13. 1. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 20. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 193/99 z dne 12. 11. 1999 v zvezi s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Kpd 197/99 z dne 26. 10. 1999 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper ustavnega pritožnika odredil hišno preiskavo. Zoper to odredbo je ustavni pritožnik vložil pritožbo, ki pa jo je preiskovalni sodnik kot nedovoljeno zavrgel. V obrazložitvi je zapisal, da je bila hišna preiskava odrejena z odredbo sodišča, zoper katero pritožba po Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) ni dovoljena. Zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper odredbo o hišni preiskavi se je ustavni pritožnik pritožil na zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča, ki je njegovo pritožbo zavrnil in potrdil sklep preiskovalnega sodnika.

2.Ustavni pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata. V njej navaja več kršitev pri odreditvi in izvedbi hišne preiskave. Odredba o hišni preiskavi naj ne bi temeljila na utemeljenem sumu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, kar je temelj za poseg v ustavne pravice. Hišno preiskavo v sicer službenih prostorih so opravili brez njegove navzočnosti, s čimer so posegli v njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave) in v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Pri hišni preiskavi so mu odvzeli obremenilne dokumente, ne pa tudi morebitnih razbremenilnih, na katere bi lahko opozoril, če bi bil navzoč. Policija je pred preiskovalnega sodnika privedla oškodovanko, ne da bi bil uveden kazenski postopek in ne da bi bil sam navzoč pri njenem zaslišanju, s čimer naj bi mu kršili pravico iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in iz 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat naj tudi ne bi odgovorila na vse pritožbene navedbe, s čimer naj bi kršila njegovo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave.

B.

3.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

4.Obdolženec, ki meni, da je bila hišna preiskava zoper njega odrejena ali opravljena v nasprotju z Ustavo ali zakonom in so bili med njo najdeni dokazi, ki ga obremenjujejo, lahko med kazenskim postopkom vloži različna pravna sredstva z namenom odpraviti posledice takšne hišne preiskave. V različnih fazah kazenskega postopka lahko zahteva izločitev z ukrepom pridobljenih dokazov skladno z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP. Če se morebitna obsodilna sodba opre na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ta kršitev se lahko uveljavlja v postopku z rednimi in z izrednimi pravnimi sredstvi.

5.Ustrezna pravna sredstva so na voljo tudi obdolžencu, ki meni, da policisti med hišno preiskavo niso bili pozorni na razbremenilne dokaze, na katere bi sam lahko opozoril, če bi bil prisoten med izvedbo. Med kazenskim postopkom ima obdolženec pravico predlagati dokaze v svojo korist skladno s tretjo alinejo 29. člena Ustave. Ti se bodo, kolikor bo zadoščeno kriterijem, ki jih je Ustavno sodišče postavilo v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129), izvedli najpozneje na glavni obravnavi. Podobno velja za navzočnost ustavnega pritožnika pri zaslišanju oškodovanke. Skladno s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02) lahko ustavni pritožnik zahteva, da mu sodišče omogoči primerno in zadostno možnost za zaslišanje oškodovanke. Možnost postaviti zahtevo za izvedbo dokaza in za zaslišanje obremenilne priče pomeni obstoj še ne izčrpanega pravnega sredstva za odpravo zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Celo če bi obravnavno sodišče omenjeni zahtevi neutemeljeno zavrnilo, bi moral ustavni pritožnik v tej smeri pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristiti redna in izredna pravna sredstva, ki jih ima na voljo po ZKP.

6.Očitno je torej, da so ustavnemu pritožniku v zvezi s kršitvami ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zatrjuje v ustavni pritožbi, na voljo različna pravna sredstva za odpravo njihovih posledic. Ustavni pritožnik teh pravnih sredstev ni izčrpal, zato ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o ustavni pritožbi in je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer