Jedro

Pri odpisu zemljišč majhne vrednosti gre za vknjižbo in ne le za poočitev, saj gre tudi pri tem odpisu za prenos lastninske pravice, le da veljajo za odpisovanje delov majhne vrednosti in za zemljiške objekte javnega pomena posebne določbe.

Za odpis delov majhne vrednosti oziroma za objekte javnega pomena ni bilo po prejšnjih predpisih (pravna pravila Zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih, 1931) potrebno soglasje knjižnega upravičenca, če vrednost odpisanih zemljišč ni presegala vrednosti do katere je zemljišče še mogoče šteti za majhno vrednost. Po določbi 137. čl. Zakona o zemljiški knjigi pa se dovoli odpis zemljišč, ki so bila do uveljavitve tega zakona že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest ali regulacijo vodnih tokov, ne glede na vrednost zemljišč (129. in 130. člen tega zakona).

Izrek

Pritožba D. Č. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo na podlagi delilnega načrta, izkaza sprememb iz februarja 1988, objavljenega v letu 1993 o odmeri ceste M2 Škofije - križišče Ankaran za k.o. ..., potrdila o odpisih majhne vrednosti z dne 28.2.1994 Republiške uprave za ceste ter ob uporabi pravnih pravil o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih iz leta 1930 pri nepremičninah last D. Č., vpisanih pri vložku št. 0371 k.o. ... poočitev spremembe meje in izmere ter odpis delov parcel št. 353/2, 353/5, 396 in poočitev odpisa cele parcele št. 354 in združitev odpisanih delov gornjih parcel in parcele s parcelo št. 1319/2- cesta.

Zoper ta sklep se pritožuje D. Č., ki v pritožbi najprej opozarja, da je sodišče dovolilo poočitev odpisa, čeprav gre dejansko za vknjižbo prenosa lastninske pravice od pritožnika na tretjo osebo. Izpodbijani sklep se sklicuje na potrdilo o odpisih majhne vrednosti z dne 28.2.1994, vendar po mnenju pritožnika za tak prenos lastninske pravice v njegovem primeru niso izpolnjeni pogoji. Potrdilo je pavšalno, saj zgolj ugotavlja, da se štejejo deli zemljišč, ki se odpišejo od posameznega zemljiškoknjižnega telesa za zemljišča manjše vrednosti, ki ne presegajo zneska 53.000,00 SIT. Iz potrdila ni razvidno kakšna je vrednost delov zemljišč, ki se odpišejo pritožniku. Čeprav po pravnih pravilih formalna cenitev ni bila potrebna, pa vendarle takšna pavšalna ugotovitev po mnenju pritožnika ne zadošča. Sodišče ni opravilo primerjave, ker sicer ne bi sklepa izdalo. Pritožniku se odpiše skupno kar 293 m2, zato vrednost tega zemljišča očitno presega vrednost, ki se lahko odpiše od zemljiškoknjižnega telesa brez pristanka lastnika. Pritožnik zato meni, da ni pogojev za izdajo sklepa brez ustrezne listine, s katero bi pritožnik kot lastnik dovolil takšno vknjižbo in zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponoven postopek, v katerem naj prvostopno sodišče predlog za vknjižbo zavrne.

Pritožbena izvajanja so sicer v pretežnem delu pravilna, kljub temu pa je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep potrditi iz razlogov, ki bodo obrazloženi spodaj.

Ker je izpodbijani sklep izdan še pred uveljavitvijo ZZK, je sodišče prve stopnje postopalo še po pravnih pravilih Zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih iz leta 1931. Pritožba pravilno navaja, da gre pri odpisu zemljišč majhne vrednosti za vknjižbo in ne le za poočitev, saj gre tudi pri tem odpisu za prenos lastninske pravice, le da veljajo za odpisovanje delov majhne vrednosti in za zemljiške objekte javnega pomena posebne določbe.

Kljub temu, da se v uvodu sklepa uporablja izraz poočitev, pa iz sklepa dovolj jasno izhaja za kakšno vknjižbo je v tem primeru šlo, zato ta napačno uporabljen izraz na pravilnost sklepa ni v ničemer vplival. Po pritožbenih navedbah je sporno, ali se je pritožniku res odpisala le površina manjše vrednosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v prilogi predlogu za vknjižbo, to je potrdilu RS Ministrstva za promet in zveze, Republiške uprave za ceste, ta vrednost res ni določno navedena. Za odpis delov majhne vrednosti oziroma za objekte javnega pomena ni bilo po prejšnih predpisih potrebno soglasje knjižnega upravičenca, če vrednost odpisanih zemljišč ni presegala vrednosti do katere je zemljišče še mogoče šteti za majhno vrednost. V priloženem potrdilu so našteta vsa zemljišča, pri katerih je ob rekonstrukciji ceste št. M-2 Škofije-križišče Ankaran prišlo do sprememb, na koncu potrdila pa je povsem nekonkretizirana ugotovitev, da se štejejo zgoraj navedeni deli zemljišč, ki se odpišejo od posameznega zemljiškoknjižnega telesa, glede na vrednost, za zemljišča manjše vrednosti in ne presegajo dovoljenega zneska, ki je v odloku IS RS določen kot najnižji znesek, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavca ter da je zemljišče že bilo uporabljeno za cesto.

Ob takšnem nekonkretiziranem potrdilu ni mogoče preizkusiti trditev pritožnika, da v njegovem primeru ne gre za odpis delov majhne vrednosti, saj se iz potrdila ne da razbrati vrednosti delov zemljišč, ki se odpisujejo njemu. Po pravnem pravilu par. 17/2 Zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih vrednosti sicer ni bilo treba ugotavljati s sodnim cenilcem (kot to določa sedanji Pravilnik o vodenju zemljiške knjige v 43.členu), upoštevati pa so se morale vrednosti sosednjih zemljišč enake vrste, torej se je določena konkretizacija zahtevala. Zato je pritožnik utemeljeno takšnemu potrdilu osporaval. Razen tega v njegovem primeru tudi ni bilo mogoče preveriti, ali res že zaradi odvzete površine vrednost teh zemljišč presega vrednost, ki je določena kot mejna za odpis zemljiškoknjižnega telesa brez pristanka lastnika, ker merijo njemu odvzeta zemljišča 293 m2. Iz paragrafa 18 v zv. s paragrafom 13 gornjega zakona je razvidno, da se je presojala ta vrednost po zemljiškoknjižnem telesu in ne po parcelah. Zemljiškoknjižno telo pa ne vsebuje vedno le eno parcelo, ampak lahko tudi več parcel, ki leže v isti katastrski občini in pripadajo istemu lastniku (paragraf 3 Zakona o notranji ureditvi, osnovanju in popravljanju zemljiške knjige). Zato bi prvostopno sodišče le iz zemljiškoknjižnih podatkov lahko ugotovilo, ali se površine parcel, ki so bile odvzete pritožniku seštevajo, tako kot zatrjuje pritožnik, ali ne.

Kljub vsem gornjim pomanjkljivostim v postopku pa pritožbeno sodišče pritožbi D. Č. ni moglo ugoditi, ker je ugotovilo, da je zaradi določbe 137.člena ZZK z izpodbijanim sklepom dovoljeni odpis pritožnikovih delov parcel materialnopravno pravilen. Določba 137.čl. ZZK je materialnopravne narave, zato jo je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe moralo upoštevati, saj velja ZZK že od 17.7.1995. Po tej določbi pa se dovoli odpis zemljišč, ki so bili do uveljavitve zakona že uporabljeni za gradnjo ali rekonstrukcijo cest ali regulacijo vodnih tokov, ne glede na vrednost zemljišč (129. in 130.čl tega zakona) in ker iz potrdila z dne 28.2.1994 določno izhaja, da so vsi deli zemljišč, torej tudi pritožnikovih, bili že uporabljeni za cesto M-2 Škofije-križišče Ankaran, se pokaže, da v pritožnikovem primeru vrednost odpisanih delov ni relevantna za zemljiškoknjižni postopek.

Iz teh razlogov je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2.odst.380. čl. ZPP v zvezi s čl.37 ZNP).