Jedro

Pri odločanju o utemeljenosti predloga na oprostitev (odlog oziroma obročnost) plačila sodne takse je sodišče toženčeve premoženjske razmere upravičeno presojalo tudi z vidika vsebine v času odločanja veljavnega 23. člena ZSV, saj je predlagana oprostitev plačila sodnih taks po svoji vsebini oblika socialne pomoči (torej oblika pomoči revnim).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloge tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo istega sodišča, opr. št. P 1139/2001-III z dne 20.11.2008, za oprostitev plačila sodne takse za revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 696/2010 z dne 6.10.2010, in za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za revizijo zoper prej omenjeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani.

2.Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovim predlogom ugodi oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi kot bistveno navaja, da se sodišče prve stopnje v ponovljenem odločanju ni držalo navodil, ki mu jih je v sklepu, opr. št. II Cp 3637/2009 z dne 20.12.2009, dalo Višje sodišče v Ljubljani, da je kršilo določbe Zakona o sodnih taksah (ni upoštevalo določbe 4. odstavka 11. člena ZST-1, medtem ko naj ne bi imelo sklicevanje na Zakon o socialnem varstvu nobene podlage) ter da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, s kakšnim premoženjem razpolaga toženec, in sicer ali gre za premoženje, ki je lahko hitro ali sploh vnovčljivo (in tako lahko predstavlja podlago za kritje potreb toženca in njegove žene), ali gre za objekt, ki ga toženec potrebuje za prebivanje, oziroma nepremičnine, ki se na trgu ne prodajajo in imajo zgolj računsko vrednost. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu z dne 20.12.2009 prvostopenjsko sodišče pozvalo, da v okviru materialnega procesnega vodstva toženca vzpodbudi, da predloži dokaze o zatrjevanem nepremičnem premoženju, česar pa slednje ni storilo. Darilo in dediščino predstavlja v pretežni meri objekt, v katerem toženec živi, ostalo pa so nepremičnine, ki se na trgu ne prodajajo in predstavljajo samo računsko vrednost, zaradi česar se ne smejo upoštevati. Na vse to je toženec opozoril že prej, a tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo drugih za presojo relevantnih okoliščin, ki se tičejo toženca in njegove žene. Ker slednja hiše, v kateri živita, ne moreta prodati, prav tako ne ostalih nepremičnin, ki same za sebe ne dajejo dohodkov, je jasno, da plačila sodnih taks nista zmožna. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je nepremično premoženje toženca hkrati njegova dediščina in nepremičnina, v kateri živi. Toženec ni hkrati lastnik premoženja, ki bi ga dobil v obliki darila in dediščine v vrednosti 200.00,00 EUR (to je vrednost hiše, v kateri živi, in ostalega nepremičnega premoženja, ki pa se iz tržnih razlogov ne prodaja in predstavlja le računsko vrednost) in lastnik stanovanja ali hiše, v kateri bi živel, v vrednosti 100.000,00 EUR.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je na podlagi toženčevih navedb in z njegove strani predloženih listin (izjave o premoženjskem stanju) ob upoštevanju določbe 11. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami; ZST-1) utemeljeno zavrnilo njegove predloge na oprostitev (odlog oziroma obročnost) plačila sodne takse. Pri tem je toženčeve premoženjske razmere upravičeno presojalo tudi z vidika vsebine v času odločanja veljavnega 23. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92, s kasnejšimi spremembami; ZSV), saj je predlagana oprostitev plačila sodnih taks po svoji vsebini oblika socialne pomoči (torej oblika pomoči revnim). Nadalje pa je svojo ugotovitev, da je toženčevo premoženje (skupaj z dohodki), kot ga je navedel (v izjavi o premoženjskem stanju), takšno, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev (odlog oziroma obročnost) plačila sodne takse, tudi ustrezno obrazložilo.

5.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma da v smeri predložitve dokazov o nepremičnem premoženju toženca ni izvajalo materialnega procesnega vodstva, ni utemeljen. Ker je toženec predlagal oprostitev, je bil dolžan najprej podati tudi vse relevantne trditve (dokazovanje le-teh pride v drugi fazi) glede svojega premoženjskega stanja, in sicer tudi glede tistih (po njegovem mnenju relevantnih) okoliščin, zaradi katerih naj podatki navedeni v izjavi o premoženjskem stanju (kot se to zatrjuje v obravnavani pritožbi) ne bi odražali „resničnega“ premoženja. Ta „zahteva“ je v konkretnem primeru še toliko bolj upravičena v zvezi z njegovim predlogom za oprostitev (odlog oziroma obročnost) plačila sodnih taks za revizijo, ki jo je vložil po prejemu razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3637/2009 z dne 21.7.2009, v katerem je bilo opozorjeno, katere dejanske okoliščine so za odločanje relevantne. Kljub temu toženec teh konkretnih okoliščin ni navedel ne v predlogu vloženem v okviru revizije z dne 28.3.2011, niti v obravnavani pritožbi. Tudi v njej zgolj povsem pavšalno zatrjuje, da se del nepremičnega premoženja, ki naj bi ga pridobil v okviru dediščine oziroma darila (in ki ne predstavlja hiše, v kateri živi), „iz razlogov na trgu ne prodaja in vse skupaj predstavlja le računsko vrednost.“ Kaj naj bi to konkretno pomenilo (oziroma za kakšno nepremično premoženje točno gre), toženec nikjer ne pojasni. Če vrednost premoženju ni bila določena na podlagi računovodskih (ali sorodnih vnaprej predvidenih) kriterijev (in toženec tega ne zatrjuje), potem je lahko določena samo z vidika trga (torej ponudbe in povpraševanja na njem). In okoliščina, da naj bi bila vrednost preostalega nepremičnega premoženja (ki naj bi imelo samo „računsko“ vrednost) očitno ocenjena na 100.000,00 EUR (kar je moč izluščiti iz trditve, da naj bi vrednost celotnega darila oziroma dediščine znašala 200.00,00 EUR, od česar naj bi bila hiša, v kateri toženec in njegova žena živita, vredna 100.000,00 EUR), to samo potrjuje. Okoliščina, da se v določenem trenutku neka oblika nepremičnega premoženja (zaradi razmer na trgu) težje vnovčuje, pa na samo ugotovitev, da imamo opravka s premoženjem, ki ima tržno vrednost in ga je zato potrebno upoštevati, nima nobenega vpliva. Skratka konkretnih okoliščin, ki bi kazale na absolutno nevnovčljivost (dela) njegovega nepremičnega premoženja, toženec ni navedel ne prej ne v tej pritožbi (vse to velja tudi glede v izjavi o premoženjskem stanju opredeljene postavke kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki naj bi mu dajala 5.000,00 EUR dohodka). Ker teh konkretnih okoliščin ni podal, je sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovih predlogih pravilno izhajalo iz podatkov razvidnih iz izjave o premoženjskem stanju. Nadalje se tudi ni moč strinjati s pritožbeno navedbo, da vrednost stanovanjskega objekta (v konkretnem primeru naj bi šlo za vrednost 100.000,00 EUR) ne more biti relevantna pri ocenjevanju prosilčeve zmožnosti plačila sodnih taks, samo zato ker slednji v njem biva. To še posebej ne more veljati v tistih primerih, ko je vrednost takšne nepremičnine v nesorazmerju z ostalimi relevantnimi okoliščinami (npr. izkazanimi dohodki) prosilca. Ker bi takrat lahko prišlo do povsem protislovnih situacij, je potrebno nedvomno upoštevati tudi takšno nepremično premoženje (od katerega denarni dohodki nikoli ne prihajajo samo iz njegove morebitne prodaje).

6.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).