Jedro

Tožnik - delavec mora dokazati, da ni bil seznanjem z zaključkom bolniškega staleža in da je bil opravičeno odsoten z dela, ne pa tožena stranka - delodajalec. Tožena stranka je namreč že izkazala, da je bil tožnik, kar je sicer med strankama nesporno, odsoten z dela od 23.1.1999 dalje in tudi, da mu zdravniška komisija prve stopnje po tem datumu ni odobrila bolniškega staleža.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi v izpodbijanem delu (točke 1, 2, 3 in 5 izreka) in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 25.1.1999 in je še trajalo z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja do 30.6.1999 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati neplačane dohodke za obdobje od 25.1.1999 do 30.6.1999 z vsemi prispevki in zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od nastanka obveznosti do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna vpisati tožniku za navedeno obdobje delovno dobo v delovno knjižico, v 8-ih dneh pod izvršbo (3. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval drugače, je kot neutemeljeno zavrnilo (4. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 57.938,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (5. tč. izreka). Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna, saj se je le-to pri svoji odločitvi oprlo izključno na izpoved tožeče stranke, da se ne spominja, da bi prejela mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 20.1.1999, s katerim je bila obveščena o prenehanju bolniškega staleža z dnem 23.1.1999. Sodišče je prezrlo vse druge listinske dokaze, iz katerih je razvidno, da je bila tožeča stranka seznanjena o prenehanju bolniškega staleža. Dejstvo pa je tudi, da tožeča stranka vse do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.2.1999 svojega izostanka ni opravičila. Tožena stranka meni, da je na tožeči stranki dokazno breme, da ni izostala z dela iz neopravičenega razloga. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oz. da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, stroške odgovora na pritožbo pa naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da je izjava zdravnice, da ga je obvestila o sklepu zdravniške komisije brezpredmetna, ker sklep tožniku ni bil vročen in v spisu ni o tem nobenega dokazila. Tožnik je opravičeno smatral, da mu bolniški stalež traja, ker je bil v postopku za invalidsko upokojitev. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) in sicer je preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem je tožnik s tožbo uspel, kot mu to nalaga določba 1. odst. 350. člena ZPP. Pri tem je pritožbeno sodišče v ugodenem delu sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena, saj sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato tudi ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94). Po navedeni zakonski določbi delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, če je neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Za presojo zakonitosti navedenih sklepov je torej pomembno razčistiti, ali je bila odsotnost tožnika z dela v spornem obdobju opravičena, ali neopravičena. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča preuranjeno štelo, da je bila odsotnost tožnika opravičena. Do navedenega dokaznega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedi tožnika, da ni bil seznanjen, da mu je zdravniška komisija zaključila bolniški stalež s 23.1.1999. Pri tem sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da je dokazno breme, da je bil tožnik seznanjen z zaključkom bolniškega staleža na toženi stranki. Tožena stranka namreč ne odloča o bolniškem staležu in v postopku odobravanja bolniškega staleža tožniku ni sodelovala. Zato je tudi neutemeljeno od nje zahtevati, da dokazuje, kdaj je bil tožnik seznanjen z zaključkom bolniškega staleža. Iz listin v spisu izhaja, da je zdravniška komisija I. stopnje dne 20.11.1998 izdala mnenje, s katerim je ugotovila, da je zavarovanec začasno zadržan od dela za čas od 20.11.1998 do 11.1.1999 in in da bo ponovna predstavitev na bolniški komisiji dne 11.1.1999 v odsotnosti (A 4). Nadalje se v spisu nahajajo podatki, ki jih je posredovala lečeča zdravnica M. F., da je bil tožnik v staležu od 1.1.1999 do 23.1.1999 ter da je zdravstveni dom dobil dopis zdravstvene komisije o zaključku bolniškega staleža s 23.1.1999 dne 22.1.1999. Iz istega sporočila je tudi razvidno, da je bil tožnik na kontroli v zdravstvenem domu dne 22.1.1999, ko je izvedel, da mu bolniški stalež zaključujejo. Glede na navedeno gre vsaj za neskladje med izpovedjo tožnika, da ni bil obveščen o zaključku bolniškega staleža in listinami. Iz mnenja zdravniške komisije z dne 20.11.1998 izhaja, da je bil tožnik vsekakor seznanjen, da bo v mesecu januarju 1999 ponovno obravnavan pred zdravniško komisijo glede podaljšanja bolniškega staleža in njegova izpoved, da je bil prepričan, da bo v bolniškem staležu do odločitve invalidske komisije, nima opore v navedenem mnenju. Tudi iz sporočila lečeče zdravnice izhaja, da je bil tožnik seznanjen s tem, da mu bo po mnenju zdravniške komisije 23.1.1999 bolniški stalež zaključen. Glede na vse navedeno je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik opravičeno odsoten, ker je utemeljeno sklepal, da je v bolniškem staležu, preuranjen. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti podatke od zdravniške komisije I. stopnje, kdaj je bilo mnenje zdravniške komisije z dne 20.1.1999 vročeno tožniku. Tožnika pa bo moralo tudi zaslišati v zvezi s sporočilom lečeče zdravnice, da je bil o zaključku bolniškega staleža seznanjen dne 22.1.1999, ko je bil na pregledu v zdravstvenem domu. Da ni bil seznanjen z zaključkom bolniškega staleža in da je bil opravičeno odsoten z dela mora namreč dokazati tožnik in ne tožena stranka. Tožena stranka je namreč že izkazala, da je bil tožnik, kar je sicer med strankama nesporno, odsoten z dela od 23.1.1999 dalje in tudi, da mu zdravniška komisija prve stopnje po tem datumu ni odobrila bolniškega staleža. Tako bo moral sedaj tožnik dokazati, da je bil upravičeno v dobri veri, da ima odobren bolniški stalež tudi po 23.1.1999. Ker je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti, kot mu to nalaga določba 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP.