Jedro

Toženca sta krivdno odgovorna za škodo, ki jo je povzročila njuna mladoletna hčerka tožnici.

Ni edino pomembno, da hčerka tožencev ni opravila izpita iz poznavanja prometnih predpisov niti pred nesrečnim dogodkom niti ne po njem. Pomembno je poleg tega tudi to, da sta toženca napačno predpostavljala, da je trinajstleten otrok sposoben varno voziti po prometnih cestah in da sta štela, da spretnost in obvladanje kolesa zadostuje, nista pa upoštevala očitnega pomanjkanja izkušenj v prometu in nezadostne sposobnosti za oceno položaja in za ustrezno ukrepanje. Ker sta toženca hčerki dovolila udeležbo v javnem cestnem prometu, sta nase prevzela odgovornost za škodne posledice take odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 1.285.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške. Ugotovilo je, da je prišlo dne 21.5.1991 do nesreče, ko je mladoletna hčerka tožencev z nepravilno vožnjo s kolesom povzročila tožničin padec, pri čemer je tožnica utrpela odprt zlom desne koželjnice v zapestju z izpahom. K nesreči je prispevala tudi tožnica, ki se je nepravilno umikala s pločnika za pešce na kolesarsko stezo. B. T. pa je vozila v napačni smeri in hitro, tako da sta obe enako prispevali k nesreči. Na podlagi določbe 4. odst. 165.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih odgovarjata za škodo, ki jo je povzročila njuna mladoletna hči, toženca solidarno, ker hčere nista dovolj vzgajala in opozarjala v tem, da bi strogo spoštovala prometne predpise. Do nesreče pa je prišlo prav zaradi tega, ker je hči tožencev vozila s kolesom v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. Sodišče je določilo tožnici odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 800.000,00 SIT, za strah 180.000,00 SIT, za skaženost 90.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000,00 SIT, skupaj 2.570.000,00 SIT. Polovico tega zneska, to je 1.285.000,00 SIT je v skladu z deležem odgovornosti mladoletne B. T. naložilo v plačilo tožencema.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je tožencema naložilo plačilo 48.545,00 SIT separatnih stroškov, sicer pa je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopne sodbe.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prva tožena stranka R. T.. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi bilo treba restriktivno uporabiti pravila o vzročni zvezi. Podana bi morala biti jasna vzročna zveza med dogodkom in pomanjkljivimi vzgojnimi oz.

nadzorstvenimi ukrepi staršev. Materialnopravno napačna je ocena, da za krivdno odgovornost staršev zadošča le to, da sta vedela, da hči nima izpita iz cestnoprometnih predpisov in da sta ji kljub temu dovoljevala nenadzorovano vožnjo s kolesom. Izpit se opravlja v šoli in se staršem ne more pripisati krivda, če ne vedo, da izpit ni bil opravljen. Neopravljen izpit ni bil v vzročni zvezi z dogodkom.

Vožnja v nasprotni smeri je običajna za vse šolarje, ki stanujejo na isti strani ceste, kot je šola. Opravljen izpit otrok od tega ne bi odvrnil. Ugotovljena krivda oškodovanke same izključuje krivdno odgovornost staršev. Tožeča stranka je tožila napačno, ker ni tožila tudi hčerke B.. V postopku se ni ugotavljalo, da sta toženca vedela, da ml. B. nima izpita iz cestnoprometnih predpisov. Glede na to predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ne gre za posebno odgovornost staršev po 168. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) zaradi zanemarjene vzgoje, pač pa za odgovornost po določbi 4. odst. 165.čl. ZOR. Krivda tožene stranke je v tem, da je dovoljevala tedaj trinajstletni hčerki vožnjo s kolesom po prometnih cestah, čeprav za to ni bila usposobljena. Tožena stranka sicer v reviziji navaja, da je bilo ugotovljeno v nasprotju z določbami ZPP, da sta toženca vedela, da njuna hči ni opravila izpita iz poznavanja prometnih predpisov. Toda tega dejstva toženca izrečno nista zanikala, njuna hči B. je zaslišana kot priča povedala, da jo je mati napotila na izpit (zapisnik o glavni obravnavi z dne 3.12.1993), po poročilu šole pa je izpit delala junija 1991, torej po nesreči, a ga ni opravila (dopis šole z dne 9.6.1992). Trditveno in dokazno breme v zvezi z zanikanjem tega je bilo na strani tožene stranke (4. odst. 165.čl. ZOR), a ni storila nič v tej smeri. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi reviziji, da naj bi sodišče ugotovilo ta dejstva v nasprotju z določbami 1. odst. 354.čl. ZPP. Revizijski očitek bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku zato ni utemeljen.

Ugotovitev, da hčerka tožene stranke ni opravila izpita iz poznavanja prometnih predpisov in da sta toženca to vedela, pa sta ji kljub temu dovoljevala vožnjo s kolesom po prometni cesti, je podlaga za krivdno odgovornost tožencev za škodo, ki jo je povzročila njuna hčerka tožnici. Ugotovljeno je, da je ml. B. T. vozila neprevidno in premalo obzirno. Če je zaradi lastne varnosti uporabljala levo kolesarsko stezo, da ji ni bilo treba prečkati prometne ceste, je to terjalo še dodatno previdnost in pozornost na dogajanje, posebno pa še obzirnost do pešcev in morebitnih nasproti vozečih kolesarjev. Že to, da je nameravala obvoziti tožnico po drugi strani, kot je to pred njo storila njena prijateljica B. M., kaže na precejšnjo neprevidnost. Tožnica je ravnala napačno, ko je stopila na kolesarsko stezo in nosi zato svoj del odgovornosti. Vendar to kolesarke ne opravičuje v celoti. Prilagoditi bi se morala nastalemu položaju, ki je bil predvidljiv glede na bližajoče se srečanje treh pešcev na pločniku ob kolesarski stezi. Paziti bi morala tem bolj, ker je vozila v napačno smer. Vzročna zveza med tako vožnjo kolesarke in nastalo škodo je očitna. Do tožničinega padca in poškodbe je prišlo prav zaradi nepravilne vožnje in pomanjkljive ocene položaja, v katerem bi kolesarka kljub napačni vožnji ob nujno potrebni obzirnosti in previdnosti zlahka preprečila trčenje s tožnico.

Vzročna zveza med opustitvijo potrebne skrbnosti tožencev v zvezi z udeležbo njune hčerke v prometu s kolesom in nastalo nesrečo pa je tudi očitna. Ni edino pomembno, da hčerka tožencev ni opravila izpita iz poznavanja prometnih predpisov niti pred nesrečnim dogodkom niti ne po njem. Pomembno je poleg tega tudi to, da sta toženca napačno predpostavljala, da je trinajstleten otrok sposoben varno voziti po prometnih cestah in da sta štela, da spretnost in obvladanje kolesa zadostuje, nista pa upoštevala očitnega pomanjkanja izkušenj v prometu in nezadostne sposobnosti za oceno položaja in za ustrezno ukrepanje. Ker sta toženca hčerki dovolila udeležbo v javnem cestnem prometu, sta nase prevzela odgovornost za škodne posledice take odločitve. Ta odgovornost je zmanjšana za delež odgovornosti tožnice same. V obsegu, kolikor izhajajo posledice iz ravnanja njune hčerke, je podan delež njune odgovornosti. Odgovornost staršev po 4. odst. 165. čl. ZOR je stroga v tem smislu, da odgovarjajo za škodo, ki nastane zaradi napačnega ravnanja otrok, če bi lahko s svojim vplivom tako ravnanje preprečili. V obravnavanem primeru bi toženca morala in mogla vedeti, da njuna hčerka glede na njeno starost ni dovolj sposobna za ocenjevanje prometnih položajev in zato ni sposobna za varno udeležbo s kolesom v javnem prometu. Ločiti bi morala hčerkino kolesarsko spretnost od sposobnosti ravnanja v skladu z lastno in tujo varnostjo v prometu. V tem je njuna odgovornost. Zato je tožnica upravičena do odškodnine za tisti del škode, ki je posledica ravnanja hčerke tožene stranke.

Dejstvo, da tožeča stranka tožbe ni vložila tudi nasproti mladoletni hčerki tožencev, samo po sebi na njuno odgovornost ne vpliva. Če bi se namreč izkazalo, da je neposredno odgovorna tudi hčerka (2. odst. 160. čl. ZOR), bi ob sicer ugotovljeni odgovornosti staršev šlo za solidarno odgovornost (166. čl. ZOR). V takem pravnem položaju pa je mogoče tožiti katerokoli od solidarno odgovornih strank (414. čl. ZOR). Zato dejstvo, da ml. B. T. ni tožena, ni razlog, zaradi katerega bi bila sodba proti tožencema nepravilna. Polovičen delež odgovornosti tožnice same je ugotovljen pravilno. Njena neprevidnost je v enaki meri povzročila škodne posledice kot napačna vožnja in neprevidnost kolesarke. Sokrivda tožnice izključuje odgovornost tožene stranke samo sorazmerno njenemu deležu, več pa ne. Revizijsko stališče, da bi delna sokrivda tožnice v celoti ekskulpirala toženo stranko, ni utemeljeno in je v nasprotju z določbo 192. čl. ZOR.

Revizijsko sodišče je v okviru preizkusa sodbe po določbi 386.čl. ZPP ugotovilo, da je odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo določena v skladu z določbo 200. in 203. čl. ZOR in je tudi v skladu s sodno prakso v primerljivih zadevah. Zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200. čl. ZOR.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).