Jedro

Višina nastale premoženjske škode je vprašanje dejanske narave, ki se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne preverja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega A. F. za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo denarno kazen v višini 499,95 EUR, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom oziroma plačilnim nalogom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovanki A. Z. plačati 500,00 EUR škode, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška nastalega s pravnim sredstvom - pritožbo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje kršitev pravice do obrambe, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je obramba predlagala in so bili pomembni za odločitev o tem, ali so bila polkna oškodovanke sploh poškodovana. Z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obstoju in višine škode ter o dokazni vrednosti v spis predloženega predračuna, ki je po mnenju obrambe brez dokazne vrednosti, pa uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenila, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Med drugim navaja, da glede na fotografije v spisu, na katerih niso vidne zatrjevane poškodbe na polknu, glede na pomanjkljivost dokaznega postopka, ki bi potrdil, da je bil v posledici obsojenčevih udarcev na polknu poškodovan mehanizem za zapiranje lamel in glede na to, da obstaja podatek o vrednosti novega polkna (predračun), ki nujno ne predstavlja zneska nastale škode, ocenjuje, da je bila zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, ki so šli v smeri ugotavljanja, ali je ob dogodku sploh nastala poškodba polkna oziroma vsaj kakšen je obseg te poškodbe, kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo obrambo, kar je zaradi nerazčiščenega vprašanja, ali je sploh prišlo do poškodbe polkna, lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločitve. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje tudi ni konkretnih razlogov, zakaj so predlagani dokazi nepotrebni in tudi ni opredelitve sodišča do višine škode, ki naj bi nastala z obsojenčevim ravnanjem. Konkretnih razlogov o nepotrebnosti predlaganih dokazov pa ne vsebuje niti sodba pritožbenega sodišča, ki se sicer sklicuje na predračun za nova polkna in izpoved oškodovanke, vendar ne konkretizira zakaj ocenjuje, da predračun za nabavo in montiranje novega polkna predstavlja višino s kaznivim dejanjem povzročene škode.

4. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

5. Vložnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo s strani obrambe predlagana dokaza, in sicer predlog za postavitev izvedenca, ki bi ugotovil, ali je na polknih sploh kakšna poškodba, na kakšen način je nastala ter ocenil nastalo škodo ter predlog, da se opravi ogled poškodovanih polken.

6. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 25. 1. 2013 (list. št. 61) zavrnilo izvedbo s strani obrambe predlaganih dokazov, sodnica pa je kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z navedenega dne na kratko pojasnila razloge za svojo odločitev. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (točka 8 obrazložitve) pa je med drugim navedeno, da je sodišče prve stopnje na podlagi analize obsojenčevega zagovora ter analize izpovedb zaslišanih prič (A. Z., V. Z., J. F. ter M. F.) ter drugih izvedenih dokazov, ki so bili za razrešitev dejanskih in pravnih vprašanj v obravnavani zadevi relevantni (sodišče jih je navedlo pod točko 6 obrazložitve sodbe) ocenilo, da je do poškodbe polken nedvomno prišlo, pri čemer je nepomembno, na kakšen način je obsojenec povzročil poškodbe (ali na način kot je opisano v izreku sodbe ali z udarci s pestjo roke kot je navajal v zagovoru) ter da so posledično v obsojenčevem ravnanju podani vsi objektivni ter subjektivni znaki obravnavanega kaznivega dejanja, saj je obsojenec na glavni obravnavi v zagovoru sam navedel, da je V. Z. vabil naj stopi iz hiše, da fizično obračunata, torej je ravnal z direktnim naklepom.

7. Višje sodišče je v zvezi z enakim pritožbenim ugovorom pod tč. 5 izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da je po njegovi oceni, dejstvo, da je škoda nastala in višina nastale škode popolno ugotovljeno in temelji na izpovedbi priče A. Z., ter predračunu M. d. o. o., z dne 11. 11. 2012, česar obsojenec v pritožbi niti ni izpodbijal. 8. Po ustaljeni sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, to pa mora storiti tedaj, kadar je dokaz materialnopravno relevanten, pri čemer mora obramba materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Po oceni Vrhovnega sodišča imata sodbi, kar zadeva zavrnjena dokazna predloga obrambe zadostne in v skladu z uveljavljeno sodno prakso utemeljene razloge, da je izvedba predlaganih dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, saj je dejstvo, ki naj bi s predlaganima dokazoma dokazovalo že dokazano z drugimi izvedenimi dokazi. Zaključek, da je obsojenec povzročil poškodbe kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe namreč temelji, kot navajata obe sodišči, na izpovedbah V. Z. ter A. Z., ki sta skladni z drugimi izvedenimi dokazi, ki so potrdili, da je do poškodbe na opisan način nedvomno prišlo. Kolikor pa se obsojenec ne strinja z argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno ter zaključki sodišča, pa ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, česar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

9. Neutemeljen je tudi nadaljnji ugovor obsojenčevega zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obstoju in višini škode ter o dokazni vrednosti v spis predloženega predračuna, s čimer je obramba uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Že pritožbeno sodišče je v zvezi z navedenim ugovorom pod tč. 5 obrazložitve sodbe navedlo, da je dejstvo, da je škoda nastala ter višina nastale škode popolno ugotovljeno in temelji na izpovedbi priče A. Z. ter predračunu M. d. o. o. z dne 11. 11. 2012. Zato obramba nima prav, da sodišče ni podalo nobene razlage glede same višine odškodnine niti nobenega dokaza o tem ni ocenilo, saj iz izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja nasprotno. Razlogom pritožbenega sodišča je po oceni Vrhovnega sodišča pritrditi. Sama višina nastale premoženjske škode je vprašanje dejanske narave, katere pravilnost pa se v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, glede na že omenjeno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ne preverja.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.