Jedro

Davčni organ je utemeljeno uvedel davčno izvršbo zoper tožnika, saj je odločba, ki je pravni temelj za izvršbo, pravnomočna in izvršljiva. Ta odločba pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti spremenjena niti odpravljena, v postopku izvršbe pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčna uprava RS, Davčni urad Nova Gorica (v nadaljevanju tožena stranka) zoper tožečo stranko uvedla davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 29. 8. 2012 skupaj 935,84 EUR, od tega glavnica 891,33 EUR, zamudne obresti 19,51 EUR ter stroški postopka 25,00 EUR.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožeča stranka v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo za poravnavo obveznosti, ki so nastale na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča DT 4224-08916/2011-11022-03 z dne 1. 8. 2011. V skladu s 143. členom ZDavP-2 začne davčni organ izvršbo, če davek ni plačan v rokih predpisanih v ZDavP-2 za posamezne vrste davkov ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-29-523/2012-2 z dne 4. 7. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo. Glede navedb tožeče stranke, da je bila oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je navedlo, da je predmet izvršbe plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2012, za katero se tožečo stranko bremeni na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabnost stavbnega zemljišča DT 4224-08916/2011-11022-3 z dne 1. 8. 2011, ki v predmetni zadevi predstavlja podlago za izvršbo neplačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Citirana odločba pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti spremenjena niti odpravljena, v postopku izvršbe pa ni mogoče izpodbijati izvršilni naslov, ki se izvršuje.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep upravnega organa prve stopnje iz razloga kršitev pravil postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da so v letu 2011 pridobili pravnomočno gradbeno dovoljenje za objekte na parc. št. 1387, 1388, 1370/2, 1377/2, 1382/2 in 1388/1 k.o. A., zato skladno z Odlokom o nezazidanem stavbnem zemljišču niso več zavezanci za plačilo nadomestila. Dne 19. 10. 2011 jim je Oddelek za okolje in prostor SO Ajdovščina izdal odločbo o oprostitvi plačila, ki je bila že priložena k pritožbi zoper izpodbijani sklep. Občina Ajdovščina pa je z obvestilom št. 422-067/2011 z dne 21. 3. 2011 Davčno upravo obvestila o tem, da tožeča stranka ni dolžna plačevati nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče. Odločbo o oprostitvi so prejeli dne 15. 10. 2011 in so vedeli, da jo je v vednost prejela tudi Davčna uprava, zato so smatrali, da pritožba ni potrebna, saj mora Davčna uprava postopati v skladu z 90. členom ZDavP-2. Zaradi neustrezne komunikacije med obema stranema pa je bil kljub opozorilom in dogovorom izdan izpodbijani sklep, pritožba zoper izpodbijani sklep pa zavrnjena, namesto da bi se v skladu z 90. členom ZDavP-2 odločba o določitvi prispevka za nezazidano stavbno zemljišče odpravila. Tožeča stranka je za ugovore ter za odpravo nepravilnosti porabila več časa in denarja kot je vrednost spornega predmeta, vendar vztraja pri sporu, saj se je v postopku pozabilo, kaj je smisel postopka, to je da se ugotovi materialna resnica v izogib šikaniranja davkoplačevalcev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, saj tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je bila oproščena plačila obveznosti za leto 2012. Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi toženi stranki očita sprenevedanje ter neverodostojno vodenje evidenc davčnih obveznosti. Vztraja pri tem, da je bila z odločbo Občine Ajdovščina, št. 422-046/2011 z dne 19. 10. 2011 oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in sicer zato, ker je pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje. Glede na nedvomno ugotovljeno dejansko stanje bi ji Davčni urad moral celo vrniti preplačilo prispevka za nezazidano stavbno zemljišče za leto 2011, saj 16. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Ajdovščina določa, da se zavezanca za nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča v letu, v katerem pridobi dokončno gradbeno dovoljenje na tem nezazidanem stavbnem zemljišču, oprosti plačila nadomestila za to nezazidano stavbno zemljišče. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je pravni temelj za davčno izvršbo pravnomočna in izvršljiva odločba Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 4224-08916/2011-11022-03 z dne 1. 8. 2011, s katero se je tožeči stranki odmerilo nadomestilo za uporabo spornih stavbnih zemljišč za leto 2011 in akontacije nadomestila za leto 2012. Iz četrtega odstavka navedene odločbe pa nedvomno izhaja, da se mesečne akontacije za leto 2012 plačujejo na podlagi navedene odločbe, ki je kakor je že bilo navedeno postala dokončna in izvršljiva. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da se davčna izvršba izvršuje na osnovi podatkov iz knjigovodskih davčnih evidenc, ki temeljijo na pravnomočni odločbi za odmero že navedenega prispevka.

Sodišče je v zadevnem upravnem sporu presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi v času izdaje tega sklepa. Na podlagi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Med tožečo stranko in toženo stranko ni sporno, da tožeča stranka obveznosti, ki izhaja iz že navedene odločbe z dne 1. 8. 2011 ni poravnala. Izpodbijani sklep tako kot ugotavlja že upravni organ druge stopnje vsebuje tudi vse podatke, določene v 151. členu ZDavP-2. V času izdaje sklepa odločba, ki je bila temelj za njegovo izdajo ni bila odpravljena. V kolikor pa bi do odprave odmerne odločbe prišlo, bi davčni organ lahko na podlagi 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavil davčno izvršbo iz razloga, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali je neveljavno potrdilo o izvršljivosti (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2).

Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je upoštevaje peti odstavek 157. člena ZDavP-2 s pritožbo oziroma tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je predmet samostojnega pritožbenega postopka in samostojnega upravnega spora. Ne glede na navedeno, pa sodišče pripominja, da bi davčni organ glede na izdano odločbo Občine Ajdovščina, št. 422-064/2011 z dne 19. 10. 2011, s katero je bila tožeča stranka oproščena plačila prispevka za nezazidano stavbno zemljišče na podlagi zahteve tožeče stranke, ki jo je podala skupaj s pritožbo zoper izpodbijani sklep v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZDavP-2 moral odločiti o zahtevi tožeče stranke za odpravo odmerne odločbe oziroma bi morala v kolikor bi ugotovila, da odmerne odločbe ni treba odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zahtevek tožeče stranke zavrniti. S takim ravnanjem bi se izognila nepotrebnim zapletom v izvršilnem postopku, v katerem, kakor je bilo že navedeno tožeča stranka ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter je bil sklep pravilen in na zakonu utemeljen.