Jedro

Zaradi hujše kršitve delovne obveznosti lahko delavcu preneha delovno razmerje, če je tudi iz olajševalnih in obtoževalnih okoliščin sklepati, da so dokazani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Resni razlogi niso dokazani, če so dane številne olajševalne okoliščine, ki jih disciplinska organa tožene stranke nista upoštevala v zadostni meri.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku - vratarju, ki mu je bil dne 20.3.1996 že izrečen pogojni ukrep, pogojno odložilo za čas enega leta. Na ta način, pa tudi glede števila mimo vratarja odpeljanih zidakov (ne 760, temveč 360), je spremenilo sklepa disciplinskih organov tožene stranke ( z dne 10.12.1996 in z dne 16.1.1997), ki sta tožniku izrekla nepogojni disciplinski ukrep. Prejšnjega pogojnega ukrepa disciplinski organi tožene stranke niso preklicali. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje in mu plačati dolgovane zneske plač. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 19. točki ("povzroči premoženjsko škodo podjetju z nevestnim opravljanjem svoje dolžnosti ali naklepno") in 33. točki ("ne izpolnjuje ali nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjuje delovne in druge obveznosti") 128. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju: PKP).

Ugotovilo je tudi, da je od skupnega števila 760 zidakov bilo 280 odpeljanih mimo S. T.. Po ugotovitvah izvedenca klinične psihologije tožnik ni bil sposoben opravljati dela čuvaja - vratarja. Za storjeno kršitev je zmanjšano odgovoren. Višina škode v znesku 76.252,68 SIT ni dokazana in je tožena stranka tudi ne zatrjuje. Dejansko je škoda bistveno nižja od navedene (znaša 27.360,00 SIT) oziroma znaša samo stroške prevoza kvadrov nazaj k toženi stranki. Zato niso dani tako imenovani kvalifikatorni elementi po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Tožnik je invalid III. kategorije. Star je več kot 60 let. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da so dani pogoji za pogojno odložitev izvršitve izrečenega ukrepa.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Ugotovilo je, da tožnik pri toženi stranki ni začel postopka za ugotavljanje zmanjšane delovne zmožnosti. Tožnik je storil kršitev delovnih obveznosti iz malomarnosti, ne pa naklepoma. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za pogojno odložitev izvršitve izrečenega ukrepa, ne zadoščajo. Sodišče ni upoštevalo tudi drugih obteževalnih okoliščin, ki sta jih upoštevala disciplinska organa tožene stranke. Po tretjem odstavku 130. člena PKP se lahko disciplinski ukrep izreče tudi pogojno, če bo s tem dosežen pozitivni učinek. Sodišče prve stopnje bi lahko tak ukrep izreklo le ob pozitivni prognozi, tega pa ni storilo. Tožnik je storil novo hujšo kršitev delovnih obveznosti v času preizkusne dobe. Z njegovim dejanjem bi toženi stranki lahko nastala večja škoda. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi izvršitev izrečenega ukrepa morala ponovno pogojno odložiti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka bi naj bila v tem, ker je odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Tožnik zaradi telesnega in duševnega stanja ni bil sposoben opravljati del vratarja, zato mu ni mogoče pripisati niti najmanjše stopnje subjektivne odgovornosti.

Tožnik je invalid III. kategorije. Če bi ga tožena stranka poslala na preventivni zdravniški pregled, bi ugotovila, da ni sposoben opravlajti del vratarja.

Zaradi olajševalnih okoliščin (bolehnost tožnika, tožnik je tik pred upokojitvijo, manjše posledice storjene kršitve) so bili dani pogoji za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa.

Tožnik je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in da izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, zato jo je na podlagi 382. in 385. člena ZPP dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v navedenih določbah posebej urejeni. Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki bi naj bila v tem, ker je sodišče druge stopnje odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Revident ne pove, v čem bi naj bila kršitev določb postopka in iz katerih okoliščin je sklepati na neskladnost med odločitvijo in izvedenimi dokazi. Zato v zvezi s tem razlogom, upoštevajoč navedeno določbo 386. člena ZPP, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Za prenehanje delovnega razmerja zaradi obnašanja delavca, torej tudi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, mora biti po določbi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe) v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) dokazan resen razlog za odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja.

Resnost razloga, in torej tudi pravilnost odločitve delodajalca, morajo potrjevati ne le okoliščine, ki so delavcu v škodo (obteževalne okoliščine), temveč tudi okoliščine, ki so delavcu v korist. V zvezi s temi okoliščinami sta pomembni določbi prvega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) in 132. člena PKP. Navedeni člen PKP primeroma navaja številne olajševalne okoliščine, ki jih je treba ugotavljati v postopku pri delodajalcu in tudi v sodnem postopku. Disciplinska organa tožene stranke sta med olajševalnimi okoliščinami upoštevala le invalidnost in starost tožnika. Druge okoliščine, predvsem tiste, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile upoštevane. Sodišče prve stopnje je videlo tožnika, zaslišalo ga je tudi kot stranko, je gotovo imelo tehtne razloge, da se je odločilo za zaslišanje izvedenca klinične psihologije. Ta je ugotovil, da tožnik ni bil sposoben za delo vratarja - čuvaja, da je dosegal komaj povprečno intelektualno storilnost in da nima ustrezne koncentracije in pomnenja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo več pomembnih olajševalnih okoliščin. Tožnik je vrsto let delal pri toženi stranki. Nastala škoda je bila majhna. Nastala je zaradi prevoznih stroškov, ker so bili kvadri vrnjeni toženi stranki. Zaradi telesnega in duševnega stanja je bila zmanjšana odgovornost tožnika. Tožnik je invalid III. kategorije in je star več kot šestdeset let (roj. 28.9.1935). Vse te okoliščine bi organi tožene stranke morali upoštevati pri izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Nasproti tem olajševalnim okoliščinam je kot obteževalno upoštevati prejšnjo hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki pa je po dejanskem stanju in kvalifikaciji drugačna, kot je kršitev, ki je obravnavana v tem sporu.

Po določbi prvega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) se izvršitev disciplinskega ukrepa denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloči največ za dobo enega leta. To določbo je dovoljeno uporabiti takrat, če so dane olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo pričakovanja, da bo tudi tak način izreka disciplinskega ukrepa imel pozitivne učinke. Tožnik je pred upokojitvijo, prejšnja kršitev delovnih obveznosti, za katero je bila izvršitev izrečenega ukrepa odločena, je drugačna, kot v tem sporu obravnavana kršitev, dane so številne olajševalne okoliščine.

Sodišče druge stopnje je zato ob takšnem dejanskem stanju zmotno sklepalo, da niso dani pogoji za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa. Materialno pravo je bilo zato zmotno uporabljeno, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je odločeno v izreku te sodbe.

Revizijsko sodišče o stroških ni odločilo, ker jih revident ni zaznamoval. Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.