Jedro

Vročilnica, ki jo podpišeta prejemnik in vročevalec in na kateri prejemnik sam z besedami zapiše dan prejema (prvi odstavek 97. člena ZUP), je dokaz o vročitvi pošiljke naslovniku. Na tožniku je torej, da dokaže, da pošiljke ni prejel. Tega pa z navedbo, da odločbe ni prejel in zgolj zatrjevanjem, da podpis ni njegov, ob dejstvu, da je povratnica sicer povsem jasno izpolnjena in brez pripomb vročevalca, ki jih je sicer le-ta dolžan navesti na vročilnici, če spis ni izročen osebno naslovniku (četrti odstavek 97.člena ZUP), tudi po presoji sodišča ni uspel izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je s sklepom z dne 20. 3. 1998 uvedel prisilno izterjavo dolga v skupni višini 1 858 376,00 SIT iz premičnega premoženja tožnika. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika delno ugodila in sklep v delu, ki se nanaša na izterjavo zamudnih obresti, odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka najprej sklicuje na 43. in 44. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97 - v nadaljevanju: ZDavP), v katerih so določene obvezne sestavine sklepa o prisilni izterjavi in kateri je izvršilni naslov. V nadaljevanju ugotavlja, da je iz prvostopnega sklepa in priloženega seznama zaostalih obveznosti razvidno, da tožnikov davčni dolg izvira iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 1992 z dne 27.10.1993, ki je bila po podatkih vročilnice tožniku vročena dne 9.11.1993, ter pripadajočih zamudnih obresti, ki so se pripisovale glavnici od izvršljivosti odločbe do izdaje sklepa o prisilni izterjavi. Iz sklepa je razviden tako znesek glavnice davčnega dolga kot tudi zneski obresti, vendar samo njihova višina in obdobje, za katero so bile obračunane, ni pa razviden način obračuna. Obračun je sicer mogoče preveriti iz obvestil o izračunanih obrestih, vendar ni izkazano, da bi bil ta obračun sporočen tožniku. Zato je tožena stranka odločitev prve stopnje glede obresti odpravila in zadevo vrnila v nov postopek, v katerem bo imel tožnik možnost, da preveri navedeni znesek. Glede glavnice oziroma tožnikove navedbe, da mu ni jasno, od kod glavnica izvira, pa tožena stranka ugotavlja, da se v spisih nahaja vročilnica, iz katere je razvidna vročitev odločbe o odmeri dohodnine za leto 1992, Polet tega tožnik sam navaja, da je obrt zaprl v letu 1993, kar pomeni da je lahko z veliko verjetnostjo opredelil nastanek davčnih obveznosti v letu 1992, ko je bil ustvarjen dobiček iz dejavnosti, na podlagi katerega je bila odmerjena dohodnina za leto 1992, zato ni mogoče šteti odmere obveznosti iz naslova dohodnine za leto 1992 kot dejstvo, ki tožniku ne bi bilo znano.

Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo v tistem delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice domnevnega davčnega dolga. Uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v napadenem delu razveljavi (pravilno: odpravi). Trdi, da je sklep o prisilni izterjavi nezakonit tudi v pogledu glavnice. Ne glede na obvezne sestavine sklepa, predpisane z ZDavP ni v sklepu naveden ne izvršilni naslov niti izvršljivost. Zato tožnik ni mogel preveriti, na kaj se zadeva nanaša. Tega ni znal pojasniti tožniku niti prvostopni organ, ki je vse od leta 1993 pošiljal le neobrazložene opomine. Tožnik tudi ponovno poudarja, da odločbe o dohodnini ni nikoli prejel. Podpis na povratnici ni njegov in tudi ne ve, kdo je povratnico podpisal. Očitno gre za napako pri vročitvi, kar pa ne more iti v breme tožnika. Tožnik še navaja, da sklep o prisilni izterjavi, ki se obravnava v tem postopku, ni edini izdani sklep, ampak je že po vložitvi pritožbe zoper ta sklep prejel še enega, ki je datiran z dnem 20.10.1998. Tudi v zvezi z vročitvijo tega sklepa so bile storjene napake, razen tega, pa tudi iz tega sklepa ni bilo mogoče razbrati, na kaj se nanaša, terjatev pa se je glasila na drug znesek kot po prvem sklepu. Po preverbi je prejel pojasnilo, da gre za isto terjatev kot po prvem sklepu (dohodnina za leto 1992 v višini 574 843,00 SIT), to pa jasno kaže, da gre za pomoto, saj je enaka glavnica navedena že v prvem sklepu. Očitno se torej vodita zoper tožnika dva različna postopka prisilne izterjave iz istega pravnega naslova pa za različni znesek dolga, zato tožnik upravičeno sumi, da so kršeni predpisi, ne le glede glavnice, ampak tudi obresti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov, konkretno iz izreka izpodbijane odločbe, je razvidno, da je tožeča stranka tožnikovi pritožbi delno ugodila in sklep prve stopnje v delu, ki se nanaša na izterjavo zamudnih obresti, odpravila. V ostalem o pritožbi v izreku ni odločila, kar je kršitev postopka. Pač pa vsebuje razloge tudi v tem pogledu obrazložitev izpodbijane odločbe. In ker tako - pravilno razume odločbo tudi tožena stranka, ki prav zoper njen zavrnilni del vlaga tožbo, sodišče omenjene kršitve postopka ni štelo za bistveno in s tem kot razlog za odpravo napadene odločbe.

Pomanjkljiv je tudi prvostopni sklep o prisilni izterjavi, ki ne opredeljuje povsem jasno izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru seznam zaostalih obveznosti in ne vsebuje navedbe, kdaj je nastopila izvršljivost, kar je oboje ena od obveznih sestavin sklepa po določbi 2. točke prvega odstavka 43. člena ZDavP. Ker pa vsebuje omenjeni podatek seznam zaostalih obveznosti, na katerega se sklep v izreku sklicuje in ki je sklepu priložen, tudi ta pomanjkljivost ni bistvena, saj je bilo tožniku na ta način, skupaj z ostalimi navedenimi podatki, zlasti z navedbo glavnice terjanega dolga, tudi po mnenju sodišča, dovolj jasno sporočeno, na kateri davčni dolg se izterjava nanaša. Kolikor tožnik izpodbija izvršljivost odločbe o odmeri dohodnine in s tem pravilnost izvršilnega naslova, češ da odločbe sploh ni nikoli prejel, pa je že tožena stranka pravilno ugotovila, da se v upravnih spisih nahaja vročilnica, iz katere je razvidna vročitev odločbe tožniku. Vročilnica, ki jo podpišeta prejemnik in vročevalec in na kateri prejemnik sam z besedami zapiše dan prejema (prvi odstavek 97. člena ZUP), je dokaz o vročitvi pošiljke naslovniku. Na tožniku je torej, da dokaže, da pošiljke ni prejel. Tega pa z navedbo, da odločbe ni prejel in zgolj zatrjevanjem, da podpis ni njegov, ob dejstvu, da je povratnica sicer povsem jasno izpolnjena in brez pripomb vročevalca, ki jih je sicer le-ta dolžan navesti na vročilnici, če spis ni izročen osebno naslovniku (četrti odstavek 97.člena ZUP), tudi po presoji sodišča ni uspel izkazati.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik za isti davčni dolg prejel dva različna sklepa o prisilni izterjavi, pa sodišče pojasnjuje, da samo to dejstvo še ne pomeni nujno, da je davčni organ pri izterjavi postopal nepravilno oziroma nezakonito. Davčni dolg je namreč mogoče terjati na različne načine, za kar se v vsakem primeru (lahko) izda poseben sklep, različni pa so lahko tudi terjani zneski, glede na datum izterjave v povezavi z dnem, ko je zapadla davčna obveznost v plačilo in s tem povezanim (drugačnim) obračunom obresti.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.