Jedro

V tej pravdi je odločilno vprašanje, ali je bil predmet dogovora prenos lastninske pravice na spornem stanovanju v nadstropju stavbe od prve toženke na pravnega prednika tožnic (in to še za življenja prve toženke). Na podlagi povedanega je pravilen sklep prvostopnega sodišča, da je bila dogovorjena zamenjava stanovanj, ne pa tudi prepustitev stanovanja v nadstropju v last pok. A.S. Vse ostale okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, po mnenju pritožbenega sodišča kažejo na to, da so se stranke dogovarjale o uporabi hiše in kvečjemu o tem, kako si bosta brat in sestra hišo razdelila po materini smrti, vedno pa je bilo jasno, da bo lastnica hiše do svoje smrti mati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so tožnice solastnice vsaka do ene tretjine stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu S., stoječe na parc.št. 6174 k.o. P. in solastnice, vsaka do ene šestine, parkirišča na parc.št. 6174 k.o. P. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnice lahko vpisale kot solastnice parc.št. 6174 k.o. P., vsaka do ene tretjine in parc.št. 6176 k.o. P., vsaka do ene šestine, ter zahtevek za izbris pravice dosmrtnega užitka na spornem stanovanju in izbris prepovedi odtujitve in obremenitve. Po mnenju sodišča tožnice niso dokazale, da bi njihov pravni prednik na stanovanju pridobil lastninsko pravico z zamenjavo, niti da je bila sklenjena ustrezna pogodba o zamenjavi. Zatrjevane investicije na stanovanju pa niso take narave, da bi zaradi njih nastala nova stvar, tožnice tudi niso dokazale dogovora o pridobitvi lastninske pravice s skupno gradnjo. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek na izstavitev listin in za izbris po vložitvi tožbe opravljenih vpisov v zemljiški knjigi, to je izbris pravice dosmrtnega užitka ter prepovedi odtujitve in obremenitve. Sodišče je še odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 376.341,00 SIT.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zgolj na podlagi izpovedi prič, ki nobena ni mogla potrditi, da so se ob zamenjavi stanovanj dogovorili za prenos lastninske pravice, sklepalo, da do prenosa lastnine ni prišlo. Bistveno pri tej zadevi je dejstvo, da je šlo za dogovore znotraj ožjega sorodstva in je zato razumljivo, da se o formalnem prenosu ni niti razmišljalo. Po prepričanju tožnic je dokazni postopek potrdil, da je bil sporazum o pridobitvi lastninske pravice pok. A.S. na spornem stanovanju sklenjen najkasneje ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za prizidek. Sodišče se ni opredelilo do pomembne okoliščine, ko je pok. A.S. odstopil svoj dedni delež po stari materi drugi toženki, kar očitno kaže na to, da je bilo predhodno dogovorjeno, da etaža pripade pok. A.S., pritličje pa drugi toženki. Nelogično bi bilo, da bi prva toženka predlagala, da bi sin stanoval v nadstropju, zanjo pa bi se uredilo pritličje, če zatrjevani dogovor o lastništvu ne bi obstajal. Posebej še, ker je mlada družina imela možnost stanovati pri starših prve tožnice, kar so zaslišane priče, oče in mati prve tožnice, potrdile. M.P. je posredno potrdila dogovor, ko je izpovedala, da je slišalo dogovor med pok. S. in B., da se bo v zameno za odstopljen dedni delež po stari materi B. odpovedala deležu v prvem nadstropju. Tak dogovor je potrdila tudi prva toženka. Posredno na obstoj dogovora kažeta tudi izpovedi druge toženke in pristranska in v pretežnem delu neverodostojna izpoved tretjega toženca. Prav plačilo 2.500.000,00 SIT za objekt prizidka kaže, da je bil dogovor o pridobitvi lastninske pravice na stanovanju v prvem nadstropju sklenjen in tudi dejansko realiziran. Četudi je prva toženka obstoj takega dogovora zanikala, so priče potrdile, da je pok. A.S. večkrat prosil, da bi uredila papirje, kar pa kaže le na pomanjkanje formalne oblike dogovora, ne pa na neobstoj dogovora, kot je napačno zaključilo sodišče. Predlagajo spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, oziroma podrejeno razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Strinjati se je sicer s pritožbo, da vsi izvedeni dokazi in na njihovi podlagi ugotovljena dejstva (kupoprodajna pogodba za prizidek, ki ni sporna, odpoved dedovanju pok. A.S. v korist sestre, ureditev pritličnega stanovanja z delom in sredstvi tožeče stranke oz. pok. A.S. in prve toženke ter na koncu preselitev prve toženke v pritlično stanovanje) kažejo na obstoj nekega dogovora med strankami. Vendar je v tej pravdi odločilno vprašanje, ali je bil predmet tega dogovora prenos lastninske pravice na spornem stanovanju v nadstropju stavbe od prve toženke na pravnega prednika tožnic (in to še za življenja prve toženke). Edino ob takem dogovoru bi bil namreč tožbeni zahtevek lahko utemeljen. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa tožnice dogovora v taki vsebini niso uspele dokazati. Iz v razlogih sodbe povzete izpovedi tretje tožnice tako izhaja, da je bil leta 1988 sklenjen ustni dogovor, da mlada družina odkupi in nato uredi prizidek, v katerega bi se preselila prva toženka in da mladi družini ostane stanovanje v nadstropju. Če takega dogovora ne bi bilo, ne bi odkupili prizidka, saj je bila zamenjava pogoj, ker so želeli, da mlada družina sama živi v svojem stanovanju. Prva toženka je izpovedala, da se je v prizidek preselila, ker je želela imeti mir, o zamenjavi tudi lastnine pa ni nikoli razmišljala, zato tudi ni razmišljala o vrednosti prvega nadstropja. Smiselno enako je izpovedala tudi druga toženka, vsem je bilo jasno, da bo prvo nadstropje last prve toženke, dokler bo živa. Priča G. (mati oziroma stara mati tožnic) je izpovedala, da je bilo govora o tem, da bo nadstropje last A., pritličje pa B. (ne pa prve toženke, kot bi bilo logično, če bi šlo za zatrjevani dogovor o pridobitvi in zamenjavi lastnine med prvo toženko kot takratno zemljiškoknjižno lastnico in njenim pokojnim sinom) in da je spraševala A., zakaj nič ne uredijo. On pa ji je odgovoril, da se mama o tem ne želi pogovarjati. Tudi vse ostale priče so govorile samo o tem, da je bilo dogovorjeno, da se mlada družina preseli v stanovanje v nadstropju, prva toženka pa v preurejeno pritlično stanovanje. Prva toženka na prigovarjanje sina nikoli ni hotela ničesar slišati o tem, da bi na sina prepisali sporno stanovanje. Na podlagi vsega povedanega je zato pravilen sklep prvostopnega sodišča, da je bila dogovorjena zamenjava stanovanj, ne pa tudi prepustitev stanovanja v nadstropju v last pok. A.S. Vse ostale okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, po mnenju pritožbenega sodišča kažejo na to, da so se stranke dogovarjale o uporabi hiše in kvečjemu o tem, kako si bosta brat in sestra hišo razdelila po materini smrti, vedno pa je bilo jasno, da bo lastnica hiše do svoje smrti mati. Ker tožeče stranke niso izkazale dogovora o prenosu lastnine na spornem stanovanju na pravnega prednika A.S., je neutemeljen zahtevek na izstavitev listine (saj pravnega posla o prenosu lastninske pravice ni bilo) kot tudi zahtevek iz naslova priposestvovanja (ni vsaj zakonitega pravnega naslova). V zvezi s tem je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za izbris vpisov v zemljiški knjigi (tožeča stranka na stanovanju, ki je predmet zahtevka, ni pridobila nobenih stvarnih pravic, zato so bili vpisi materialnopravno pravilni). Zoper ugotovitev sodišča, da z vlaganji na stanovanju ni nastala nova stvar in da je zato neutemeljen zahtevek iz naslova skupne gradnje, pa se tožeča stranka tako ali tako niti ni pritožila.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.