Jedro

V skladu z 8. členom ZPP sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Res je sicer, da je dokazna vrednost posrednih prič, ki o dogodku ne vedo ničesar povedati iz lastnih opazovanj, zaradi njihove odvisnosti od verodostojnosti in zanesljivosti neposrednega udeleženca oz. neposredne priče škodnega dogodka, po naravi stvari omejena, po drugi strani pa so lahko posredne priče tudi pomemben pripomoček pri dokazni oceni izpovedb neposrednih udeležencev škodnega dogodka, od katerih posredne priče črpajo svoje vedenje o samem dogodku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka tožnici odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku z dne 11.9.2002. Zaključilo je, da je toženka z nedopustnim ravnanjem, to je s fizičnim napadom na tožničino telo, le-tej namerno prizadejala škodo v obliki obtolčenine vratu, obtolčenine leve rame, opraskanine po levi strani obraza ter obtolčenine 4. in 5. prsta levice. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici ni mogoče pripisati nobenega soprispevka k nastali škodi, saj je bila toženka tista, ki je pričela z verbalnim izzivanjem, zgolj dejstvo, da je tožnica odgovorila na toženkine žaljive besede s svojimi žaljivkami, pa po zaključku sodišča prve stopnje ne bi smelo privesti do toženkinega ravnanja, da je nastali konflikt, ki ga je sama sprožila, pričela reševati z uporabo fizične moči. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožničinega tožbenega zahtevka. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpostavlja, da je prvostopno sodišče brez utemeljenega razloga v celoti verjelo zgolj navedbam tožnice, ne pa tudi toženki, čeprav dokazi tožnice niso nič bolj trdni kot dokazi toženke, saj gre zgolj za pričanje ene pravdne stranke in njenih družinskih članov proti drugim. Ker je tudi po navedbah tožnice toženkina mati slišala predmetni dogodek, bi prvostopno sodišče lahko sledilo vsaj njeni izpovedbi. Na podlagi izvedenih dokazov naj bi sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana, nikakor pa na podlagi teh dokazov ni moglo sklepati, da je bila toženka tista, ki je napadla tožnico. Vse priče, ki so navedeno potrdile, so svoje izpovedbe podale zgolj na podlagi pripovedi tožnice (kot so tudi priče, predlagane s strani toženke, izpovedovale na podlagi pripovedi slednje), ob samem škodnem dogodku pa niso bile prisotne, zato so njihove izpovedbe po prepričanju pritožnice neverodostojne. Sicer pa dejstvo, da ima tožnica dokazila o poškodbah, še ne pomeni, da ni bila ona tista, ki je prva napadla toženko. Prvostopno sodišče naj bi tudi spregledalo pomembna dejstva iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih in zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon, ki kažejo na to, da sta bili v prerivanju aktivno udeleženi obe pravdni stranki. Arbitrarno naj bi se opredelilo glede toženkinih poškodb, ki po zaključku sodišča prve stopnje ne dokazujejo, da ni prav toženka poškodovala tožnice, medtem ko bi bilo po prepričanju pritožnice nasprotno iz teh dokazov mogoče sklepati, da sta se pravdni stranki prerivali ter da je pri prerivanju aktivno sodelovala tožnica, zato ne more biti izključno odgovorna le toženka. Tožnica je k škodnemu dogodku gotovo prispevala. Na podlagi tako nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja naj bi bilo z zaključkom, da je toženka v celoti odgovorna za tožničino škodo, tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Toženka priglaša pritožbene stroške.

Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za odločitev v zadevi pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji tudi pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, nanj pa je sodišče prve stopnje z zaključkom o (izključni) odgovornosti toženke za obravnavani škodni dogodek pravilno uporabilo materialno pravo.

Upoštevaje, da se je toženka v svoji pritožbeni graji v pretežni meri osredotočila na grajo prvostopne dokazne ocene, ki naj bi posledično botrovala zmotni uporabi materialnega prava, bo sodišče druge stopnje najprej odgovorilo na v pritožbi izpostavljene pomanjkljivosti in nepravilnosti prvostopnih dejanskih zaključkov. Kot v svoji pritožbi utemeljeno smiselno izpostavlja toženka, je imelo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odsotnosti neposrednih prič škodnega dogodka pri ugotavljanju dejanskega stanja težko nalogo. Neutemeljena pa je pritožbena graja, ki posrednim pričam škodnega dogodka, katere o dogodku vedo povedati le na podlagi pripovedovanj v škodnem dogodku udeleženih oseb (v konkretnem primeru tožnice in toženke), zgolj zaradi tega odreka verodostojnost. V obravnavani zadevi je bila ob sicer skopih, pa tudi nasprotujočih si dokazih, namreč tembolj pomembna temeljita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov, tudi posrednih prič. V skladu z 8. členom ZPP sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Res je sicer, da je dokazna vrednost posrednih prič, ki o dogodku ne vedo ničesar povedati iz lastnih opazovanj, zaradi njihove odvisnosti od verodostojnosti in zanesljivosti neposrednega udeleženca oz. neposredne priče škodnega dogodka, po naravi stvari omejena, po drugi strani pa so lahko posredne priče tudi pomemben pripomoček pri dokazni oceni izpovedb neposrednih udeležencev škodnega dogodka, od katerih posredne priče črpajo svoje vedenje o samem dogodku.

Vse pravkar navedeno je v svoji dokazni oceni pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. V navidez brezizhodni situaciji, ko so si konkurirala zgolj nasprotujoča si zatrjevanja in izpovedbe pravdnih strank kot edinih neposrednih udeleženk škodnega dogodka, je prvostopno sodišče na podlagi konsistentnosti njihovih izpovedb tekom celotnega pravdnega kakor tudi vzporednih drugih postopkov (predkazenskega in kazenskega postopka iz istega historičnega dogodka ter pravdne zadeve po tožbi toženkine matere v zvezi s škodnim dogodkom, ki je neposredno sledil dogodku iz obravnavane zadeve), nenazadnje pa tudi ob pomoči izpovedb posrednih prič, po prepričanju sodišča druge stopnje povsem pravilno izluščilo dejanski potek škodnega dogodka. Tako sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je tožnica ves čas o bistvenih okoliščinah škodnega dogodka izpovedovala enako, da je bila namreč toženka tista, ki jo je takrat, ko je odhajala mimo dvigala, v katerem se je nahajala tožnica, izzvala z žaljivimi besedami ("prasica" oz. "in ta prasica bosanska bo mojo mamo za kurbo zmerjala"), na katere je tožnica odgovorila s svojimi žaljivkami. Nanje je po navedbah tožnice toženka reagirala s fizičnim napadom na tožnico, saj se je obrnila nazaj, odprla vrata dvigala, prijela tožnico za vrat in jo potisnila v steno dvigala, nato pa jo še popraskala po obrazu in jo z zadnjim delom telesa naslonila na podboje vrat dvigala. Bistvene okoliščine tega dogajanja (po toženki izzvan verbalni konflikt, ki ga je slednja stopnjevala s fizičnim napadom na tožnico) so na podlagi tožničinih pripovedovanj potrdile po njej predlagane posredne priče, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Po drugi strani pa toženka za svojo verzijo dogodka ni ponudila tako trdnih in konsistentnih dokazov. Njena zatrjevanja, da naj bi konflikt povzročila tožnica, ki naj bi toženko najprej z besedami grobo naganjala iz dvigala, s katerim se je tudi toženka želela peljati, nato pa se vanjo "zakadila" in jo odrinila nazaj, so bila sicer potrjena z izpovedbo toženkine matere kot posredne priče v obravnavani zadevi. Vendar pa sta v že zgoraj opisanih postopkih, ki so izvirali iz istega historičnega dogodka, toženka, kakor tudi njena mati, bistvene okoliščine primera opisovali drugače, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ob primerjavi v tem pravdnem postopku prebranih izpovedb teh oseb iz drugih postopkov in neposredno izvedenih dokazov. Iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih osumljenca - toženke, na katerega se v obravnavani pritožbi sklicuje toženka, je sodišče prve stopnje pravilno razbralo, da je toženka v teh obvestilih potrdila žaljive besede, ki jih je pri hoji mimo dvigala proti stopnišču izrekla tako glasno, da jih je lahko tožnica v dvigalu slišala, na kar je tudi tožnica odgovorila z žaljivkami. Smiselno enako izhaja tudi iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon, v katerem kot predlagateljica nastopa toženka. Tudi v kazenskem postopku kot priča zaslišana toženkina mati I.J. je na podlagi toženkinih pripovedovanj smiselno opisala, da so bile toženkine žaljive besede, ki jih je izrekla, ko je šla mimo dvigala, povod za škodni dogodek, medtem ko je v obravnavani zadevi izpovedovala, da ji je toženka povedala, da se je konflikt med pravdnima strankama začel, ko je toženka želela vstopiti v dvigalo, pa ji tožnica tega ni dovolila (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 4). Zaradi opisane nekonsistentnosti izpovedbe toženkine matere njeni izpovedbi sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni sledilo, in to kljub temu, da je zadnji del dogajanja med pravdnima strankama ta priča nesporno sama neposredno zaznala.

Vse obrazloženo pokaže, da je imelo sodišče prve stopnje dovolj utemeljenih razlogov za to, da je v celoti sledilo opisu škodnega dogodka, kot ga je v svojih navedbah in ves čas v bistvenem skladnih izpovedbah opisovala tožnica, potrdile pa so ga tudi po njej predlagane posredne priče. Nenazadnje se ta opis vsaj v začetnem delu dogajanja ujema tudi s smiselnimi izpovedbami toženke o njenem povodu za škodni dogodek (žaljive besede, ki jih je sama pri sebi, pa vendar dovolj glasno izrekla, ko je šla mimo tožnice v dvigalu), kot jih je podala v zgoraj opisanih postopkih, ki so izvirali iz istega historičnega dogodka. Zaradi tako potrjene verodostojnosti in zanesljivosti tožničinega opisa prvega ("verbalnega") dela konflikta med pravdnima strankama, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da tožnici ne bi verjelo tudi, da je bila toženka tista, ki je verbalni konflikt eskalirala s fizičnim napadom na tožnico. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da na navedeno kažejo tudi telesne poškodbe, ki jih je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela. Čeprav naj bi tudi toženka v obravnavani zadevi utrpela odrgnine po desni roki, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ni mogoče spregledati, da gre za manj kompleksne poškodbe, kot so bile tožničine. Sicer pa toženkine odrgnine še ne dokazujejo, da bi škodni dogodek povzročila tožnica niti da bi k njemu s svojo aktivno udeležbo odločilno prispevala, kot to v svoji pritožbi neutemeljeno izpostavlja toženka, saj so lahko le-te tudi zgolj posledica tožničine obrambe, do katere je bila tožnica ob neposrednem fizičnem napadu na njeno telo tudi upravičena (prvi odstavek 138. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Okoliščine, zaradi katerih je prišlo do konflikta med pravdnima strankama, ki ga je toženka stopnjevala v fizično nasilje, je sodišče prve stopnje po vsem zgoraj obrazloženem tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo ter pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče pripisati nobenega soprispevka k nastali škodi. Toženki med konfliktom nastale odrgnine na desni roki tako še ne dokazujejo tožničinega soprispevka k nastali škodi, ampak zgolj, da toženkin fizični napad na tožnico ni potekal brez kakršnegakoli obrambnega upiranja tožnice. Sicer pa je slednja v tožbi celo sama navedla, da se je med napadom toženke želela otresti (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 1). Taka obramba tožnice, čeprav je pri toženki zapustila sledi poškodb, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne predstavlja tožničinega soprispevka k škodnemu dogodku, ampak ob na prvi stopnji pravilno ugotovljenem, da je bila v obravnavani zadevi iniciator tako verbalnega kot tudi fizičnega konflikta in s tem napadalka toženka, zgolj tožničino povsem dopustno obrambo v skladu s prvim odstavkom 138. člena OZ.

Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in nanj z zaključkom o izključni odgovornosti toženke za obravnavani škodni dogodek tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kar je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev toženkine pritožbe in potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

V obravnavani zadevi so bile v smislu drugega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) uporabljene določbe ZPP brez upoštevanja novele ZPP-D.