Jedro

Za kršitev konkurenčne prepovedi z ravnanji, storjenimi v času trajanja delovnega razmerja, je delavec lahko odškodninsko odgovoren, saj prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v času zaposlitve izhaja iz obveznosti delavca do lojalnosti delodajalcu in temeljnega načela prepovedi povzročanja škode drugemu. Če delavec s svojim ravnanjem povzroči škodo delodajalcu, jo mora povrniti, kot je to določeno v 70. členu ZTPDR. Delodajalec je v času nastanka tega individualnega delovnega spora lahko od delavca uveljavljal povrnitev škode zaradi konkurenčnega ravnanja med trajanjem delovnega razmerja po določbi 3. odst. 7. člena ZDR in 1. odst. 70. člena ZTPDR. Po prenehanju delovnega razmerja toženih strank ni več zavezovala določba XI. tč. pogodbe o zaposlitvi, ker tožeča stranka ni zagotavljala protidajatve zaradi konkurenčne prepovedi, vendar to bivših delavcev ne odvezuje odškodninske odgovornosti zaradi nelojalne konkurence, določene v 13. členu Zakona o varstvu konkurence (Ur. l. RS, št. 18/93). Bivši delavci so delodajalcu lahko odgovorni zaradi dejanj nelojalne konkurence po prenehanju delovnega razmerja tudi v primeru, ko ni dogovorjena konkurenčna klavzula oz., ko le-ta ni ustrezna glede na enakovrednost dajatev delodajalca in bivšega delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od M. Ž. znesek 2.784.600,00 SIT, I. J. 2.448.456,00 SIT in T. S. 1.994.328,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka. Sodišče je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna tožencema M. Ž. in I. J. povrniti stroške postopka v znesku 294.480,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse v znesku 2.616,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo in tožencu T. S. stroške postopka v znesku 176.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse v znesku 997,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga bistvenih kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu Zakona o pravdnem postopku in napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da so določbe 78. člena statuta tožnice ter IX. tč. pogodbe o zaposlitvi nične. Tožnica je navedene določbe sprejela na podlagi 4. odst. 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki je bil v času sprejemanja akta, kot tudi sedaj, v veljavi. Sodišče nima obrazložitve o zatrjevanih kršitvah in nastanku škode po 2. odst. 13. člena Zakona o varstvu konkurence. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil toženec M. Ž. član uprave, I. J. član nadzornega sveta in pomočnik direktorja sektorja in tretji toženec tehnični vodja delovne enote. Vsi so spadali v krog vodstvenih in vodilnih delavcev, zaradi česar so imeli sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi. Sodelovali so pri sprejemanju aktov tožnice, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo in se zavedali vseh negativnih posledic, ki bi nastala v primeru kršitve konkurence in so klavzulo zavestno kršili.

Toženca M. Ž. in I. J. sta podala odgovor na pritožbo, v katerem prerekata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev ter priglašata stroške odgovora na pritožbo. Navajata, da se tožena stranka nepravilno sklicuje na 4. odst. 7. člena ZDR, ki je po odločbi Ustavnega sodišča ostal edini še v veljavi. Navajata še, da je šlo pri družbi T. d.o.o. za majhno podjetje s tremi zaposlenimi, to je toženci, ki nikakor niso mogli biti konkurenca tožeči stranki z več 100 zaposlenimi, niti glede na obseg del, vrsto del, način pridobivanja poslov itd., niti po času, ko toženci pri tožeči stranki niso bili več zaposleni, dokler pa so bili pri tožeči stranki zaposleni pa tako ali tako družba ni poslovala. Četrti odst. 7. člena ZDR se nanaša zgolj na razmerje med delavcem in delodajalcem po prenehanju delovnega razmerja, tožeča stranka pa uveljavlja odškodnino zaradi dejstva, da so toženci ustanovili svoje podjetje v času, ko so bili še zaposleni pri tožeči stranki. Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da bi ji zgolj z ustanovitvijo družbe nastala kakršna koli škoda.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi očitki tožeče stranke, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je določba 78. člena statuta tožeče stranke, ki članom uprave, nadzornega sveta in prokuristom ne dovoljuje sodelovanja v nobeni od teh vlog, pa tudi ne kot delavcem v kateri koli drugi družbi ali kot podjetnik z dejavnostjo, ki je ali bi lahko bila konkurenčna družbi, nična. Ta prepoved velja tudi po tem, ko je kdo izgubil lastnost takšne osebe in sicer še dve leti. V primeru kršitve konkurence ima družba pravico zahtevati odškodnino v skladu z zakonskimi določili, sicer je prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti za delavce družbe urejena individualno v pogodbah o zaposlitvi. Po stališču pritožbenega sodišča je določba statuta veljavna v kolikor je dogovorjena odmena za spoštovanje konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja. Le v primeru, da take odmeni ni, se delavec ni dolžan držati konkurenčne prepovedi. V konkretnem individualnem delovnem sporu pa je tožeča stranka očitala toženim strankam, da so že v času trajanja delovnega razmerja ustanovili podjetje s konkurenčno dejavnostjo. Zato ne gre le za primer konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja, temveč za prepoved konkurenčnega delovanja med trajanjem delovnega razmerja, to je po določbah nerazveljavljenega dela 7. člena ZDR v času sklenitve individualnih pogodb o zaposlitvi v letu 1995 in še vedno veljavnih določb ob času prenehanja delovnega razmerja in vložitvi tožbe na sodišče, to je v letu 1997. Tako so se bili toženci dolžni vzdržati konkurenčnega delovanja proti tožeči stranki v času trajanju delovnega razmerja pri njej. Iz listin v spisu izhaja, da so ustanovili konkurenčno družbo še v času trajanja delovnega razmerja. Za kršitev konkurenčne prepovedi z ravnanji, storjenimi v času trajanja delovnega razmerja, je delavec lahko odškodninsko odgovoren, saj prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v času zaposlitve izhaja iz obveznosti delavca do lojalnosti delodajalcu in temeljnega načela prepovedi povzročanja škode drugemu. Če delavec s svojim ravnanjem povzroči škodo delodajalcu, jo mora povrniti, kot je to določeno v 70. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Tako je delodajalec v času nastanka tega individualnega delovnega spora lahko od delavca uveljavljal povrnitev škode zaradi konkurenčnega ravnanja med trajanjem delovnega razmerja po določbi 3. odst. 7. člena ZDR in 1. odst. 70. člena ZTPDR. Po prenehanju delovnega razmerja toženih strank sicer res ni mogla zavezovati določba XI. tč. pogodbe o zaposlitvi, ker tožeča stranka ni zagotavljala protidajatve zaradi konkurenčne prepovedi, vendar to bivših delavcev ne odvezuje odškodninske odgovornosti zaradi nelojalne konkurence, določene v 13. členu Zakona o varstvu konkurence (Ur. l. RS, št. 18/93). Bivši delavci so tako delodajalcu lahko odgovorni zaradi dejanj nelojalne konkurence po prenehanju delovnega razmerja, tudi v primeru, ko ni dogovorjena konkurenčna klavzula oz., ko le-ta ni ustrezna, glede na enakovrednost dajatev delodajalca in bivšega delavca.

Sodišče prve stopnje zgoraj navedene pravne podlage ni upoštevalo, zato tudi ni izvajalo dokaznega postopka v smeri prepovedane konkurenčne dejavnosti tožencev v času sklenjenega delovnega razmerja pri tožeči stranki in po prenehanju v smislu nelojalne konkurence.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, da bo lahko po dopolnjenem dokaznem postopku odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.