožnikova teza o navideznosti pogodb temelji zgolj na nedokazani trditvi o nadaljnjem skupnem življenju tožencev po razvezi. Ker je tožnik trdil, da prvi toženec - v nasprotju s pogodbenim zapisom - ni prejel nobene protivrednosti za odstopljene terjatve, je dokazno breme o nasprotnem prešlo na oba toženca, vendar tega po presoji sodišč nižjih stopenj nista uspela dokazati.

12. Revizijsko vztrajanje pri tem, da je dejansko šlo za kritje razlike vrednosti po razvezi razdeljenega premoženja (ter s tem v zvezi podana pojasnila o tem, zakaj niso bile vse terjatve zajete že v Sporazumu) in kritje neplačanih preživnin, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ustrezno konkretizirane trditve in dokaze zanje bi morala toženca podati v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pa šele v pritožbi. Sodišče druge stopnje zato v 27. točki obrazložitve svoje sodbe pravilno pojasnjuje, da gre za pritožbene novote. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo toženca v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na konkretizacijo njunih navedb. Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.7 Prav to je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi storil (glej, npr., tč. V njegove pripravljalne vloge z dne 30. 1. 2014).

13. Mogoče je torej skleniti, da sta toženca navzven želela prikazati sklenitev odplačnih Pogodb o prenosu terjatev, s katerima se premoženje prvega toženca navidez ne bi zmanjšalo, zato tudi ne bi bilo mogoče trditi, da je s tem želel oškodovati svoje upnike. Taka navidezna pravna posla nimata pravnih učinkov, pač pa prikrivata dejansko sklenjeni neodplačni Pogodbi o prenosu terjatev. Veljavnost slednjih je bila lahko predmet nadaljnje presoje: ali sta bili morebiti sklenjeni z nedopustno podlago oziroma iz nedopustnega nagiba ter posledično nični (četrti odstavek 39. člena OZ oziroma tretji odstavek 40. člena OZ).

14. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, nasprotuje moralnim načelom.8 Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Povsem enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi enakovrstni odločilni nagib. V obravnavani zadevi zato niti ni bistveno, ali namen oškodovanja upnikov pravno kvalificiramo kot nedopustno pogodbeno kavzo ali kot nedopustni ključni nagib prvega toženca za sklenitev takih pogodb. Ničnost pogodb je namreč posledica enega ali drugega. Ob dejanski ugotovitvi sodišč nižjih stopenj (na katero je revizijsko sodišče vezano), da je šlo za namen izigravanja tožnika, je tako končni materialnopravni zaključek o ničnosti pogodb pravilen. Sodišči pri tem tudi nista zagrešili nobene procesne kršitve v obliki pomanjkljive obrazložitve glede kršitve moralnih načel, saj sta sledili ustaljeni sodni praksi.

15. Prav tako ni podana revizijsko zatrjevana protispisnost. Revident si pojem protispisnosti zmotno razlaga. Zanjo gre namreč v primeru napačnega povzemanja podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, ne pa v primeru, ko se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje. V tem primeru gre za (revizijsko nedovoljeno) izpodbijanje dokazne ocene.

**Odločitev o reviziji**

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

**Odločitev o revizijskih stroških**

17. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker prvi toženec z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške, medtem ko je tožniku dolžan povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 2.566,88 EUR (2.084,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 462,88 EUR za 22% DDV).

1 Gre za judikatno terjatev na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe z dne 27. 11. 2007, pravnomočne dne 13. 2. 2008. 2 Ena od tožbenih tez je bila tudi, da so posli neveljavni zaradi njene takratne nesposobnosti razsojanja. 3 O podrednem tožbenem zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj sodišče prve stopnje ni odločalo. 4 Glej sodbo VS RS II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018, tč. 10. 5 Prav tam. 6 Glej M. Dolenc v komentarju 50. člena OZ, v M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del (GV Založba, Ljubljana 2003), str. 361. 7 Glej, npr., sodbo VS RS III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014. 8 Tako VS RS v sodbi II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015, II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018, idr.