Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo, ko je podiral drevesa, pri čemer je drevo, ki ga je nazadnje podiral, zdrsnilo nazaj ter mu zlomilo levo nogo pod kolenom. Dejavnost sečnje oziroma podiranje dreves je nevarna dejavnost. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo. Tožena stranka je izpolnila vse svoje obveznosti v zvezi z varstvom pri delu v gozdarstvu in ji ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, ki bi imelo za posledico sporno nesrečo pri delu. Tožnik je bil za delo (podiranje dreves) strokovno usposobljen, opravil je program tehnik dela z motorno žago, imel je potrebne delovne izkušnje, bil je poučen in preizkušen v zvezi s poznavanjem pravil o varnem opravljanju sečnje dreves, delo je opravljal v skupini še dveh delavcev, ki sta bila ob nesreči na slišni oddaljenosti od tožnika, tožena stranka pa je nad delom tožnika vršila ustrezen nadzor. Do nesreče je prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v nasprotju s pravili stroke poskušal drevo, ki ga je podiral in ki je obviselo v krošnji drugega drevesa, spraviti na tla tako, da je na obviselo drevo najprej podrl drugo drevo. Ker je tudi to drugo drevo viselo, je poskušal obe drevesi spraviti na tla tako, da je nanju podrl še tretje drevo, ki pa se je ob udarcu na obviseli drevesi odbilo in zdrsnilo nazaj, pri tem pa poškodovalo tožnika. Takšno ravnanje tožnika je bilo v nasprotju s pravili stroke in Pravilnikom o varstvu pri delu v gozdarstvu. Tožniku je škoda nastala izključno zaradi njegovega nepravilnega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla niti pričakovati, niti se njegovim posledicam izogniti oziroma jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v celoti podan oprostitveni razlog za objektivno odgovornost tožene stranke. Ker ni podana ne objektivna ne subjektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila tožena stranka dolžna plačati odškodnino za materialno in nematerialno škodo v skupni višini 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2009 dalje do plačila in na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse povečano za DDV, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.167,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse v skladu s 355. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je v tem sporu bistveno, ali je tožnik storil vse, kar je bilo od njega mogoče zahtevati in ali je ravnal po pravilih stroke ter pri sečnji upošteval vsa pravila, ki jih je moral upoštevati in spoštovati. Tožnik je jasno izpovedal, da je vse postopke v zvezi s sečnjo dreves izvedel pravilno in varno. Sodišče prve stopnje pa ni verjelo njegovi izpovedbi, temveč izpovedbi A.A. in skici, ki jo je ta napravil, po njegovi izjavi, na dan nesreče. Ta skica pa ne odgovarja dejanski situaciji, saj je A.A. skico napravil sam, nihče pa ni potrdil, da ta skica odraža dejansko stanje v naravi in na dan nesreče. Tožnik meni, da tožena stranka dreves ne bi smela odpeljati s kraja nesreče, dokler primer ne bi bil zaključen. A.A. ni bil verodostojna priča, saj je delavec tožene stranke, zato je gotovo napravil skico, ki je v korist toženi stranki. A.A. je tudi izpovedal, da je verjetno naredil tudi fotografije, ki pa ne ve, kje so, da se je pogovarjal tudi z delavcema, ki sta bila na terenu skupaj s tožnikom, vendar si ni zapisal njunih izjav. Vse te izjave A.A. ne pripomorejo k verodostojnosti skice in zapisnika, ki ju je po lastni izjavi na kraju nesreče sestavil na isti, kot se je nesreča zgodila. Stanje na terenu se je v času ogleda sodnega izvedenca popolnoma spremenilo. Tožnik je na obravnavi in ob ogledu na kraju samem povedal, da je ravnal v skladu s pravili stroke, upošteval je določbe pravilnika, ki predpisujejo pravilno sečnjo dreves in gibanje sekača ob sečnji. Po nesreči je bil tožnik odpeljan v bolnišnico, tako da ni mogel pojasnjevati dogodka, o tem pa ga tudi ni nihče spraševal. Ker je sodišče prve stopnje verjelo pričam in toženi stranki, ne pa tožniku, bo tožnik ostal brez odškodnine in invalid za vse življenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo (tožnik s svojimi pritožbenimi navedbami v bistvu izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja) in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo 25. 7. 2007. Tega dne je podiral drevesa, pri čemer je drevo, ki ga je nazadnje podiral, zdrsnilo nazaj in mu zlomilo levo nogo pod kolenom. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (izvedlo je vse relevantne dokaze, ki sta jih v postopku predlagali stranki v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske obveznosti tožene stranke) ugotovilo, da je dejavnost sečnje oziroma podiranje dreves nevarna dejavnost, vendar pa glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo 25. 7. 2007, ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke. Zaključilo je namreč, da je tožena stranka v postopku dokazala, da je tožniku škoda nastala izključno zaradi njegovega nepravilnega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla niti pričakovati, niti se njegovim posledicam izogniti oziroma jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Glede na to je zaključilo, da je v celoti podan oprostitveni razlog za objektivno odgovornost tožene stranke. Poleg tega je ugotovilo tudi, da toženi stranki ni mogoče očitati niti krivdne odgovornosti, ker je v postopku dokazala, da je izpolnila vse svoje obveznosti v zvezi z varstvom pri delu v gozdarstvu ter da ji ni mogoče očitati nobene opustitve dolžnega ravnanja, ki bi imelo za posledico sporno nesrečo pri delu. Ugotovilo je, da je bil tožnik za delo (podiranje dreves) strokovno usposobljen, opravil je program tehnik dela z motorno žago, imel je potrebne delovne izkušnje, bil je poučen in preizkušen v zvezi z poznavanjem pravil o varnem opravljanju sečnje dreves, delo je opravljal v skupini še dveh delavcev, ki sta bila ob nesreči na slišni oddaljenosti od tožnika, tožena stranka pa je nad delom tožnika vršila tudi ustrezen nadzor. V zvezi s tem je tudi tožnik izpovedal, da je imel na razpolago vso potrebno varovalno in zaščitno opremo, ki jo je tudi nosil, da je bil za delo usposobljen in da je imel opravljen izpit za varstvo pri delu, prav tako pa je poznal pravilno delo pri sečnji dreves. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je do nesreče prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v nasprotju s pravili stroke poskušal drevo, ki ga je podiral in ki je obviselo v krošnji drugega drevesa, spraviti na tla tako, da je na obviselo drevo najprej podrl drugo drevo. Ker je tudi to drugo drevo viselo, je poskušal tožnik obe drevesi spraviti na tla tako, da je nanju podrl še tretje drevo, ki pa se je ob udarcu na obviseli drevesi odbilo in zdrsnilo nazaj, pri tem pa poškodovalo tožnika. Takšno ravnanje tožnika je bilo povsem v nasprotju s pravili stroke in tudi predpisi (Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu - v nadaljevanju Pravilnik; Ur. l. SRS, št. 15/1979, Ur. l. RS, št. 56/1999), kar so potrdile tudi zaslišane priče, prav tako pa tudi sodni izvedenec za področje varstva pri delu - gozdarstvo, B.B.. Sodni izvedenec je na podlagi podatkov in dokumentacije spisa ter po ogledu kraja ugotovil tudi, da je tožnik poleg nepravilnega postopka v zvezi z obviselim drevesom (obviselo prvo drevo bi moral pustiti pri miru in se dogovoriti s traktoristom, da to drevo varno spravi na tla), napačno izvajal tudi samo sečnjo dreves, zaradi tega nepravilnega ravnanja pa nadalje ni imel (dovolj) časa za varen in pravilen umik od zadnjega, tretjega drevesa, ki mu je poškodovalo nogo.

7. Glede na zgoraj opisano dejansko stanje in ugotovljena dejstva, ki so podrobno pojasnjena v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti objektivno niti krivdno odgovorna za nastalo škodo, saj je do nesreče pri delu in posledično poškodbe prišlo izključno zaradi nedopustnega oziroma nepravilnega ravnanja tožnika. Tožnik je sicer izpovedal, da je sečnjo spornih dreves izvajal v skladu s pravili, da je podiral le dve drevesi in da s podiranjem drugega drevesa ni želel spraviti na tla prvega obviselega drevesa, vendar pa sodišče tej izpovedbi ni sledilo. Na podlagi preostalih izvedenih dokazov je namreč ugotovilo takšno dejansko stanje, kot je opisano zgoraj. Pri presoji verodostojnosti tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi neskladje med njegovo izpovedbo in njegovimi tožbenimi navedbami, iz katerih pa izhaja, da je tožnik podiral drugo drevo na že obviselo drevo (tožnik je sicer izpovedal, da je prišlo do podrtja drugega drevesa na obviselo drevo po naključju in da prvega drevesa ni imel namena spraviti na tla z drugim drevesom).

8. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi soglašalo z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na podlagi katerega je utemeljeno zaključilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

9. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo njegovi izpovedbi, da je sporna drevesa podiral v skladu s pravili stroke, oziroma da je pri sečnji upošteval vsa pravila, ki jih je moral upoštevati in spoštovati. Izvedeni dokazi namreč ne potrjujejo te njegove pritožbene navedbe.

10. Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo napačno odločitev o njegovem tožbenem zahtevku zato, ker je v celoti poklonilo vero izpovedbi priče A.A. in skici, ki jo je navedena priča pripravila. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ne temelji le na izpovedbi navedene priče in sporni skici, temveč na dokazni oceni preostalih izvedenih dokazov (izpovedba prič C.C., D.D. in E.E.), še posebej izvedenskega mnenja sodnega izvedenca B.B. in dopolnitve tega mnenja. Poleg tega je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi listinske dokaze, ki so bili vloženi v spis v zvezi z dokazovanjem temelja odškodninske obveznosti tožene stranke.

11. Tožnik verodostojnost izpovedbe zaslišane priče A.A. izpodbija tudi z obrazložitvijo, da je ta priča zaposlena pri toženi stranki in da je iz tega razloga prav gotovo izpovedovala v korist tožene stranke oziroma pripravila skico, ki je v korist tožene stranke, vendar pa samo dejstvo zaposlitve priče pri toženi stranki, brez nekih drugih relevantnih okoliščin zoper verodostojnost izpovedi te priče, še ne zmanjšuje verodostojnosti njene izpovedbe.

12. Tožnik s pritožbeno navedbo, da je bil kraj dogodka v času, ko si ga je ogledal sodni izvedenec, popolnoma spremenjeno v primerjavi z dnevom nesreče, v bistvu izpodbija pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja oziroma dopolnitve tega mnenja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik navaja ta dejstva prvič šele v pritožbi, pri čemer ne izkazuje, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno (286. člen ZPP). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da tožnik niti na izdelano izvedensko mnenje niti na dopolnitev tega mnenja ni imel pripomb. Zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb tožnika ni moglo upoštevati. Ob tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve razvidno, da je sodni izvedenec potek nesreče natančno ugotovil glede na obstoječe stanje na terenu ob upoštevanju drevesnih panjev (ki so bili dobro vidni). Te je tudi fotografiral in izvedel potrebne meritve terena (oddaljenost, naklon, …). Prav tako tožena stranka ni bila dolžna pustiti spornih dreves na kraju nesreče, kot to smiselno zatrjuje tožnik v pritožbi, tožnik pa v zvezi s tem ni predlagal npr. zavarovanja dokazov (člen 264 - člen 268 ZPP).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).