Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom naložilo toženki, da tožniku povrne njegove stroške v višini 223,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka skupaj s stroški pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov uporabilo kriterij uspeha v razmerju med zneskom, s katerim je tožnik uspel in skrčenim zneskom, kot bi ga tožnik uveljavljal že od vsega začetka. Odločilo je, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom v višini 10,97 EUR. V primeru delnega umika pa je potrebno uporabiti 154. člen in 158. člen ZPP. Kriterij uspeha je treba uporabiti v razmerju med zneskom, s katerim je tožnik uspel in skrčenim zahtevkom, medtem ko je tožnik dolžan povrniti toženki vse stroške, ki so ji nastali zaradi umika tožbe. Tožnik je bil z delno izpolnitvijo zahtevka seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil šele 8. 10. 2018, torej prepozno. Zato bi moralo sodišče celotne stroške, ki so toženki nastali zaradi umika tožbe, naložiti v plačilo tožniku po prvem odstavku 158. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in toženki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo, ki jih priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v tožbi zahteval plačilo dodatka za nadurno delo za referenčno obdobje 1. 7. 2011 - 31. 12. 2011, za leto 2012 in za obdobje 1. 1. 2014 - 30. 6. 2014, v skupnem znesku 148,69 EUR bruto. Toženka je v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek v celoti prerekala po temelju in višini, nato pa se v vlogi z dne 30. 8. 2017 sklicevala na odredbo ministrice in obljubljala plačilo. Nato je tožnik v vlogi z dne 8. 10. 2018 navedel, da mu je toženka decembra 2017 za referenčna obdobja v letu 2012 in letu 2014 obračunala 139,79 EUR bruto, zato je tožbeni zahtevek za navedeno obdobje (za 137,41 EUR) umaknil. Vztrajal je pri plačilu 11,28 EUR bruto za referenčno obdobje 1. 7. 2011 - 31. 12. 2011. Za to referenčno obdobje je toženka v vlogi z dne 12. 10. 2018 tožbeni zahtevek pripoznala v višini 10,97 EUR, prerekala pa preostali zahtevek v višini 0,31 EUR. Tožnik je z vlogo z dne 24. 10. 2018 (iz ekonomičnosti postopka) zahtevek umaknil za spornih 0,31 EUR. Toženka je 30. 10. 2018 podala soglasje k umiku tožbe. Sodišče prve stopnje je 16. 11. 2018 s sklepom postopek ustavilo za znesek 137,72 EUR, za znesek 10,97 EUR pa izdalo sodbo na podlagi pripoznave. O stroških postopka je odločilo posebej z izpodbijanim sklepom.

7. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru delnega umika tožbe, zaradi česar se postopek delno ustavi, potrebno povrnitev stroškov posebej zahtevati, sicer se o stroških postopka odloči na podlagi uspeha strank. Kaj takega ZPP nikjer ne določa. Kljub navedenemu zmotnemu stališču pa je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločilo (tudi po višini).

8. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo toženi stranki priznati vse stroške postopka za umaknjeni del tožbenega zahtevka, ker tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnica povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe (sklep VSL II Cp 1707/2015). Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

9. V primeru, kot je obravnavani, se stroški postopka odmerijo po določbah 154. člena ZPP. Tožnik je s tožbo zahteval 148,69 EUR (137,41 EUR za referenčno obdobje v letih 2012 in 2014 ter 11,28 EUR za referenčno obdobje v letu 2011). Toženka je decembra 2017 tožniku obračunala 139,79 EUR za referenčni obdobji v letih 2012 in 2014, torej celo več, kot je tožnik zahteval. Za referenčno obdobje v letu 2011 pa je toženka tožbeni zahtevek pripoznala v višini 10,97 EUR, za preostalih 0,31 EUR pa je tožnik zahtevek umaknil. Tožnik je torej v postopku uspel v deležu 99,80 %, kar pomeni, da ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški. Zato mu mora na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP toženka povrniti vse stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo stroške postopka v znesku 223,94 EUR, kot izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP istega zakona. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnikov odgovor na pritožbo je bil nepotreben,saj z njim ni pripomogel k rešitvi pritožbe. Zato tudi on sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.