Jedro

Kletvica "pizda", ki jo je v konkretnem primeru na naroku izrekel pritožnik, ustreza opisu absolutno neprimerne in popolnoma nedostojne izjave, saj je ta do te mere vulgarna in groba, da na sodišče v nobenem primeru ne spada. Uporabljeni izraz je že a priori oziroma absolutno nedopusten, ne glede na dejansko ozadje zadeve. Ta uporabljena beseda je presegla mero, ki je še sprejemljiva z vidika varovanja ugleda sodstva. Zato tudi ni odločilno, če izrečena kletvica ni bila usmerjena v sodnico oziroma v nikogar od tam prisotnih.

Upoštevaje materialnopravno stališče ESČP, da je dopustna tudi ostra kritika dela sodišča oziroma sodnikov, ter da mora imeti pritožnik možnost dokazati dejansko podlago za izrečeno, bi moral tudi po presoji višjega sodišča pritožnik imeti možnost, da se v zvezi s tem delom svojih, na naroku podanih navedb, izjavi že pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odvetnika A. A. kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 30 dni od prejema tega sklepa, na račun sodišča 0110 0845 0001 191, sklic št. 008 0311 0046424.

2.Nasprotni udeleženec, odvetnik A. A. (v nadaljevanju: pritožnik) je vložil pravočasno pritožbo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog predlagateljice zavrne, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Kot bistveno navaja, da sodišče ni opravilo ustreznega tehtanja med pritožnikovo pravico do svobode izražanja in njegovo dolžnostjo priskrbeti najboljše zastopanje svoji stranki, ter interesi varovanja ugleda sodstva in vzdrževanja reda na glavni obravnavi. Svoboda izražanja je najpomembnejša pravica oziroma pogoj za učinkovito opravljanje odvetniškega poklica. Prekomerni posegi v svobodo izražanja zato nujno pomenijo tudi okrnitev kvalitete obrambe kot elementa načela poštenega sojenja. Svoboda izražanja odvetnikov v demokratičnih družbah v skladu z ustavno in konvencijsko prakso zaseda posebno mesto (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice; v nadaljevanju: ESČP v zadevi

Radoljubac proti Hrvaški). S tem v zvezi pritožnik citira tudi sodbe ESČP v zadevah Morice proti Franciji, Nikula proti Finski in Kyprianu proti Cipru. Pritožnik po drugi strani prepoznava tudi pomembnost ohranjanja avtoritete sodišča in zato strožjo presojo izražanja, ki bi jo lahko izpodbilo. Vendar varstvo družbenega ugleda sodišča in sodnih predstavnikov ni absolutno (Morice proti Franciji). Tudi v tem kontekstu je potrebna presoja sorazmernosti med ukrepom (sankcijo) in varovanjem odvetnikove pravice do izražanja. Pri tem je sodišče vezano tako na ustavno kot konvencijsko razlago obsega v demokratični družbi dopustnega izražanja. Upoštevati mora načelo sorazmernosti in opraviti tehtanje (VSRS sklep I K 8696/2014). Svoboda izražanja ne nudi zaščite samo informacijam ali idejam, ki so sprejete z odobravanjem ali so obravnavane kot neškodljive ali nepomembne, ampak tudi tistim, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo (Handyside proti Združenemu Kraljestvu, Pernicek proti Švici, Čeferin proti Sloveniji). Prav tako je pomembno, ali je bilo izraženo s čimerkoli izzvano (Čeferin proti Sloveniji, Mladina proti Sloveniji, VSK sklep I Kp 52442/2013). Po konvencijski sodni praksi je pomembno tudi, ali je obstajala zadostna dejstvena podlaga za v sodnem postopku izrečene kritike (Morice proti Franciji, Čeferin proti Sloveniji).

Pritožnik je imel pomembno dejstveno podlago za kritiko tožničinega dela v konkretnem sodnem postopku. Pomembno je tudi, da pritožnik kritike ni izrazil javno, na primer v medijih (Čeferin proti Sloveniji, Nikula proti Finski), temveč na glavni obravnavi v družinski zadevi, kjer je bila javnost izključena. Sama izjava kot taka zato ni imela zadostnih razsežnosti, da bi lahko kakorkoli prispevala k zmanjševanju ugleda sodstva v družbi. Presenetljivo je tudi, da se sodeča sodnica na pritožnikovo izjavo v trenutku, ko jo je izgovoril, ni odzvala. Končno je pomemben poudarek v sodbi v zadevi Čeferin proti Sloveniji, da ESČP vidi ureditev sankcioniranja odvetnikov, kjer ti pred izrekom denarne kazni nimajo možnosti izjaviti se o očitani jim kršitvi, kot potencialno konvencijsko neustrezno. Pritožnik v tej zvezi zato opozarja na kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

Pritožniku ni mogoče očitati, da pri svojem odvetniškem delu interesov strank ne brani kar se da zavzeto. Pred sodišči zastopa že približno 25 let in še nikoli ni bil kaznovan. Znano mu je, da je bil proti sodeči sodnici sprožen v drugi sodni zadevi predkazenski postopek zaradi kaznivega dejanja pristranskega, protizakonitega in krivičnega sojenja. Dejstvo, da je sodnica kandidirala za drugo delovno mesto, bi bil lahko razlog njenega izogibanja sodnim odločitvam oziroma zavlačevanja konkretne zadeve. V nadaljevanju pritožnik opisuje domnevno sporno ravnanje sodnice v drugi sodni zadevi, kjer je pritožnik tudi pooblaščen za zastopanje in jo vodi njegov oče. Na enem od narokov v konkretni nepravdni zadevi pa je sodnica razkrila svojo zasebnost, saj je dejala, da ima v partnerski zvezi tudi sama težave. S tem je deformalizirala sodni postopek in bi izjava lahko kazala tudi na pristranskost sodnice.

Besede, ki naj bi jih pritožnik v tej zadevi izrekel, so bile izzvane, predstavljale so kritiko sodničinega dela, za katero je pritožnik imel dejstveno osnovo. Sodišče je v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja in vsebino svetovalnega mnenja CSD podalo materialno procesno vodstvo, da meni, da iz omenjenih dokaznih sredstev izhaja, da je treba določiti skupno starševstvo. Pri nekakšnem poskusu poravnavanja pa je nasprotni udeleženec predlagateljici podal pomembno ponudbo v zvezi z ureditvijo premoženjskih razmerij, a te ponudbe sodnica ni hotela protokolirati. Pritožnik je moral ravnati skladno z ustavno funkcijo odvetništva in zavarovati koristi in pravice svoje stranke. Odločno je zahteval protokolacijo, do katere je prišlo šele po daljšem pregovarjanju. Bistvo v konkretni zadevi je varovanje koristi otrok. Prav to pritožnik počne pri svojem delu in je imel v mislih pri zahtevi za protokolacijo, pa tudi pri kritiki ravnanja sodeče sodnice. Izrečena poravnalna ponudba nasprotnega udeleženca bi namreč ob njeni formalizaciji in sprejemu s strani predlagateljice rešila bistveno okoliščino, ki v konkretnem primeru mld. otroka nepravdnih strank spravlja v stisko. Omogočila bi razselitev staršev, kar po svetovalnem in izvedenskem mnenju šele omogoča mirno otroško življenje, saj otroka skupno bivanje staršev spravlja v hudo stisko. Pomembno je tudi, da je predlagateljica preko pritožnika že približno pol leta nazaj postavila zahtevek za izselitev nasprotnega udeleženca iz skupnega stanovanja. Ta predlog je bil izjemno argumentiran in usmerjen izključno v korist mld. otrok, kljub temu pa sodeča sodnica v zvezi s predlogom ni storila nič, kaj šele sprejela sodne določitve.

Sodna dvorana, kjer se je vršil zadnji narok, ni sodna dvorana, pač pa soba v približni izmeri 4 x 3 metre. Zato je sodeča sodnica slišala kletvico, ki jo je izzvani pritožnik sam zase in pridušeno oziroma šepetajoče izustil, in ni bila usmerjena v nikogar. V normalni sodni dvorani se kletvica do sodnika ne bi slišala. Glede na vse okoliščine je protokolacija te besede neobičajna in povsem instrumentalizirana. Po tej protokolaciji pa je pritožnik v resnici izrekel nekaj kritike na račun sodišča - vendar pa je bila ta kritika utemeljena, usmerjena predvsem v varovanje koristi mld. otrok in je temeljila na vseh zgoraj navedenih okoliščinah. Predvsem na tem, da odlaganje odločitev in nespretno delovanje sodišča, ki konflikt med strankama povečuje, namesto da bi ju poskušalo zbližati, najbolj škoduje mld. otrokom. V tej zvezi pa je bila podana kritična ocena glede sodnice. O vseh navedenih dejstvih je treba slednjo zaslišati, saj sicer pritožnik ne more uveljavljati pravice do izjave iz 22. člena URS, takšno sodno odločanje pa tudi ne more biti pošteno v smislu 6/1 člena EKČP.

3.Predlagateljica, sodnica B. B. v odgovoru na pritožbo navaja, da je ocenila, da je podaja predloga za kaznovanje njena dolžnost, saj sta z vedenjem odvetnika resno okrnjena ugled in avtoriteta sodstva. Nima osebnega interesa za izid tega postopka, zato se do načina vodenja postopka kaznovanja, sprejete odločitve in pravnih izhodišč, ki jih podaja pritožnik, ne opredeljuje. Ker ne gre za razmerje med pritožnikom in njo osebno, temveč za razmerje med pritožnikom in sodiščem, se tudi ne odziva na navedbe, s katerimi jo skuša pritožnik diskreditirati. Prav tako se ne opredeljuje do navedb v zvezi z njenim vodenjem zadev II N 707/2021 in II N 1376/2021. Navaja pa, da je bil pritožnik na naroku opozorjen na nesprejemljivost obnašanja, vendar je s svojim ravnanjem motil tako razpravo kot protokoliranje. Predlagateljica ni seznanjena, da bi bil zoper njo sprožen predkazenski postopek zaradi kaznivega protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Na narokih se ne izjavlja na način, kot ji je očitano, izrečena kletvica pa je bila izrečena dovolj glasno, da je tudi v večji dvorani ne bi bilo mogoče preslišati.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Za odločitev v tem pritožbenem postopku je bistveno vprašanje, ali so izjave pritožnika na naroku v nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 1376/21 presegle dopustno mejo ustavne in konvencijske pravice do svobode izražanja,1 kot meni predlagateljica, ali pa ima prav pritožnik, da je bilo njegovo obnašanje v sodni dvorani še znotraj pravno sprejemljivega. Višje sodišče pritrjuje stališču predlagateljice.

6.Že sama pritožba pravilno navaja, da pravici stranke oziroma njenega odvetnika do svobode izražanja stoji nasproti potreba po varovanju ugleda avtoritete sodstva oziroma konkretnega sodnika. Oba interesa je treba uskladiti, tj. z uporabo načela sorazmernosti med njima najti pravo mero.2 Materialnopravna izhodišča za navedeno so se oblikovala v sodni praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju: US RS), kot tudi rednih sodišč. Pritožnik korektno izpostavlja zlasti naslednje poudarke judikature ESČP in rednih sodišč: - odvetnik je dolžan braniti interese svoje stranke in lahko odvetnikova svoboda izražanja sproži tudi vprašanje o pravici njegove stranke do poštenega sojenja;3 - po drugi strani je treba ohranjati ugled sodišča in sodnikov; - sodišče mora opraviti tehtanje med pravico do svobode izražanja in varovanjem avtoritete sodstva; - pravica do svobode izražanja nudi zaščito tudi informacijam in idejam, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo; - v zvezi z določeno vrednostno oceno je pomembno, ali je obstajala dejanska podlaga za izpodbijano izjavo, pritožniku je treba dati možnost, da to dokaže; - prav tako je pomembno, ali je bila kritika sodišča izražena javno, na primer v medijih, ali v nekem ožjem krogu, pa tudi, ali se je sodnik na pritožnikovo izjavo odzval takoj, in ali je imel pritožnik možnost obrambe že pred izrekom denarne kazni.

7.Pravilna je torej pritožbena ugotovitev, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru tehtati med pravico do svobode izražanja na eni strani in varovanjem interesa sodstva oziroma sodnikov na drugi strani. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje takšne presoje v izpodbijanem sklepu ni opravilo. Iz njegove obrazložitve je namreč razvidno, da je kritika sodnega dela, tudi ostra in odprta, načeloma dopustna, vendar imajo pravice svoje meje. Meja pravice do svobode izražanja je po presoji sodišča prve stopnje prekoračena, ko storilec z žalitvami spodkopava avtoriteto sodišča ali sodnika. Kot še izhaja iz izpodbijanega sklepa, gre prav za tak položaj v obravnavani zadevi, ko je pritožnik na naroku izrekel vulgarno kletvico ("pizda"), ki v sodno dvorano ne spada. Tipičen primer izjav, ki zmanjšujejo avtoriteto sodstva oziroma sodnika, so po mnenju sodišča prve stopnje tudi nadaljnje izjave nasprotnega udeleženca v zvezi z domnevno neustreznim delom sodnice in njeno strokovno usposobljenostjo.

8.Že zgoraj je bilo navedeno, da je ena od pravno upoštevnih okoliščin pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varovanjem avtoritete sodstva tudi, ali je obstajala dejanska podlaga za podane izjave. Pritožnik mora imeti realno možnost dokazati obstoj le-te (na primer sodbi ESČP v zadevah Morice proti Franciji, št. 29369/10, točka 155, in Čeferin proti Sloveniji, št. 40975/08, točka 59). Vendar pa je dejanska podlaga, kot izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja ad hoc sodnika Galiča k sodbi ESČP v zadevi Čeferin proti Sloveniji,4 pomembna vse do takrat, dokler ne gre le še za neupravičene osebne napade.5 Poleg tega je pomembno, ali se kritika nanaša na splošne strokovne ali druge osebne kvalitete, torej če gre za zanikanje intelektualnih, strokovnih in drugih kvalitet ter splošne ravni strokovnega znanja.6 Obstoj dejanske podlage za izjavo tako ne pomeni, da ni nobene omejitve glede jezika in izrazov, ki jih lahko odvetnik izbere za argumentiranje in posredovanje svojega sporočila v sodnih postopkih. Ostro in brezkompromisno kritiko je mogoče izreči, in to celo veliko bolj učinkovito, spoštljivo in dostojanstveno, brez zaničljivih, vulgarnih in ponižujočih osebnih napadov in podcenjevanj.7

9.Čeprav se od odvetnikov pričakuje, da ognjevito zastopajo interese svojih strank, pa imajo tudi dolžnosti do sodišča, nasprotnih strank in tretjih oseb.8 Legitimno je pričakovati, da bodo odvetniki z lastnim vedenjem v sodni dvorani ohranjali zaupanje javnosti v pravosodje. Prav zaradi teh razlogov pravila poklicnega ravnanja, ki so jih na nacionalni in nadnacionalni ravni neodvisno sprejele odvetniške zbornice na lastno pobudo, dajejo prednost vljudnemu in olikanemu vedenju pred zaničljivimi žalitvami, uporabo vulgarnega in slengovskega jezika, kletvicami in podcenjevalnimi napadi na osebe, ki so udeležene v sodnem postopku. Izbruhi frustracij in čustev na prizorišču, ki spodbujajo sovražnost med strokovnjaki, zamegljujejo pravno pomembna dejstva in pravne argumente in jih nadomeščajo z nadlegovanjem ali ustrahovanjem drugih udeležencev v postopku, ne samo otežujejo dobro delovanje pravosodja, ampak tudi ne služijo interesom stranke.9

10.Glede na povzeta materialnopravna izhodišča judikature ESČP je po presoji višjega sodišča izjave pritožnika v konkretnem primeru mogoče razdeliti na dva sklopa: - izrečeno kletvico, in - pritožnikove navedbe v zvezi z delom ter strokovnimi kvalitetami sodnice.

11.Kletvica "pizda", ki jo je v konkretnem primeru na naroku izrekel pritožnik, ustreza zgoraj navedenemu opisu absolutno neprimerne in popolnoma nedostojne izjave, saj je ta do te mere vulgarna in groba, da na sodišče v nobenem primeru ne spada. Povedano še drugače, uporabljeni izraz je že a priori oziroma absolutno nedopusten, ne glede na dejansko ozadje zadeve. Ta uporabljena beseda je presegla mero, ki je še sprejemljiva z vidika varovanja ugleda sodstva. Zato tudi ni odločilno, če izrečena kletvica ni bila usmerjena v sodnico oziroma v nikogar od tam prisotnih. V nobenem primeru ne gre za izraz, ki bi ga bilo na sodišču (ne glede na velikost sodne dvorane in ne glede na kontekst) dopustno uporabljati.

12.Glede na pojasnjeno je, kolikor se nanaša na izrečeno kletvico, neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na odvetništvo kot ustavno kategorijo in na njegovo povezanost s pravico stranke do učinkovitega in poštenega postopka. Dolžnost odvetnika učinkovito braniti pravice svoje stranke namreč ne pomeni, da se lahko odvetnik pri tem poslužuje kakršnihkoli sredstev oziroma izjav. Pri tem tudi ne more biti bistveno, da je šlo v obravnavani zadevi za narok v družinski zadevi z izključeno javnostjo.

13.Izrek denarne kazni je torej po temelju utemeljen že zaradi izrečene kletvice. Ker je ta nedopustna že per se, ne glede (ne)obstoj dejanske podlage zanjo, v tem pogledu tudi ni bistveno, da pritožnik ni imel možnosti izjave že pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pravica do izjave namreč ne sme biti sama sebi namen, treba jo je zagotoviti le takrat, ko bi stranka z njo lahko kakorkoli vplivala na odločitev sodišča.

14.Vendar pa je treba upoštevati, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom plačila enotne denarne kazni v višini 500,00 EUR pritožniku ni naložilo le zaradi izrečene kletvice, temveč tudi zaradi njegovih navedb na naroku, da sodnica ni sposobna za opravljanje funkcije sodnice, da dela škodo strankam, predvsem otrokom, ter da ni sposobna zaključiti sodnega postopka. Upoštevaje materialnopravno stališče ESČP, da je dopustna tudi ostra kritika dela sodišča oziroma sodnikov, ter da mora imeti pritožnik možnost dokazati dejansko podlago za izrečeno, bi moral tudi po presoji višjega sodišča pritožnik imeti možnost, da se v zvezi s tem delom svojih, na naroku podanih navedb, izjavi že pred izdajo izpodbijanega sklepa. S tem v zvezi pritožba utemeljeno opozarja na sodbo ESČP v zadevi Čeferin proti Sloveniji , v kateri je sodšče nakazalo, da mora biti kontradiktornost izpeljana že pred kaznovanjem. Poleg tega ni nepomembno, da v obravnavanem primeru ni šlo za zapisane besede, temveč na naroku izrečene besede, zaradi česar je večja verjetnost, da so bile podane na hitro in morda v afektu. Pritožnik ima tako prav, da je sodišče prve stopnje s tem, ko mu ni dalo možnosti opredelitve že pred izrekom denarne kazni, kršilo njegovo pravico do izjave v postopku iz 22. člena URS oziroma pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

15.Po povedanem je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zaradi enotne izrečene denarne kazni, zaradi izrečene kletvice ter navedb odvetnika, da sodnica ni sposobna za opravljanje funkcije sodnice, da dela škodo stranki, predvsem otrokom ter ni sposobna zaključiti sodnega postopka, je bilo treba zaradi storjene bistvene kršitve določb postopka v zvezi s slednjim sklep sodišča prve stopnje razveljaviti v celoti. Pri ponovnem odločanju naj sodišče upošteva, da je za odločitev o višini denarne kazni (prim. prvi odstavek 109. člena ZPP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 11. člena ZPP) pravno pomembno tudi, ali je morda obstajala dejanska podlaga za pritožnikove izjave v zvezi z delom sodnice in njenimi strokovnimi kvalitetami. S tem v zvezi je pritožnik navedbe in dokazne predloge podal v predmetni pritožbi.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 11, 11/3, 11/4, 109, 109/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 15/3, 22, 39

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.