Jedro

Druga toženka v reviziji zmotno poudarja, da je s tem, ko stanovanje uporablja in za uporabo plačuje tako imenovano uporabnino, nastalo najemno razmerje neposredno na podlagi zakona: vsaka pogodba, tudi najemna, je sklenjena, ko se pogodbenimi stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Zakon lahko stranko zavezuje, da mora skleniti pogodbo z določeno vsebino (17. člen ZOR), ne more pa kontrahirne dolžnosti strank nadomestiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 358 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mora A. K. izseliti iz stanovanja v tretjem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani in ga izročiti tožeči stranki; P. F., ki se je iz tega stanovanja izselil že pred izdajo navedene sodbe, je zavezalo le, da ga mora izročiti tožeči stranki, zahtevek za izselitev pa je zoper njega zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo A. K. zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša nanjo, potrdilo. To odločitev imenovana izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi bila podana, ker naj bi se nižji sodišči ne opredelili do njene trditve, da ima sporno stanovanje v najemu in ker naj bi izpodbijana sodba vsebovala med seboj nasprotujoče si razloge o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožencema in o neizpolnitvi menjalne pogodbe v razmerju do revidentke, ter zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bil podan, ker ni bilo upoštevano, da najemna pogodba predstavlja naslov za uporabo stanovanja.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila zagrešena. Sodišče prve stopnje je trditev A. K., da ima sporno stanovanje v najemu, obravnavalo in o tem navedlo razloge v zadnjem odstavku na 5. strani in v prvem odstavku na 6. strani sodbe. Opustitve navedbe razlogov o najemu spornega stanovanja druga toženka v pritožbi (ker za to očitno ni imela razloga) ni uveljavljala, pritožbenemu sodišču pa o tem ni bilo treba reči ničesar: sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi le na tiste procesne kršitve, za katere je tako izrecno predpisano, in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na revizijske očitke o istovrstni procesni kršitvi zaradi zatrjevanega nasprotja med razlogi o obstoju zunajzakonske skupnosti tožencev in o domnevni neizpolnitvi menjalne pogodbe v razmerju do revidentke bo odgovorjeno v 8. točki obrazložitve.

6. Ker na revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke, ki mora biti zato obrazložena, ni mogoče obravnavati nadaljnje vsebinsko povsem nekonkretizirane revizijske trditve, da je procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, ko naj bi imela njegova sodba takšne pomanjkljivosti, da naj bi je ne bilo mogoče vsebinsko preizkusiti, ker naj bi v njej ne bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma naj bi si ti razlogi med seboj nasprotovali in ker naj bi se pritožbeno sodišče vsebinsko ne opredelilo do vseh pritožbenih trditev druge toženke.

7. Sodba pritožbenega sodišča je tudi materialno pravno pravilna. Revizijska trditev, da je bila med revidentko in tožečo stranko sklenjena glede spornega stanovanja najemna pogodba, je v direktnem nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da med navedenima subjektoma ni bila sklenjena niti pisna najemna pogodba, kakršna je predpisana z zakonom (četrti odstavek 84. člena Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-1), pa tudi ne ustna ali s konkludentnimi dejanji ter v v celoti ali v pretežnem delu izpolnjena, zaradi česar bi bila veljavna (58. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Druga toženka v reviziji zmotno poudarja, da je s tem, ko stanovanje uporablja in za uporabo plačuje tako imenovano uporabnino, nastalo najemno razmerje neposredno na podlagi zakona: vsaka pogodba, tudi najemna, je sklenjena, ko se pogodbenimi stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). V konkretnem primeru soglasja drugotoženke in tožeče stranke o sklenitvi najemne pogodbe ni bilo. Zakon lahko stranko zavezuje, da mora skleniti pogodbo z določeno vsebino (17. člen ZOR), ne more pa kontrahirne dolžnosti strank nadomestiti.

8. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijskih trditev, da med A. K. in P. F. ni nikoli obstajala pravno priznana zunajzakonska skupnost in da tožeča stranka menjalne pogodbe ni nikoli izpolnila do druge toženke, in da si razlogi izpodbijane sodbe o teh okoliščinah med seboj nasprotujejo; te trditve, čeprav so formalno uveljavljane kot revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil, v resnici namreč predstavljajo prav grajo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki je prestala pritožbeni preizkus, da je v času sklenitve in izpolnitve menjalne pogodbe med tožencema obstajala zunajzakonska skupnost in da je tožeča stranka vse obveznosti iz menjalne pogodbe do obeh tožencev izpolnila tako, da je stanovanje, ki sta ga pridobila na podlagi menjalne pogodbe, za oba toženca izročila prvemu tožencu, ki mu je druga toženka prepustila urejanje stvari v zvezi z menjavo stanovanja. Ob takšni ugotovitvi, glede katere so razlogi v izpodbijani sodbi povsem jasni in si med seboj v ničemer ne nasprotujejo (kar pomeni, da kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni), tudi materialno pravo, konkretno pravilo o sočasni izpolnitvi (101. člen OZ), ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizije druge toženke je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče izredno pravno sredstvo druge toženke zavrnilo. Po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) zato revidentka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je utrpela v revizijskem postopku, pač pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Te predstavljajo stroški zastopanja (drugi člen ZPP), ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo.