Jedro

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo ponujajo stranke, vezano pa je na njihove navedbe. Glede na izrecne navedbe tožeče stranke, da nikoli ni soglašala, da bi tožena stranka vstopila v razmerje ali prevzela dolg namesto E. d.o.o., niso izpolnjeni pogoji niti za prenos pogodbe1 (112. člen OZ) niti za prevzem dolga (427. člen OZ). V obeh primerih je namreč potrebna privolitev upnika, da v razmerje namesto prvotnega dolžnika stopi nov dolžnik, torej privolitev tožeče stranke. Ker te privolitve po navedbah tožeče stranke ni bilo, bi lahko govorili kvečjemu o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ) ali o pristopu k dolgu (432. člen OZ).

In to ne glede na drugačno odločitev v zadevi III Ips 142/2015, v kateri je bila tožena druga stranka. Sodišče je namreč vezano na navedbe, podane znotraj postopka, poleg tega pa sodba III Ips 142/2015 v nobenem primeru ne učinkuje zoper toženo stranko v tej pravdi.

Pri pristopu k dolgu pa gre za pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, pri čemer stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. V tem primeru upnik ima zahtevek tudi nasproti pristopniku k dolgu, vendar le za dolg, h kateremu je ta pristopil. Dejansko stanje v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ni bilo razčiščeno in je bilo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja dopolniti dokazni postopek (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je dodatno zaslišalo zakonita zastopnika obeh strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se sklep o izvršbi z dne 21.12.2010 v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek na plačilo 238.820,60 EUR pa zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške tega postopka v znesku 28.649,07 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tej zadevi pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (v ponovnem sojenju) obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 182472/2010 z dne 21.12.2010 za znesek 238.820,60 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 9.710,61 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta družbi E. d.o.o. in tožeča stranka 23.7.2001 sklenili Pogodbo o opravljanju storitev svetovalnega inženiringa in strokovnega nadzora pri pripravah in gradnji poslovno stanovanjskega centra E–S C.Š. na območju urejanja, Ljubljana, št. y/2001 (v nadaljevanju Pogodba), 2.12.2005 pa še dodatek k tej pogodbi. Pravno razmerje (mandat) med strankama pogodbe (in toženo stranko, ki je najmanj prevzela dolg) je trajalo vse do leta 2009. Sprva je bila predvidena enotna gradnja, zaradi nesprejetja predlaganih sprememb na Mestni občini se je naročnik odločil za fazno gradnjo, zaradi česar je prišlo do sklenitve dodatka. Kasneje pa so se razmerja na Mestni občini spremenila in iz konkludentnega ravnanja pravdnih strank izhaja, da sta se sporazumeli, da dodatek preneha veljati in da nadaljujeta naprej po določbah osnovne Pogodbe. Tožeča stranka je zaračunano delo opravila, zato ji je tožena stranka dolžna plačati v skladu z določbami Pogodbe.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev sodbe. Najprej meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo jasnih navodil pritožbenega sodišča v sklepu o razveljavitvi prve sodbe v zadevi in je s tem kršilo določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovitve sodišča, da naj bi pravdni stranki sklenili nov dogovor, s katerim je dodatek prenehal veljati in od tedaj dalje razmerje med pravdnima strankama ponovno temelji na osnovni Pogodbi, nimajo podlage v navedbah pravdnih strank. Glede na predložene dokaze se je poleg tega 1. faza po dodatku izjalovila šele 2008 (ko je upravno sodišče razveljavilo izdano gradbeno dovoljenje), sodišče pa pavšalno ugotovi, da je bilo to leta 2006. Sodišče spregleda, da je tožeča stranka pripravila Dodatek št. 2 in v njem navedla obveznost za plačilo spremembe PUP, kar ne bi bilo potrebno, če bi obstajal dogovor o ponovni uporabi osnovne pogodbe. Sodišče je brez jasnih navedb upoštevalo zgolj izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, kar za toženo stranko predstavlja faktor presenečenja. Da je dogovor o prenehanju veljave dodatka tožeča stranka sklenila z g. S. izhaja le iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, pri čemer je ta izpovedal, da je vedel, da g. S. ni uradni predstavnik tožene stranke. Sodišče tudi ne more ignorirati določb Pogodbe o načinu njenega spreminjanja. Da naj bi plačevanje računov v obdobju po 2007 pomenilo, da sta pravdni stranki odstopili od Dodatka, je presenečenje za toženo stranko in se o tem ni mogla neposredno izreči. Se pa je izrekla posredno in sicer, da se je tožeča stranka pri izstavljanju teh računov vedno sklicevala na pogodbo z dne 2.12.2005 (torej na Dodatek). Tožeča stranka je ponovno šla na osnovno pogodbo šele z računom, ki je predmet te pravde. Tožeča stranka je svoje navedbe spreminjala in jih prilagajala potrebam tega postopka, na kar je tožena stranka opozarjala. Šele v pripravljalni vlogi je namreč tožeča stranka "zamegljeno" navedla, da naj bi storitve opravila tudi za v letu 2009 sprejeti OPPN. Napačna je tudi uporaba 778. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katerega se "rezervno" sklicuje sodišče. Za sporno pogodbo se sicer uporablja Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Uporaba določbe 778. člena OZ oziroma 761. člena ZOR pride v poštev šele, če sodišče ugotovi, da plačilo ni določeno. Sodba ima zato nasprotujoče si razloge. Predmetna pogodba je kompleksna pogodba in spada med tako imenovane zložene pogodbe in ima značilnosti tako imenovane atipične pogodbe in v delu naravo mandatne pogodbe. Zato je zgrešeno poenostavljanje pogodbe do te mere kot to naredi sodišče v izpodbijani sodbi. Vrednost po 778. členu OZ bi zato sodišče določilo le tako, da bi bila storitev natančno specificirana in skozi uporabo kriterijev s pomočjo izvedenca. Na to je tožena stranka izrecno opozarjala v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku. Tožeča stranka je pasivno legitimacijo tožene stranke temeljila izključno na pristopu k dolgu. Iz razlogov sodbe pa ni jasno, ali je tožena stranka samo pristopila k dolgu ali pa sta stranki bistveno spremenili pravno razmerje. Tožena stranka naj bi torej spremenila pogodbeno razmerje, ki ga ni sklenila, temveč je po navedbah tožeče stranke samo pristopila k dolgu. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi izpolnjevala obveznosti po pogodbi iz leta 2001 v zvezi s sprejemom prostorskega akta v letu 2009. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 427. člena OZ. Sedanji tretji projekt je spet bistveno različen od prvih dveh in nikakor podoben prvemu, kakršnega očitno ne bo več. Ugotovitev, da sta se stranki po 7 letih in dveh neuspešnih projektih kar vrnili na prvotno pogodbo, je zato povsem izven pravilnega življenjskega in logičnega sklepanja. Sodba o navedenih trditvah tožene stranke tudi nima razlogov. Kot je tožena stranka že navedla, bi za vtoževani račun v poštev prišla kvečjemu podlaga iz III točke Dodatek, 2. faza – sprememba prostorskih aktov, pod pogojem, da bi bili za to izpolnjeni pogodbeni pogoji in podane ustrezne navedbe. Tožeča stranka nikoli ni konkretno navedla storitev, ki jih je opravila, temveč je zgolj povzela pogodbene določbe. Po drugi strani pa je tožena stranka navedla in s pogodbo izkazala, da je vse storitve za OPPN v letu 2009 opravil L. L.. To je potrdil tudi priča J.. Sodišče ne pove, zakaj tretji osebi, ki je delala za obe stranki, ne pokloni vere. Priča J. je izpovedal, da izdelava projektnih nalog za komunalno in energetsko infrastrukturo ni bila predmet pogodbe z L., vendar ni bila predmet niti pogodbe s tožečo stranko. Tožena stranka je trdila, da se pravni posel z dne 3.12.2005 ni izpolnil v celoti, kar je tožeča stranka priznavala. Pri obračunu bi se moral upoštevati tudi znesek 221.244,89 EUR, plačan 6.5.2008 po računu tožeče stranke za gradbeno dovoljenje za fazo I. To plačilo tudi kaže na nepravilnost sodbe, saj je bilo izvedeno v zvezi z Dodatkom v času, ko naj po ugotovitvah sodišča dodatek ne bi več veljal. Tožeča stranka bi bila upravičena do plačila DDV samo v primeru, da je te zneske dejansko plačala državi. Na zadnjem naroku je zakoniti zastopnik tožeče stranke izjavil, da lahko DDV plača kadarkoli do plačila računa, zato tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Ne glede na to pa je sodišče ta dokaz zavrnilo neutemeljeno, glede na to, da se je tožena stranka odpovedala preložitvi naroka iz tega razloga. Dokazno breme, da je DDV plačala pa je po mnenju pritožnice na tožeči stranki.

4. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala potrditev sodbe. Poudarja, da je že v vlogi z dne 12.3.2013 izrecno navedla, da se je po sprejetju OPPN s toženo stranko pogajala za sklenitev Dodatka št. 2, katerega vsebina bi bila poplačilo vseh del na prostorskih aktih, glede na povečan obseg dela tožeče stranke. Ker dodatek ni bil sklenjen, je izstavila račun, ki je predmet te pravde, z namenom, da doseže poplačilo vsaj v znesku, določenem v Pogodbi, brez upoštevanja povečanega obsega del. Do teh navedb se tožena stranka vsebinsko ni opredelila. Dejansko podlago zahtevka predstavljajo vse navedbe tožeče stranke, pravna kvalifikacija razmerij pa ni stvar strank v postopku. Navedbe v zvezi z DDV so prepozne.

5. Pritožbeno sodišče je o predmetni pritožbi že enkrat odločalo, in sicer je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo. V revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče RS sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in mu jo vrnilo v ponovno sojenje. Opozorilo je, da sodba nima jasnih in dovolj določenih razlogov o pravni kvalifikaciji pravnega razmerja med strankama in na tako nedoločenih razlogih ni mogoče utemeljevati odločitve o tožbenem zahtevku. Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče izhajati iz dejanskih navedb strank in upoštevati, da nobena od strank ni trdila ničesar, kar bi kazalo na privolitev tožeče stranke, da tožena stranka prevzame dolg prvotnega dolžnika. Če pa bo ugotovilo, da je šlo za pristop k dolgu, mora ugotoviti tudi, h kateremu dolgu.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Dejansko stanje v predmetni zadevi med strankama v glavnem ni sporno. Tožeča stranka in E. d.o.o. sta sklenili Pogodbo o opravljanju storitev svetovalnega inženiringa in strokovnega nadzora pri pripravah in gradnji poslovno stanovanjskega centra E– S C.Š. na območju urejanja z dne 23.7.2001 (v nadaljevanju Pogodba). Ko se je izkazalo, da prvotno zamišljeni projekt ne bo izvedljiv, se je E. d.o.o. odločil za izvedbo projekta v dveh fazah in zato sta stranki sklenili leta 2005 Dodatek k Pogodbi, s katerim sta pogodbeni stranki prilagodili svoje obveznosti tej odločitvi. Tožeča stranka je izvajala dogovorjena dela, račune pa je od leta 2006 dalje do spornega računa plačevala tožena stranka (in ne E. d.o.o.). Računi so bili tudi izstavljeni na ime tožene stranke. Takšno ravnanje tožene stranke predpostavlja ustrezen dogovor med njo in E. d.o.o.(gre za kapitalsko povezani družbi). Kasneje je prišlo do ponovne spremembe odločitve, in sicer naj bi se ponovno vrnili na prvotno zamišljen projekt. Tožeča stranka je izvajala različna opravila po prvotnem projektu (našteta v točki 11. izpodbijane sodbe) in je poskušala s toženo stranko doseči sklenitev novega Dodatka k pogodbi, vendar neuspešno, za opravljene storitve je nato toženi stranki izstavila račun na podlagi Pogodbe (kakršna je bila pred sklenitvijo Dodatka).

8. Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med strankama opredelilo kot najmanj prevzem dolga. Tožeča stranka je zatrjevala pristop k dolgu, na več mestih je izrecno zanikala, da bi soglašala s prenosom pogodbe na toženo stranko in trdila, da šteje, da sta E. d.o.o. in tožena stranka solidarno zavezani po pogodbi. Tožena pa je trdila, da predstavlja Dodatek novo pogodbo in da je prišlo pri Dodatku (ne pa tudi pri prvotni Pogodbi) do prenosa pogodbe z E. d.o.o. nanjo.

9. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo ponujajo stranke, vezano pa je na njihove navedbe. Glede na izrecne navedbe tožeče stranke, da nikoli ni soglašala, da bi tožena stranka vstopila v razmerje ali prevzela dolg namesto E. d.o.o., niso izpolnjeni pogoji niti za prenos pogodbe1 (112. člen OZ) niti za prevzem dolga (427. člen OZ). V obeh primerih je namreč potrebna privolitev upnika, da v razmerje namesto prvotnega dolžnika stopi nov dolžnik, torej privolitev tožeče stranke. Ker te privolitve po navedbah tožeče stranke ni bilo, bi lahko govorili kvečjemu o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ) ali o pristopu k dolgu (432. člen OZ). Pri prevzemu izpolnitve gre za pogodbo med dolžnikom in tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. Vendar tretji ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice, torej tudi ne tožbenega zahtevka na izpolnitev. Pri pristopu k dolgu pa gre za pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, pri čemer stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. V tem primeru upnik ima zahtevek tudi nasproti pristopniku k dolgu, vendar le za dolg, h kateremu je ta pristopil. Glede na navedbe v tej pravdi in v točki 7 opisano dejansko stanje je pravno razmerje med pravdnima strankama mogoče opredeliti kot pristop k dolgu.

10. Tožeča stranka je navajala, da je tožena s tem, ko je v preteklosti namesto prvotnega dolžnika plačevala njej izstavljene račune, pristopila k dolgu iz naslova Pogodbe. To naj bi se zgodilo leta 2006. Sporni račun je bil izstavljen v letu 2010. Gre za terjatev, ki jo je tožeča stranka po temelju in višini opredelila kot plačilo za 15 % vrednosti del svetovalnega inženiringa v zvezi s spremembo PUP, dogovorjenega s (prvotno) Pogodbo (drugi odstavek 4. člena Pogodbe v povezavi s Točko A, poglavje "Cene", III. člen Pogodbe). Dela na "PUP" (oziroma ustreznih drugih prostorskih aktih, glede na vsakokratno zakonodajo) naj bi se izvajala od leta 2001 do leta 2009, šlo je za prostorske akte, sprejem katerih je bil potreben za izvedbo projekta po prvotni Pogodbi. V trenutku, ko je potrditvah tožeče stranke tožena pristopila k dolgu (2006), je že veljal Dodatek k Pogodbi, ki je drugače urejal obveznosti tožeče stranke in plačilo za njeno delo. Ne more torej biti sporno, da je tožena stranka v zavezi za storitve, opravljene v skladu z Dodatkom (to izrecno priznava tudi tožena stranka, ki sicer v zvezi z Dodatkom pravno razmerje opredeljuje kot prenos pogodbe in s tem pojasnjuje, zakaj je račune plačevala). Pristop k dolgu po prvotni Pogodbi oziroma po še enkrat spremenjeni Pogodbi, ko naj bi bilo odločeno, da se projekt ponovno vodi, kot je bilo dogovorjeno po Pogodbi, in sicer po naročilu g. S., ki je bil predstavnik (tudi) druge pogodbene stranke, pa tožena stranka zanika. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka tudi k temu dolgu pristopila s konkludentnimi ravnanji in sicer s plačevanjem računov, ki jih je konkretno navedla. Odločilno je torej vprašanje, na katera dela so se ti računi nanašali. Dejansko stanje v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ni bilo razčiščeno in je bilo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja dopolniti dokazni postopek (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je dodatno zaslišalo zakonita zastopnika obeh strank.

11. Iz priloženih računov je razvidno, da se večina izrecno nanaša na "1. fazo" (A37, A47, A53, A56), to je prvo fazo po Dodatku iz leta 2005 ali na projekt pridobitev gradbenega dovoljenja2 (priloga A11, A16, A22, A27, A30, A31, A40, A42). Izrecno se na OPPN nanaša samo račun v prilogi A59 za znesek 2.371,20 EUR (1.976,00 EUR brez DDV) za dopolnilno dokumentacijo za ureditev kanalizacije in vodovoda. Odločitev o tem, da se projekt ne bo izvajal fazno, je bila sprejeta šele leta 2009 (izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke), vsi računi, ki jih je tožena stranka plačevala, pa se nanašajo na obdobje do leta 2007. Vse našteto nedvomno kaže, da so se vsi računi, ki jih je tožeča stranka plačala, nanašali na prvo fazo, kot je bila dogovorjena v Dodatku iz leta 2005 in za katero ni sporno da je k temu dolgu pristopila.

12. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je dejansko ves čas šlo za enoten projekt in da bi bilo vse, kar je bilo narejeno za prvo fazo, tako ali tako potrebno opraviti tudi v primeru, da bi šlo za enoten projekt. Ni sporno, da je bila prvotno nameravana sprememba prostorskih aktov, ki bi omogočala gradnjo na celotnem območju urejanja, nato je bilo zaradi zavrnitve predloga za spremembo prostorskega akta odločeno, da se dela samo tisto, kar omogočajo že obstoječi akti (tako imenovana prva faza), zdaj pa se projekt ponovno vodi za celotno območje urejanja3. Račun, ki je predmet te pravde, pa se nanaša na dela, kot so bila določena v 4. členu prvotne Pogodbe in so bila v delu tudi opravljena pred uveljavitvijo Dodatka. Gre ravno za člen, ki je bil z Dodatkom spremenjen. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo (in s temi zaključki se pritožbeno sodišče strinja in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje4), da je tožeča stranka tudi po spremembi odločitve glede obsega projekta (ponovno za celotno območje urejanja) še izvajala dela po Pogodbi. Vendar to še ne pomeni, da je plačilo upravičena zahtevati od tožene stranke. Pogodbo lahko spremenita samo pogodbeni stranki, to pomeni tožeča stranka in E.. Tožena stranka je nesporno pristopila k dolgu, kakršen je izhajal iz Dodatka (plačilo za izvedbo prve faze po Dodatku). Da bi pristopila tudi k dolgu, kakršen je izhajal iz očitno ustno dogovorjene spremembe pogodbe5 pa tožeči stranki, na kateri je dokazno breme, ni uspelo izkazati. Tožena stranka je svojo obveznost zanikala, pisnih dokumentov ni, tožeča stranka ni predlagala zaslišanja g. S. (ki naj bi odločil o tem, da bo račune plačevala tožena stranka), za račune, ki jih je tožena stranka plačevala, se je izkazalo, da se nanašajo na obdobje pred zadnjo spremembo Pogodbe. Povedano pomeni, da tožena stranka v tej pravdi glede na navedbe tožeče stranke ni pasivno legitimirana za plačilo spornega računa.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi vsega povedanega moralo pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti, tako da je razveljavilo sklep o izvršbi z dne 21.12.2010, tožbeni zahtevek na plačilo 238.820,60 EUR pa zavrnilo (358. člen ZPP).

14. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka mora toženi povrniti njene stroške v višini 28.649,07 EUR (odvetniška nagrada po tar.št. 3100, 3102 dvakrat, 3210 dvakrat, 3300, 3212, 6002 Zakona o odvetniški tarifi in potni stroški za prihod na naroke v Grosuplje in Koper, vse povečano za DDV ter sodne takse v skupni višini 11.695,00 EUR).

1 In to ne glede na drugačno odločitev v zadevi III Ips 142/2015, v kateri je bila tožena druga stranka. Sodišče je namreč vezano na navedbe, podane znotraj postopka, poleg tega pa sodba III Ips 142/2015 v nobenem primeru ne učinkuje zoper toženo stranko v tej pravdi. 2 Gradbeno dovoljenje se je nanašalo na 1. fazo, iz navedb strank izhaja, da je bilo razveljavljeno v letu 2008, plačani računi so datirani najkasneje 2007. 3 Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da se rušenje hale A-C., ki je bilo predmet plačanih računov, izvaja šele v letu 2017. 4 Sodišče prve stopnje je izhajalo iz trditev tožene stranke na strani 3 in 4 tožbe, kjer je tožeča navedla, katera dela naj bi opravila. Res gre le za povzemanje pogodbenih določb, vendar je bil predmet pogodbe svetovalni inženiring pri pripravi prostorskih dovoljenj, ki, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, niso merljive po posameznih opravilih. Dejstvo pa je, da so se aktivnosti končale s sprejetjem OPPN, kar pomeni, da je predlog OPPN vseboval vsa dovoljenja, soglasja, smernice in podobno, ki jih zahteva zakonodaja. V zvezi s tem, kdo je ta dela opravil, je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priči V.D.. Ob ocenjevanju njune izpovedi je v skladu z določbo 8. člena ZPP upoštevalo tudi druge izvedene dokaze in jih primerjalo med seboj. Gre za ugotovitve, da tožena stranka v tistem obdobju ni imela nobenega zaposlenega, da ne držijo trditve tožene stranke, da je vsa dela v zvezi z OPPN opravil L., da zakoniti zastopnik tožene stranke v tistem obdobju še ni sodeloval pri dogovorih in da neposredno iz lastnega zaznavanja ne ve ničesar, da so bila določena dela opravljena že pred letom 2005, ko niti ni sporno, da jih je opravila tožeča stranka in da teh del še ni dobila plačanih, da je tožeča stranka sicer imela tudi lastni interes za sprejem OPPN, vendar le za 10 % območja, zato ni logično, da bi se za manjšinski del tako angažirala, da bi pripravila in usklajevala podlage za celotno območje sprememb prostorskega akta. 5 Dodatek v pisni obliki ni bil nikoli sklenjen, čeprav so se dela izvajala tudi za celotno območje urejanja.