Jedro

Z dogovorom, kakršen je bil sklenjen v obravnavanem primeru, še ni prišlo do delitve solastnine, saj ta ne zajema vseh prostorov v hiši, delna delitev pa ni mogoča; poleg tega dogovor ni bil realiziran v zemljiški knjigi.

Dejstvo, da je imel solastnik sporne prostore v posesti, kaže le na to, da je druga solastnica privolila v svoje prikrajšanje. Privolitev lahko kadarkoli prekliče, kar je storila s tem, ko je zahtevala plačilo uporabnine.

Pravni stranki sta na podlagi kupoprodajne oziroma darilne pogodbe pridobili le takšne pravice, ki sta jih imela njuna prednika; to pa je pravica do souporabe prostorov (sorazmerno njunemu solastniškemu deležu), ne pa izključne uporabe.

Dejstvo, da etažna lastnina ni vzpostavljena, v tovrstnih sporih ni relevantno. Pojma ''tuja stvar'' iz 198. člena OZ namreč ni mogoče interpretirati na način, kot je to opredeljeno v SPZ in ZZK-1, torej, da gre za stvar, ki je lahko predmet samostojnih pravic.

Prikrajšanje je enako znesku povprečne tržne najemnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom je sodišče toženi stranki naložilo plačilo uporabnine v skupni višini 3.281,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka), v preostalem delu, to je glede plačila 4.557,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (točka I izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 725,07 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (točka II in III izreka) vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Ker je sodišče nepremičnino obravnavalo kot solastnino, bi moralo v celoti upoštevati pravila, ki veljajo za solastnino in ugotavljati, ali je prišlo do obogatitve oziroma prikrajšanja. Napačno si je razlagalo tudi vsebino sklenjenih pogodb. Razlaga sodišča, da pri opisu predmeta pogodbe v kupni pogodbi, sklenjeni med N. Č. ter M. in R. B., niso navedeni vsi skupni prostori, pač pa so le-ti navedeni samo primeroma, je povsem samovoljna. Besedilo v tem delu je namreč tako jasno, da ga ni mogoče tolmačiti na način, kot je to storilo sodišče. Prodani solastninski delež po pogodbi obsega tudi souporabo skupnih prostorov in naprav v hiši, ti prostori pa so natančno našteti. Če bi bili skupni prostori tudi WC, del hodnika in kuhinja v kleti, bi bilo to ravno tako jasno navedeno. Iz pogodbe zato izhaja, da tožeča stranka ni imela nobenega razloga, da bi štela, da je v posest prevzela tudi sporne prostore v stavbi. Kakšne druge podlage za pridobitev lastninske pravice oziroma posestne pravice na teh prostorih tudi ni dokazala. Ne glede na to, da je sodišče z dokazi o oddajanju kletnega stanovanja opravilo precej na hitro, je tožena stranka dokazala, da je njen pravni prednik, kasneje pa ona, oddajal kletno stanovanje, katerega del je bil WC in kuhinja. Vse do leta 1983 so v stanovanju prebivali najemniki. Tožeča stranka je z nakupom nepremičnine v letu 1967 vstopila v položaj, kakršnega je imela njena pravna prednica. Stanovanje v kleti, ki obsega tudi sporne prostore, pa je bilo zasedeno z najemniki. Tožena stranka je svojo trditev, da ne uporablja več kot ji pripada, dokazovala z zemljiškoknjižnim stanjem. V zemljiški knjigi je vknjižena solastnina, zato bi sodišče moralo morebitno prikrajšanje in posledično obogatitev ugotoviti tako, da bi odredilo cenitev nepremičnine v celoti, saj bi se šele tako ugotovilo, ali tožena stranka dejansko uporablja več, kot znaša njen solastninski delež. Napačna je ugotovitev, da je bil s pogodbo o razdružitvi določen način uporabe med takratnima solastnikoma, razen za sporne prostore in so zato ti, skupaj s pralnico, ostali v souporabi. V pogodbi so namreč skupni prostori opredeljeni, med njimi pa spornih prostorov ni. Razlaga tožene stranke o napaki pri opisu je zato točna. Tudi če bi bila dogovorjena uporaba samo za določene dele stavbe, za druge pa ne, bi bilo vseeno potrebno ugotoviti, ali tožena stranka res uporablja več, kot ji pripada. Tožeča stranka je vknjižena kot solastnica do 33/100 nepremičnine. Etažna lastnina ni vknjižena. Sodišče bi moralo zato trditev, da tožena stranka uporablja tujo stvar, ugotavljati ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je tožena stranka uporabila tujo, torej njeno stvar. Stvar pa je, glede na zemljiškoknjižno stanje, lahko zgolj nepremičnina kot celota, ne pa del stavbe, ki obsega del hodnika, WC in klet, kot zatrjuje tožeča stranka. Sodišče se do navedb tožene stranke, ki so se nanašale na zemljiškoknjižno stanje, ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev temeljnih ustavnih pravic tožene stranke. Tožena stranka je zavrnitev zahtevka utemeljevala tudi na navedbah, da so bili sporni prostori s pogodbami že razdeljeni. Iz vseh listin, ki jih je sodišče vpogledalo, izhaja, da so sporno kletno stanovanje ves čas oddajali v najem pravni predniki tožeče (pravilno tožene) stranke. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da spornih prostorov tožena stranka nikoli ni prevzela v posest. Pogodba o razdružitvi solastnine, po kateri je sporne prostore dobil v last pravni prednik tožene stranke, je bila realizirana kljub dejstvu, da vsebina pogodbe ni povsem jasna. Opozarja na ugotovitve ob popisu leta 1949. Pogodba o razdelitvi je bila realizirana. Ko je tožeča stranka kupila svoj solastni delež, je bil ta del zaprt in se je uporabljal kot stanovanje. Stališče sodišča, da je imela tožeča stranka pravico, da leta 1997 enostavno prekliče dotedanje strinjanje z uporabo prostorov v korist tožene stranke, je zmotno. Dogovor o tem je bil sklenjen med prvotnima solastnikoma in ni bil nikoli spremenjen. N. Č. ga je upoštevala pri sklenitvi prodajne pogodbe s tožečo stranko, saj sporni prostori v njej niso navedeni kot skupni. Spremembe realiziranega dogovora o uporabi tožnica ni dokazala. Sklenjen dogovor solastnikov je mogoče spremeniti samo sporazumno ali v nepravdnem postopku. Tožnica ni dokazala, da je zaradi dejstva, da tožena stranka uporablja sporne prostore, prikrajšana, tožena pa obogatena. Za sklepčnost tožbe je potrebno postaviti tudi trditev o prikrajšanju. Prikrajšanje mora biti konkretno in je tožeča stranka dolžna pojasniti, v čem se kaže njeno prikrajšanje (II Ips 593/2003 in II Ips 215/2012). Tožeča stranka navedb o tem, v čem se kaže njeno prikrajšanje, ni dala. Ko je bila zaslišana kot stranka, pa je povedala, da ne more uporabljati stranišča v kleti, da ne more zapirati oken oziroma jih odpirati, če je to potrebno, da ne more prostorov pometati in da ne more vstopati v prostore, kadar bi to želela. Iz navedenega prikrajšanje ne izhaja. Sodba je zato materialnopravno zmotna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek, da je sodišče pri pisanju sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter (smiselno zatrjevano) kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni ugotovilo nobenih nasprotij, razlogi o odločilnih dejstvih so jasni. Pritožbeni preizkus odločitve je zato mogoč. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh nosilnih pravnih argumentov pritožnice, med drugim do njenega stališča, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati zemljiškoknjižno stanje in prikrajšanje ter obogatitev ugotavljati v pogledu celotne nepremičnine (primerjaj razloge v točki 20 sodbe). Ker drugih kršitev postopka pritožnica konkretizirano ni uveljavljala, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le še v pogledu postopkovnih kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da niso bile storjene.

6. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbo v delu, v katerem zatrjuje pomanjkljivo trditveno podlago in posledično nesklepčnost tožbe. Tožeča stranka je poleg toženkine obogatitve zatrjevala tudi svoje prikrajšanje, ki je v tem, da spornih prostorov, to je stranišča, enega kletnega prostora in dela hodnika, vse v kleti stanovanjske hiše P. 25, ne more uporabljati (navedbe pod točko II tožbe). V vlogi z dne 24. 3. 2011 je dodatno navedla, da je prostore uporabljala za shranjevanje gradbenega materiala ter drugih svojih stvari, prostore pa so uporabljali tudi delavci, ki so adaptirali stanovanje tožnice. Uporabljal se je tudi WC. Zaradi toženkine izključne uporabe tožnica teh prostorov ne more uporabljati, zato je prikrajšana. Takšna trditvena podlaga za sklepčnost tožbe zadostuje in je tudi dovolj konkretizirana. Zahtevo po konkretizaciji prikrajšanja in dokazovanju le-tega pa je novejša sodna praksa tudi sicer omilila (1).

7. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da s pogodbo o delitvi, ki sta jo 14. 7. 1964 sklenila takratna solastnika D. Č. in N. Č., ter njenim popravkom z dne 8. 12. 1967, do delitve solastne nepremičnine ni prišlo. O tem je pravilne in izčrpne razloge navedlo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Poleg dejstva, da pogodba ni bila realizirana v zemljiški knjigi, je bistveno, da s to pogodbo takratna solastnika nista zajela vseh prostorov v hiši. Samo delna razdelitev pa ni mogoča, saj bi s tem prišlo do položaja, ko bi bila dva posamezna dela hiše v izključni lasti enega oziroma drugega od solastnikov, preostali del (ne da bi bilo v pogodbi opredeljeno, da gre za skupne dele), pa v solasti. Na vprašanje, ali je s pogodbo prišlo do razdelitve solastnine, tudi ne more vplivati dejanska uporaba posameznih prostorov v hiši. Nenazadnje pa pritožnica, ko vztraja pri trditvi, da je do razdelitve (že) prišlo, očitno pozablja na to, da glede lastništva prostorov obstaja vezanost na pravnomočno odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3269/2005-I, v kateri je bil zavrnjen zahtevek, da je kletno stanovanje, ki obsega sobo v izmeri 19,50 m2, kuhinjo 10,10 m2, kletni prostor v izmeri 18,50 m2, polovico pralnice v izmeri 6,70 m2, prostor pod stopnicami v izmeri 5 m2 in WC v izmeri 4,95 m2, v izključni lasti toženke. Med naštetimi prostori so tudi prostori, zaradi uporabe katerih tožnica uveljavlja svojo prikrajšanost in toženkino obogatitev – v skici A9 šrafirana prostora št. 1 – klet, 7 - hodnik in WC, v skici izvedenca (list. št. 314) pa prostori obarvani z zeleno. Ker je bilo o predhodnem vprašanju, ali je toženka izključna lastnica teh prostorov, tako že pravnomočno odločeno, je pravica toženke do meritorne odločitve o tem vprašanju izčrpana (13. člen in 319. člen ZPP) (2). Sporni prostori so, saj niso bili razdeljeni, tako (še vedno) v solastnini obeh pravdnih strank in tretjega solastnika, ki ni stranka tega postopka. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

8. Sodišče prve stopnje pa je pogodbo o delitvi ter njen popravek presojalo tudi kot dogovor takratnih solastnikov o uporabi. Ugotovilo je, da je D. Č. dobil v izključno uporabo (upoštevajoč tudi kasnejšo zamenjavo enega prostora) prostora 2 in 6 (ta dva prostora še danes uporablja toženka), N. Č. pa prostora 4 in 5 (prostor 4 je danes v uporabi tretjega solastnika, prostor 5 pa uporablja tožnica), v souporabi pa je ostala pralnica. Dogovora o izključni uporabi sobe št. 1, WC-ja in dela hodnika, solastnika nista sklenila. Trditev pritožnice, da je pri zapisu pogodbe prišlo do napake, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče se s takšnimi dejanskimi ugotovitvami strinja in razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi s tem, v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Trditve pritožnice, da je D. Č. s tem dogovorom in njegovim popravkom dobil v izključno uporabo tudi sporne prostore, zato zavrača. V izvedenem dokaznem postopku zanje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni opore. Neutemeljeno je tako vztrajanje pri tem, da je pri zapisu dogovora prišlo do pomote. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da takšni trditvi ni mogoče slediti, saj se je dogovor v letu 1967 popravljal. Če sta solastnika popravila dogovor glede solastnice N. Č. (3), ni nobenega razumnega razloga, zakaj tega ne bi (sočasno) storila tudi glede zatrjevane napake (če je do nje res prišlo) pri opredelitvi prostorov, ki jih je dobil v izključno uporabo D. Č. Sprejemljivega razloga, zakaj bi popravila le eno napako, druge pa ne, ne ponudi niti pritožnica. Sporni prostori so potrditvi toženke ves čas del kletnega stanovanja. To stanovanje naj bi se v enakem obsegu uporabljalo s strani D. Č. oziroma njegovih najemnikov že pred sklenitvijo dogovora v letu 1964 ter popravka v letu 1967. Glede na to, da so tako štirisobno stanovanje v 1. nadstropju, ki ga je prejel v uporabo D. Č., kot mansardno stanovanje ter štirisobno stanovanje v pritličju, ki ju je dobila v uporabo N. Č., v dogovoru iz leta 1964 opredeljeni kot „stanovanje“, torej brez naštevanja posameznih prostorov, bi bilo edino logično, da bo tudi kletno stanovanje, če je obstajalo in bilo predmet dogovora, opredeljeno na enak način. Tudi za to ni videti drugega razloga kot je ta, da se solastnika, glede kletnega stanovanja, tudi če je v naravi obstajalo in ga je do sklenitve dogovora imel v posesti D. Č., za izključno uporabo nista dogovorila. Pritožnica tudi spregleda, da zatrjevana napaka „pojasni“ pomanjkljivost dogovora le glede prostora, ki je v skici označen z 1, ne pa tudi dela hodnika in WC-ja. Ker dogovora o izključni uporabi spornih prostorov solastnika torej nista sklenila, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na njegovo realizacijo. Če dogovora ni bilo, ga tudi realizirati ni bilo mogoče. Povedano drugače: zgolj z dejstvom, da je solastnik D. Č. tudi po letu 1964 oziroma 1967 te prostore morda imel v posesti, pritožnica sklenitve dogovora ne more dokazati. To lahko, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, dokazuje zgolj to, da je prvotna solastnica (kasneje pa tožnica in tretji solastnik kot njena pravna naslednika) očitno privolila v lastno prikrajšanje. Takšno privolitev pa je seveda mogoče kadarkoli preklicati. Tožnica je to storila v letu 1997, ko je zahtevala plačilo za uporabo.

10. Po 66. členu Stvarnopravnega zakonika (enako je določal tudi prej veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR – v 14. členu) ima vsak od solastnikov pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Ker glede spornih prostorov solastnika dogovora, da bi jih lahko uporabljal le eden od njiju, nista sklenila, sta na njih oba obdržala pravice, ki jih daje zgoraj citirana zakonska določba.

11. Toženka, ki je pravna naslednica D. Č., je z darilno pogodbo 25. 8. 1967 od D. Č. lahko pridobila le tiste in toliko pravic kot jih je slednji imel - torej zgolj pravico do souporabe teh prostorov sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne pa pravice do njihove izključne uporabe.

12. Enako velja za tožnico, ki je (skupaj s pok. M. B., katere pravna naslednica je prav tako tožnica) na podlagi kupne pogodbe z dne 25. 8. 1967 vstopila v pravni položaj prodajalke, to je N. Č. V pogledu prostorov, za katere bivša solastnika dogovora o njihovi izključni uporabi nista sklenila (torej tudi spornih prostorov, ki so v skici označeni z 1, 7 in WC), je tako pridobila vsa upravičenja, ki iz solastninske pravice izhajajo, s tem, da so bila ta upravičenja, zaradi manjšega solastnega deleža, sorazmerno manjša. 13. Zmotno je stališče pritožnice, da takšno upravičenje na spornih prostorih tožnici ne gre zato, ker v kupni pogodbi, v delu, ko sta pogodbeni stranki našteli skupne prostore in dele hiše, niso posebej omenjeni oziroma so tisti, ki so omenjeni, našteti taksativno. Upravičenj, ki izhajajo iz solastninske pravice same (med njimi tudi pravice do (so)uporabe solastne stvari), namreč pogodbeni stranki nista mogli izključiti zgolj s tem, da sta jih pri naštevanju skupnih prostorov in delov hiše izpustili. Takšna izključitev bi bila mogoča le z novim ali dodatnim dogovorom med vsemi solastniki, s katerim bi se ti dogovorili, da so (tudi) ti prostori le v souporabi nekaterih solastnikov ali enega od njih. Da bi bil tak dogovor sklenjen, pa ni bilo ugotovljeno. Ali so skupni prostori in deli našteti taksativno ali primeroma, je zato nerelevantno. To je verjetno imelo v mislih tudi sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da so našteti le primeroma. Povedano bolj nazorno: v kupni pogodbi (pred tem pa tudi ne v delitveni pogodbi) ni kot skupen prostor oziroma del omenjen niti hodnik v kleti, pa toženka ne trdi, da ga tožnica kot solastnica ne bi smela (so)uporabljati. Enako velja tudi za druge dele solastne nepremičnine, npr. streho.

14. Zmotno je nadalje stališče pritožnice, da bi bilo v konkretnem primeru treba zatrjevano prikrajšanje oziroma obogatitev ugotavljati s primerjavo vrednosti nepremičnine kot celote in vrednosti po toženki zasedenih prostorov. Bistveno je namreč to, da sta si pravna prednika pravdnih strank uporabo večjega dela nepremičnine razdelila. Tak dogovor je potrebno upoštevati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, posamezen solastnik ne sme, sklicujoč se na dejstvo, da obseg njegove (dogovorjene) izključne posesti ne dosega njegovega solastnega deleža, samovoljno spreminjati načina dogovorjene uporabe. Da sta bivša solastnika dogovor o uporabi sklenila le glede dela nepremičnine, tudi po mnenju pritožbenega sodišča na to ne vpliva. Tako je glede dela nepremičnine, ki ga dogovor o uporabi zajema, odločilen medsebojen dogovor, v preostalem delu pa uporaba in ustrezno sorazmerje z solastnimi deleži (več o tem v točki 20 izpodbijane sodbe).

15. Pri tem tudi ni relevantno, da na stavbi etažna lastnina ni vzpostavljena in da sporni prostori zemljiškoknjižno niso samostojen predmet stvarnih pravic. Bistveno je zgolj to, da je toženka tožnici onemogočila uporabo tistih prostorov na katerih izključna uporaba posameznih solastnikov ni bila dogovorjena. Tožnico je zato prikrajšala, sama pa je bila brez pravne podlage obogatena. Pojma „tuja stvar“ iz 198. člena OZ namreč ni mogoče interpretirati zgolj v pomenu stvari, ki je, upoštevajoč SPZ in ZKZ-1, lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Cp 2680/2005 med istima strankama opozorilo na stališče VS RS v zadevi VS RS II Ips 166/2008, da pojma „tuja stvar“ ni mogoče razlagati le v lastninskopravnem smislu (4).

16. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, se obogatitev toženke kaže v prihranitvi nadomestila za uporabo solastninskega deleža tožnice na spornih prostorih, toženka pa je v enakem obsegu prikrajšana za korist, ki bi jo prinašala solastninska pravica. Tako je tožnica, ko je bila zaslišana, izpovedala, da se je WC ves čas uporabljal, prostor št. 1 pa je bil namenjen shranjevanju materiala in kot garderoba delavcev, ko se je adaptiralo njeno stanovanje. Prostor je tožnica tudi pospravljala in zračila. Zgolj zato, ker je v nadaljnji izpovedbi povedala le to, da zaradi toženkine izključne uporabe sedaj ne more v prostore vstopati, jih zračiti, pometati in uporabljati WC-ja, ji, glede na predhodno izpovedbo, še ni mogoče odreči pravice do nadomestila za uporabo. Korist se namreč lahko izkazuje v različnih oblikah – tudi kot možnost lastne uporabe v obsegu in času odvisnem od trenutnih potreb. Prikrajšanje je po ustaljeni sodni praksi enako znesku povprečne tržne najemnine. Na ta način ga je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, njegove višine pa pritožnica s pritožbo ne izpodbija.

17. Pritožba je po obrazloženem neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi z 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj odločbo II Ips 178/2011. (2) Enako že v sklepu VSL II Cp 2680/2005 med istima strankama, ko je bilo opozorjeno tudi na stališče teorije v delu „Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ“, stran 450: „ Stranke ne smejo znova uveljavljati tega, kar je že bilo priznano in izpodbijati, kar je bilo zavrnjeno, sodišče pa ne sme iste stvari na novo obravnavati in o njej odločati.“

(3) Tako je bila formulacija „štirinadstropno stanovanje“ popravljena v „štirisobno stanovanje“, besedna zveza „eno sobo v kleti na levi strani hodnika z oknom na dvorišče“, pa je bila popravljena v „eno sobo v kleti, klet na levi strani hodnika z oknom na dvorišče“ (primerjaj ugotovitve v točki 13 izpodbijane sodbe).

(4) Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi II Ips 698/2009 – uporabnina se je določala le za eno sobo.