Jedro

Opustitev predhodnega pisnega opozorila delavca o nameravani odpovedi PZ iz poslovnega razloga ne predstavlja takšne kršitve, da bi bila zaradi tega odpoved PZ nezakonita, če je sicer delavec z nameravano odpovedjo pravočasno seznanjen. Tožnik je bil član sveta delavcev in je bil na seji sveta seznanjen z razlogi in kriteriji za določitev presežnih delavcev, kot tudi s tem, da je on uvrščen med delavce, katerim po odpovedana PZ, zato je bil seznanjen s tem, da mu bo podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga.

Če ne gre za redno odpoved PZ iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, delodajalec ni dolžan niti izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz

100. člena ZDR. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal PZ iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca.

Ker je svet delavev soglašal, da se poda redna odpoved PZ iz poslovnega razloga tudi tožniku, ki je bil član sveta delavcev, ni bila kršena določba 113. člena ZDR glede posebnega varstva pred odpovedjo, ki ga uživajo predstavniki delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepa o redni odpovedi (pravilno: redne odpovedi) pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

1.10.2003;

- vrnitev na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja ter prijavo v socialno zavarovanje po osnovi najmanj V. tarifnega razreda po Kolektivni pogodbi kmetijstva in živilstva RS; - vpis delovne dobe v delovno knjižico ter - povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je iz listin v spisu razvidno, da je tožnik član sveta delavcev, ki je bil prisoten na seji dne

16.9.2003, na kateri je direktor razlagal program in kriterije za določanje presežkov. Tožnik uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 113. členu ZDR. Toženke niso zavezovale določbe 96. in 97. člena ZDR, ker ni bilo nepotrebnih najmanj 10 delavcev, vseh zaposlenih pa je bilo 21. Če pa je tožena stranka kljub temu izdelala program, bi morala upoštevati določbe ZDR, vključno s

100. členom ZDR, ki določa kriterije za določitev presežnih delavcev, ki se ne uporabljajo kot izločilni kriteriji. Tožena stranka je napačno uporabila le prvi kriterij strokovne izobrazbe oz. usposobljenosti. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo v zvezi z uporabo določbe 3. odstavka 83. člena ZDR, zlasti zato ne, ker je v podobnem sporu sodišče štelo, da je odpoved zaradi kršitve te določbe nezakonita. Gre za tožnikovega sodelavca, ki je na podlagi pravnomočne sodbe že vrnjen na delo k toženi stranki. Materialno pravo bi se moralo uporabljati za vse državljane enako.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 2/2004 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Tožnik je bil kot delavec na delovnem mestu pomočnika poslovodje opredeljen kot trajno presežni delavec, skupaj s še tremi delavci tožene stranke, ki jim je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Izvedeni dokazi potrjujejo, da so pri toženi stranki obstajali ekonomski in organizacijski razlogi za zmanjšanje števila zaposlenih oz. poslovni razlog iz

1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmejih (Ur.

l. RS št. 42/2002 - ZDR). ZDR v tej določbi med razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca določa prenehanje potreb za opravljanje določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, resen oz. utemeljen in je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Tožena stranka je dokazala, da je zadruga že tretje leto poslovala z ekonomskimi težavami in negativnim rezultatom, v obdobju od januarja do avgusta 2003 je izkazovala izgubo v poslovanju, negativni rezultat pa se je pričakoval tudi konec leta 2003. Glede na slabe rezultate, zmanjšanje obsega dela in ob upoštevanju razmer v kmetijstvu na splošno se je morala tožena stranka odločiti za zmanjšanje števila zaposlenih. Iz izvedenih dokazov, tako iz listin v spisu kot tudi iz izpovedi prič in direktorja tožene stranke, izhaja, da je tožena stranka upoštevala določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, vendar možnosti za zaposlitev tožnika oz. drugih delavcev, ki jim je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na drugih delih, ni bilo.

Tožena stranka v pritožbi graja stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi s kršitvijo 3. odstavka 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga pisno obvestiti delavca. Ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da opustitev predhodnega pisnega obvestila delavca o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga ne predstavlja takšne kršitve, da bi bila že iz tega razloga redna odpoved nezakonita, če je delavec z nameravano odpovedjo pravočasno seznanjen. V obravnavanem primeru je bil namreč tožnik že dne 16.9.2003 na seji sveta delavcev, katerega član je bil, seznanjen tako z razlogi in kriteriji za določitev presežnih delavcev kot tudi z dejstvom, da je prav on sam uvrščen med delavce, ki jim bo redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stališče prvostopenjskega sodišča je ob upoštevanju navedenega pravilno.

Pritožba se sicer sklicuje na drugačno stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v zadevi opr.št. Pd 410/2003, vendar je treba upoštevati, da v navedeni zadevi ni šlo za povsem enako dejansko stanje. Res je sicer, da bi se moralo materialno pravo uporabljati enako za vse državljane, vendar ni mogoče mimo dejstva, da so razlage predpisov lahko tudi različne, za enotno sodno prakso pa skrbi VS RS.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 100. člena ZDR. V obravnavanem primeru ne gre za t.i. kolektivni odpust - odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov v smislu 96. člena ZDR. Pri toženi stranki je bilo, kar ni sporno, zaposlenih 21 delavcev, za presežne delavce pa so bili opredeljeni le štirje.

Tožena stranka torej ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev v smislu določb 96. do 100. člena ZDR. Stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka, če je kljub temu izdelala program, uporabiti vse kriterije iz 100. člena ZDR in ne le prvega kriterija strokovne izobrazbe in usposobljenosti, pa je zmotno in nesprejemljivo. Če ne gre za za odpoved večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan niti izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz 100. člena ZDR. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 88. členu ZDR, je v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ne more biti v slabšem položaju kot vsi drugi delodajalci, ki se odločijo za zmanjšanje števila zaposlenih po določbah 88. člena ZDR, če je kljub temu, da po določbah ZDR tega ni bila dolžna storiti, izdelala program razreševanja presežnih delavcev in presežne delavce izbrala po kriteriju strokovne izobrazbe in usposobljenosti, ter izpeljala postopek ob sodelovanju sindikata in sveta delavcev. Ni utemeljen očitek, da je kriterije iz 100. člena ZDR uporabila napačno, če jih sploh ni bila dolžna uporabljati.

Tudi sicer pa stališče tožeče stranke, da se kriteriji ne smejo uporabljati kot izločilni, ni pravilno, saj to iz določbe 100. člena ZDR ne izhaja. Kriterije v okviru 100. člena ZDR v primeru, če gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, predlaga delodajalec, ki mora v skladu z določbo 97. člena ZDR izpeljati predhodno posvetovanje s sindikati, z namenom da doseže sporazum o kriterijih za določitev presežnih delavcev. Iz teh določb torej izhaja, da se kriteriji praviloma določajo v sporazumu med delodajalcem in sindikati, 100. člen ZDR pa le primeroma določa kriterije, s tem da imajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, ob enakih kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci s slabšim socialnim položajem.

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na kršitev določbe

113. člena ZDR o posebnem pravnem varstvu pred odpovedjo, ki ga uživajo predstavniki delavcev. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev brez soglasja organa, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Tožena stranka je od sveta delavcev na seji dne 16.9.2003, na kateri je bilo med drugim na dnevnem redu posvetovanje glede kadrovskih vprašanj v zadrugi, to je glede zmanjšanja števila delavcev zaradi prenehanja potreb po njihovem delu, zahtevala tudi soglasje glede tožnika, ki je bil član sveta delavcev in je bil opredeljen kot trajno presežni delavec, ki mu bo tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na seji sveta delavcev je bilo med drugim ugotovljeno (kot izhaja iz zapisnika seje), da se šteje, da svet delavcev soglaša z obema predlogoma (to je s predlogom glede programa razreševanja presežnih delavcev in s predlogom glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku), če v osmih dneh ne bo pisnega odgovora. Ker v navedenem roku svet delavcev soglasja k predlogom ni zavrnil, se šteje, da je z obema predlogoma soglašal, kar je v skladu tudi z določbami Zakona o sodelavanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS št. 42/93 in nasl. - ZSDU, 67., 94.,

96., 97. člen). Določba 113. člena ZDR je bila torej v tožnikovem primeru spoštovana, zato tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.