Jedro

Sodišče prve stopnje je v navedenem smislu obstoj utemeljenega suma preizkusilo in pravilno ravnalo, ko se pri tem ni spustilo v oceno dokazov glede obstoja zakonskega znaka hrambe prepovedane droge zaradi nadaljnje prodaje ter dostopnosti droge in prepovedanega orožja obtoženčevim otrokom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je senat sodišča prve stopnje dva meseca po zadnjem preizkušanju pripora ugotovil, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obtoženega Petra Popovića. Obtoženi se nahaja v priporu od 19. 8. 2020 od 11.15 ure dalje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pravnomočna obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju, Zunanjega oddelka v Velenju z dne 12. 10. 2020, številka Kt/25792/2020, ga bremeni storitve dveh kaznivih dejanj roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena in treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. 2. Obtoženčeva zagovornica je zoper ugotovitveni sklep o priporu vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora na obtoženčevem domačem naslovu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus pogojev za pripor zoper obtoženca po vložitvi obtožnice ne pomeni le presoje teže kaznivih dejanj, ki se očitajo obtožencu in kot izhaja iz navedb pritožnice, ampak nujno zajema presojo vseh relevantnih okoliščin iz obtoženčevega življenja, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil ter utemeljujejo zaključek, da je odreditev pripora nujno in neizogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo nadaljnji pripor zoper obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca tudi sorazmeren ukrep.

5. V aktualni pritožbi zagovornica izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Izraža namreč prepričanje, da ni nobenega dokaza, da bi obtoženec hranil prepovedano drogo amfetamin z namenom nadaljnje prodaje. Ker je obtoženec tudi sam uživalec prepovedane droge, sama količina ne dokazuje hrambe droge z namenom prodaje. Takšen zaključek potrjuje tudi okoliščina, da v primeru nadaljnje prodaje prepovedane droge ne bi imel nobene potrebe po storitvah premoženjskih deliktov zaradi pridobivanja osnovnih življenjskih artiklov. Prepovedane droge, pa tudi teleskopske palice in mačete zagotovo ne hrani na postelji in če so bili ti predmeti tam najdeni, je to le posledica nenadnega vstopa policistov pred hišno preiskavo, ki se je opravljala zgodaj zjutraj, ko so otroci še spali. Zato je po mnenju pritožnice vprašljiv očitek o dostopnosti teh predmetov otrokom. Pa tudi sicer je bivša partnerka T. T. izpovedala, da je obtoženec z otroki vedno lepo ravnal. 6. V predmetni kazenski zadevi utemeljenost suma zoper obtoženca izkazuje zgoraj citirana pravnomočna obtožnica. Po pravnomočnosti obtožnice ni bil izveden niti pridobljen noben nov dokaz, ki bi obstoj utemeljenega suma omajal ali celo ovrgel. Sodišče prve stopnje je to okoliščino ustrezno izpostavilo pod točko 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ponovno presojo utemeljenega suma bi moralo sodišče prve stopnje v predmetni fazi kazenskega postopka opraviti le, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin, vendar tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se že ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so bili doslej podlaga za odreditev in podaljševanje pripora, niso spremenile. Sodišče prve stopnje je v navedenem smislu obstoj utemeljenega suma preizkusilo in pravilno ravnalo, ko se pri tem ni spustilo v oceno dokazov glede obstoja zakonskega znaka hrambe prepovedane droge zaradi nadaljnje prodaje ter dostopnosti droge in prepovedanega orožja obtoženčevim otrokom. To bo naloga, ki jo bo moral po morebiti opravljeni in zaključeni glavni obravnavi opraviti razpravni senat. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da izpodbijani sklep ne vsebuje nezakonitosti, ki bi narekovale uporabo določil 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pod točko 5 znova pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene in ki brez dvoma kažejo, da je pri obtožencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Senat pritožbenega sodišča ne soglaša s pritožbeno tezo, da okoliščine storitve obravnavanih kaznivih dejanj tekom preizkusnih dob po kar štirih pogojnih obsodbah ni mogoče uvrstiti med tiste, ki delajo obtoženca ponovitveno nevarnega. Ravno nasprotno, obtoženec je specialni povratnik, ki kazniva dejanja zoper premoženje pa tudi takšna z elementi nasilja ponavlja ne glede na izrečene mu kazenske sankcije opozorilne narave, kar pomeni njegovo popolno ignoranco do spoštovanja pravnih norm, kot je to pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, s tem pa tudi odločnost in vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Res je sicer, da obtoženec s kaznivima dejanjema roparske tatvine ni pridobil večje premoženjske koristi, a ta okoliščina pri teh dveh kaznivih dejanjih niti ni odločilna. Pomembnejši pri oceni obtoženčeve ponovitvene nevarnosti je podatek, da naj bi obtoženec zaradi bagatelne vrednosti protipravno prilaščenih predmetov zoper varnostnika v trgovinah uporabil silo oziroma grožnjo. Za slednjo pa sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnico meni, da vendarle predstavlja intenziven in močan poseg v varnost oškodovancev.

8. Problematiziranje pritožnice, da pripor zoper obtoženca ni več sorazmeren ukrep z vidika dosedanjega trajanja, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje sprejema v izpodbijanem sklepu pod točko 6 sprejeto ugotovitev, da je glede na težo obtožencu očitanih kaznivih dejanj pripor še vedno sorazmeren ukrep tudi z vidika njegovega dosedanjega trajanja. Okoliščine, relevantne za presojo obstoja pripornih razlogov kažejo, da je glede na visoko stopnjo ogrožanja le s priporom obtožencu mogoče preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj. Doslej izkazan obtoženčev odnos do že izrečenih mu kazenskih sankcij opozorilne narave, ki se kaže v vztrajnem ponavljanju kaznivih dejanj tekom preizkusnih dob, potrjuje pravilnost sklepanja prvega sodišča, da milejši osebni omejevalni ukrep kot je hišni pripor, obtoženca ne bo odvrnil od ponavljanja kaznivih dejanj. Razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je namreč treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, ki pa omogočajo razumen sklep, da varnosti ljudi in njihovega premoženja ni mogoče zagotoviti drugače kot s priporom.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženega P. P. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.