Jedro

Tožnica z ureditveno začasno odredbo ne more zahtevati varovanja javne varnosti, ampak zgolj začasno ureditev svojega spornega razmerja.

Pogoje za izdajo ureditvene začasne odredbe je treba razlagati restriktivno, saj se pravno varstvo dejansko konzumira brez izpeljave kontradiktornega postopka.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank zoper sklep z dne 20. 6. 2019 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru toženih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 14. 11. 2018 ugodi ter se ta sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Pritožbi toženih strank zoper sklep z dne 9. 9. 2019 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru toženih strank zoper III. točko izreka sklepa z dne 20. 6. 2019 ugodi in se predlog za izdajo izvršilnega sredstva zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 8. 2019. IV. Stroški v zvezi s pritožbami so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožnice in 14. 11. 2018 izdalo začasno odredbo, s katero je toženkama naložilo, da vzpostavita prejšnje posestno stanje, tako da odstranita avtobus in dva skladiščna zabojnika z dvorišča (z ID znakom nepremičnine 000 440/4) ter se v prihodnosti vzdržita vsakršnih ravnanj, s katerimi bi tožnici na enak ali podoben način motili posest poslovno skladiščnih prostorov (v objektu z ID znakom stavbe 000 1349 in dvorišča z ID znakom 000 83/6 ter dvorišča z ID znakom nepremičnine 000 440/4 in na njem stoječih pomožnih skladišč z ID znakom stavbe 000 2595 in 000 2594). Nato je s sklepom 21. 2. 2019 delno ugodilo ugovoru toženk ter začasno odredbo spremenilo tako, da je toženkama naložilo, da avtobus in dva skladiščna zabojnika ter agregat pustita ob robu dvorišča. To pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi ugodilo, sklep o ugovoru razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom 20. 6. 2019 ugovoru toženk delno ugodilo in sklep o začasni odredbi z dne 14. 11. 2018 spremenilo tako, da je toženkama naložilo v roku dveh dni odstraniti avtobus, skladiščni zabojnik in hladilni agregat z osrednjega dela dvorišča z ID znakom nepremičnine 000 440/4, tako da bo prostora pred vhodom v poslovne prostore tožnice vsaj toliko, kot prikazujejo slike v spisu v prilogah B6 do B9, ter se v prihodnosti vzdržati vsakršnih ravnanj, s katerimi bi motili posest poslovnih skladiščnih prostorov v objektu z ID znakom stavbe 000 1349 in dvorišča z ID znakom 000 83/6 ter dvorišča z ID znakom nepremičnine 000 440/4 in na njem stoječih pomožnih skladišč z ID znakom stavbe 000 2595 in 000 2594, s postavljanjem avtobusa, zabojnika in agregata na osrednji del dvorišča, kot prikazujeta prvi dve sliki v spisu v prilogi A5 (I. točka izreka). Glede popolne odstranitve predmetov je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Določilo je tudi denarno kazen 50.000,00 EUR za vsako toženko, za vsako posamezno kršitev začasne odredbe glede prepovedi ravnanj, s katerimi bi ponovno motili posest tožnice na enak ali podoben način (III. točka izreka). V zvezi s III. točko izreka sta toženki vložili ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom 9. 9. 2019. 3. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom 21. 8. 2019 zavrnilo predlog tožnice za izdajo nove začasne odredbe, s katerim je zahtevala, da toženki iz dvorišča odstranita nevozen avtobus ter se v prihodnosti vzdržita vsakršnih ravnanj, s katerimi bi motili posest tožnice, češ da je iz avtobusa začelo iztekati motorno olje in druge tekočine, v njem so se začeli zbirati neznanci; zato naj bi nastopile okoliščine, ki terjajo novo, širše varstvo.

4. Zoper sklepa z dne 20. 6. 2019 in z dne 9. 9. 2019 sta se pravočasno pritožili toženki, zoper sklep z dne 21. 8. 2019 pa tožnica. Vse pritožnice nominalno uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlagajo spremembo oz. razveljavitev izpodbijane odločitve ter priglašajo pritožbene stroške.

5. Toženki v pritožbi zoper sklep z dne 20. 6. 2019 (I., II. in IV. točka izreka) najprej uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zatrjujeta, da je izrek izpodbijanega sklepa v I. točki neizvršljiv, saj je sodišče toženkama naložilo ravnanje, ki ga ne moreta opraviti, ker je že storjeno. Sodišče je odločilo, da sta toženki dolžni odstraniti predmete z osrednjega dela dvorišča. Na več mestih v obrazložitvi pa je ugotovilo, da je tožnica že sama premaknila predmete in se nahajajo le ob robu. Sodišče je navedlo, da ima tožnica še zmeraj interes za prepovedni zahtevek, kar a contrario pomeni, da šteje, da interesa za izpolnitveni zahtevek nima več. Toženki se zato sprašujeta, zakaj je sodišče odredilo še izpolnitvenega, hkrati pa menita, da zgolj nezavezujočega prepovednega zahtevka tožnica nima. Tudi Višje sodišče je v predmetni zadevi navedlo, da je neutemeljen ugovor tožnice, da mora začasna odredba vsebovati bodoče varstvo, saj mora v primeru novega nedopustnega ravnanja tožnica postaviti nov pravovarstveni zahtevek. Izrek in obrazložitev sta tako glede na navedeno v nasprotju, zato je podana absolutna bistvena kršitev ZPP. Poleg tega je sodišče izrek sklepa oblikovalo na način, da je vanj zapisalo navedbe slik, ki naj bi bile v prilogah sodnega spisa. Sodišče bi moralo sodni odločbi priložiti tudi te slike, saj je sicer izrek nerazumljiv. Nadalje toženki zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava. Ker je sodišče dejansko stanje v odločilnem delu (to je, da ne grozi nepopravljiva oz. težko popravljiva škoda) pravilno ugotovilo, bi moralo celoten zahtevek zavrniti. V prvem delu zato, ker je zahtevek izpolnjen in ga ni mogoče izpolniti, v drugem, prepovednem delu pa zato, ker ima v takšnem primeru tožnica na voljo nov pravovarstveni zahtevek. Podredno toženki navajata tudi, da dejansko stanje ni v celoti pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče navaja, da se je pred premaknitvijo avtobusa vlačilce razkladalo zgoraj na lokalni cesti. Tam pa ni nobene lokalne ceste. Poleg tega so v času do premaknitve avtobusa normalno dostopali tovornjaki, kombiji in osebna vozila, vlačilci pa so razkladali zgoraj, kar je razvidno na slikah, priloženih k odgovoru na ugovor. To pomeni, da je bil omogočen dostop in tudi poslovanje. Torej avtobus in ostale stvari niso zablokirali dostopa do trgovine, s tem pa tudi poslovanja.

6. V pritožbi zoper sklep z dne 9. 9. 2019 (III. točka izreka sklepa z dne 20. 6. 2019) toženki spet navajata, da ravnanja, ki jima ga je v sklepu z dne 20. 6. 2019 naložilo sodišče, ni mogoče izvršiti, bodoče varstvo v postopku začasne odredbe pa je nedopustno.

7. Tožnica v pritožbi zoper sklep z dne 21. 8. 2019 zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da motenje izhaja iz ovire, ki je že bila nastavljena, iz nje pa je začela iztekati nevarna snov, prav tako je postala zbirališče neznancev, kar oboje predstavlja novo nevarnost za nastanek težko nadomestljive škode na premoženju tožnice in zdravju ljudi. Novo motilno ravnanje utemeljuje odstranitev avtobusa, kar je že bilo zahtevano s tožbo. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je zmotno štelo, da verjetnost terjatve ni izkazana in se posledično ni spuščalo v presojo ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.

8. Pravdne stranke so na pritožbo nasprotne stranke vzajemno odgovorile in se zavzele za zavrnitev, opredelile pa so še dodatne pritožbene stroške.

9. Pritožbi toženk sta utemeljeni, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper izdano začasno odredbo (sklep z dne 20. 6. 2019)

10. Toženki utemeljeno opozarjata, da je izrek, ki jima nalaga, da odstranita sporne predmete iz sredine dvorišča, v nasprotju z obrazložitvijo, kjer sodišče na več mestih pove, da je tožnica predmete iz sredine dvorišča že odmaknila na rob. V 38. točki obrazložitve sodišče prve stopnje izrecno zapiše, da dejstvo, da so ovire trenutno odstranjene, pomeni le, da tožencema ni treba narediti ničesar aktivnega (ker je to, kar jima je z začasno odredbo naloženo, že storjeno). Hkrati pa so tudi posamezni deli obrazložitve nejasni oz. med seboj v nasprotju, saj v nadaljevanju sodišče v 39. točki zapiše, da morata toženki ovire odstraniti le s sredine, da bo stanje takšno, kakršno je sedaj. S tem je podana absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

11. Pritožba toženk nadalje pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, da tožnici ne nastaja nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda1, zmotno uporabilo materialno pravo. Toženki sicer pravilno navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje celoten predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, vendar ne zato, ker je že izpolnjen. Izpolnjen je zgolj v delu, da je tožnica ovire odstranila iz sredine dvorišča. Tožnica s predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva odstranitve zgolj s sredine, ampak vzpostavitev prejšnjega stanja, tj. odstranitev ovir iz celotnega dvorišča, torej tudi iz roba dvorišča. 12. Je pa sodišče prve stopnje res zmotno uporabilo materialno pravo, ko je opravilo napačno presojo o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, in sicer po 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V skladu z 272. čl. ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji in pa da je izpolnjena ena izmed predpostavk v 2. odst. istega člena.2 V skladu z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/95 z dne 1. 7. 1998, ki je postavila temelje za uveljavljanje regulacijskih začasnih odredb, je treba pogoje za izdajo take odredbe razlagati restriktivno, saj se pravno varstvo dejansko konzumira brez izpeljave kontradiktornega postopka. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi zapisalo, da terjatev, katere zavarovanje se zahteva z začasno odredbo, ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, temveč tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo ostalo brez pomena. Sodno varstvo pa bi ostalo brez pomena, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva škoda (2. al. 2. odst. 272. čl. ZIZ). Sledeč tej argumentaciji pritožbeno sodišče ocenjuje, da take začasne odredbe ni mogoče izdati zgolj ob izpolnjenosti predpostavke iz 3. al. 2. odst. 272. čl. ZIZ, saj zgolj dejstvo, da toženec v primeru izdaje začasne odredbe ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi jih utrpel tožnik brez izdaje, še ne pomeni, da bi mu nastala nenadomestljiva škoda.3 Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (toženki pa tega v pritožbi ne oporekata), da je terjatev sicer verjetno izkazana, vendar tožnici nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda ne grozi, je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je izpolnjen pogoj po 2. odst. 272. čl. ZIZ ter izdalo predlagano ureditveno začasno odredbo.

13. Toženki nadalje utemeljeno navajata, da bi moralo sodišče predlog zavrniti tudi v prepovednem delu. To pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 896/2019 pojasnilo, da širjenje začasne odredbe na prepoved kakršnihkoli novih ravnanj, s katerimi bi toženki posegli v posest tožnice, presega njen namen. Tudi za prepovedni del predloga regulacijske začasne odredbe velja restriktivni pristop in morajo biti za izdajo take začasne odredbe podani tehtni razlogi. Tak razlog je lahko le v tem, da bi brez take prepovedi kasnejše sodno varstvo ostalo brez pomena, kar pa je že pojmovno izključeno. Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo.

14. Glede na obrazloženo je bilo pritožbi toženk treba ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se njunem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 14. 11. 2018 ugodi v celoti, sklep je treba razveljaviti ter predlog za začasno odredbo zavrniti (3. tč. 365. čl. ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep o denarni kazni (sklep z dne 9. 9. 2019)

15. Ker je sklep o začasni odredbi z dne 14. 11. 2018 razveljavljen, je odpadla podlaga za izdajo predlagane denarne kazni za primer kršitve začasne odredbe. Pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o določitvi denarne kazni za primer kršitve začasne odredbe je bilo treba zato ugoditi, sklep pa spremeniti tako, da se ugovoru toženih strank zoper III. točko izreka sklepa z dne 20. 6. 2019 ugodi in se zavrne predlog za izdajo izvršilnega sredstva.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrnitvi novega predloga za izdajo začasne odredbe (sklep z dne 21. 8. 2019)

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnica ni zatrjevala novega motenja, zaradi česar razširitev tožbe ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica tožbenega zahtevka, na katerega bi se navezovali novi razlogi za izdajo predlagane začasne odredbe, ni postavila. S tožbo tožnica zahteva, da toženki odstranita avtobus, skladiščni zabojnik in hladilni agregat, da tožnica ne bo več ovirana pri uporabi poslovno skladiščnih prostorov ter onemogočena pri uporabi dvorišča in na njem stoječih pomožnih skladišč. Z novo začasno odredbo zahteva od toženk, da odstranita nevozen avtobus iz dvorišča iz razloga, ker naj bi zaradi novih okoliščin (iztekanje nevarnih tekočin, zadrževanje neznancev) predstavljal nevarnost za okolici. Tožnica tako ne navaja, da je treba predmete odstraniti zato, ker bi bila zaradi njih ovirana pri uporabi poslovno skladiščnih prostorov ter onemogočena pri uporabi dvorišča, temveč se sklicuje preprečitve škode, ter na ogroženosti javne varnosti. Tožnica pa z ureditveno začasno odredbo ne more zahtevati varovanja javne varnosti, ampak zgolj začasno ureditev svojega spornega razmerja. Njeno sporno razmerje, za katerega zahteva sodno varstvo, se nanaša na posest skladiščnih prostorov in dvorišča. Iztekanje snovi iz avtobusa, ki je na robu dvorišča, in zadrževanje neznancev v njem, ne ureja posestnega stanja, zato ne gre za primeren predlog, kot je to pravilno, čeravno ne tako decidirano, zaključilo sodišče prve stopnje.

17. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo toženke zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

18. Ker so bili s pritožbami izpodbijani sklepi, ki ne predstavljajo končne odločitve v tej pravdi, priglašeni pritožbeni stroški predstavljajo del pravdnih stroškov. O njih bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Pritožba v tem delu navaja, da je sodišče dejansko stanje glede tega pravilno ugotovilo. 2 Predpostavke: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. 3 Prim. tudi sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča VSL II Cp 599/2017 in druge.