Jedro

Pravni zaključek, ki sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da je tožeča stranka pridobila na sporni nepremičnini lastninsko pravico na originaren način, na podlagi ZJGS, je pravilen, in zato izključuje lastninsko pravico tožene stranke, v zemljiško knjigo vpisane na podlagi ZLNDL. Konkreten dejanski stan se namreč ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz druge alineje prvega odstavka 76. člena v zvezi z drugo alinejo 68. člena ZGJS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 2.945 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Po podatkih zemljiške knjige je tožena stranka lastnica parcele št. 455/2, vpisane v vložek št. ... k.o. ..., v naravi parkirne hiše z oznako A v N. v sklopu stanovanjskega kompleksa Kare VI. Lastninska pravica je bila nanjo vpisana na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini(1) (v nadaljevanju ZLNDL), ker je bila v času njegove uveljavitve v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe navedene nepremičnine, ki je bila do tedaj družbena lastnina.

2. Tožeča stranka je, prepričana, da je sama lastnica, s primarnim zahtevkom predlagala ugotovitev njene lastninske pravice na sporni nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s podrednim zahtevkom pa ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti vknjižbe lastninske pravice v korist tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

3. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku delno ugodilo: razsodilo je, da je lastnica sporne nepremičnine, v ostalem pa je njen primarni tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek v celoti, zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in z njo izpodbijano odločitev o lastninski pravici tožeče stranke potrdilo.

4. Sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z ugoditvijo pritožbi in spremembo prvostopenjske sodbe z zavrnitvijo zahtevka, ki mu je bilo ugodeno. Prvi revizijski razlog je podan zato, meni, ker so razlogi izpodbijane sodbe o neobstoju izključujočega razloga iz četrtega odstavka 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah(2) (v nadaljevanju ZGJS) nejasni, pri čemer posebej izpostavlja besedilo v tretjem odstavku na zadnji strani sodbe, in ker ni razlogov o vprašanju, zakaj je sporna nepremičnina postala last tožeče stranke, kršitev pa okvalificira kot absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Drugi revizijski razlog je podan zaradi zmotne uporabe določb 76. člena ZGJS, zaradi zmotne presoje vsebine pravice uporabe vključno s presojo o dopustnosti njene začasnosti in vezanosti na posest, zaradi zmotne presoje vsebine pogodbe iz leta 1983 in zaradi zmotne uporabe določb 12. člena Zakona o komunalnih dejavnostih. Natančnejša vsebina revizijskih trditev bo prestavljena v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki (373. člen ZPP).

6. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Ocenjuje jo za neutemeljeno in revizijskemu sodišču predlaga, naj jo zavrne. Ponavlja, da je bila parkirna hiša namenjena anonimnemu, nedefiniranemu krogu oseb in da se od drugih parkirnih površin loči samo po tem, da je bilo zaradi pomanjkanja parkirnih površin mogoče ustrezno število parkirnih mest zagotoviti le v stavbi parkirne hiše. Ta zato predstavlja grajeno javno dobro, zaradi česar tožena stranka po njeni izgradnji vanjo ni vlagala, obratovanje in vse v zvezi s tem potrebne investicije je zagotavljala tožeča stranka, tožena stranka pa garažne hiše ni imela opredeljene kot lastno osnovno sredstvo vse do leta 2005 in ne navedene v otvoritveni bilanci ob svojem lastninjenju. Zato je ni mogla veljavno lastniniti po določbah ZLNDL; ta predpis je kot splošen predpis veljal le za tiste nepremičnine, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih. Tožena stranka je zgolj izkoristila avtomatizem pretvorbe pravice uporabe (ki sta ji nižji sodišči dali pravilen pomen), vendar je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL le deklaratornega pomena, v konkretnem primeru pa do nje sploh ne bi smelo priti. Pravilno je ovrednoten tudi pomen pogodbe iz leta 1983 in njene pravne posledice. Od sklenitve te pogodbe dalje je Delovna organizacija splošne komunalne dejavnosti ...(v nadaljevanju K.) brezplačno prevzela v upravljanje prostore parkirne hiše, tožena stranka pa je imela od tedaj le še obveznosti iz garancije za posamezne vgrajene elemente. Revizijska trditev, da je tožena stranka parkirno hišo zgradila izključno s svojimi lastnimi sredstvi, nasprotuje ugotovitvi nižjih sodišč, poleg tega pa je to dejstvo glede na neodplačnost pogodbenega prenosa na K. v letu 1983 nepomembno.

7. Tožena stranka je na odgovor tožeče stranke na njeno revizijo (laično) odgovorila. Te vloge revizijsko sodišče ni obravnavalo: procesna pravila možnost dostopa stranke do sodišča v revizijskem postopku omejujejo na revizijo in odgovor nanjo; poleg tega v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka sama nima postulacijske sposobnosti in lahko s sodiščem komunicira samo preko pooblaščenca, ki je odvetnik, če sama ali njen zakoniti zastopnik nimata opravljenega pravniškega državnega izpita, kar v konkretnem primeru za zakonitega zastopnika tožene stranke ni bilo ne zatrjevano in ne izkazano.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Med pravdnima strankama je sporno, katera od njiju je – in na kateri pravni podlagi – olastninila nepremičnino, ki je predmet te pravde. Preoblikovanje družbene lastnine je bilo urejeno postopno, z več zakoni, ki niso bili uveljavljeni istočasno in so se nanašali na različne kategorije družbenega premoženja, za lastninjenje katerega so predpisovali različne predpostavke oziroma pogoje. Povedano drugače, z besedami prvostopenjskega sodišča: vsak od zakonov, ki je urejal lastninjenje določene kategorije družbenega premoženja, je določal, kateri družbeni subjekt je imel ob uveljavitvi relevantnega zakona dejansko pravico do družbene lastnine. Tako je bil glede lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini najprej, že v letu 1991, sprejet Zakon o zavodih(3), po katerem so nepremičnine v uporabi delovnih organizacij s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva, socialnega varstva in RTV Slovenija postale lastnina ustanovitelja. V istem letu je bil sprejet tudi Stanovanjski zakon,(4) ki je uzakonil lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lasti. V letu 1993 je bil sprejet Zakon o gospodarskih javnih službah(5) (ZGJS), na podlagi katerega je po presoji nižjih sodišč tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini in ki je (poleg lastninjenja javnih podjetij in organizacij, ki so opravljala dejavnost posebnega družbenega pomena) uzakonil (tudi) lastninjenje infrastrukturnih komunalnih objektov in naprav, namenjenih izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, v korist države oziroma občine (76. člen) pod v nadaljevanju predstavljenimi pogoji. Z Zakonom o varovanju družbenega interesa na področju kulture iz leta 1994 je postal last države oziroma lokalne skupnosti del nepremičnin v upravljanju podjetij in drugih pravnih oseb, ki so opravljale dejavnost posebnega družbenega pomena na področju kulture, del pa je bil olastninjen z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij,(6) sprejetem v letu 1992. S tem zakonom so se olastninile tudi nepremičnine, ki so spadale v premoženje gospodarskih subjektov, ki so se lastninili na njegovi podlagi. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov je uredil Zakon o zadrugah.(7) Šele za tem je bil sprejet Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini(8) (ZLNDL), ki je omogočil nekakšno subsidiarno možnost lastninjenja: na njegovi podlagi so se lastninila zemljišča in stavbe v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih (že sprejetih ali napovedanih) zakonih (prvi odstavek 1. člena) in sicer tako, da so postali lastnina fizičnih oziroma pravnih oseb, občine in republike, ki so imele na njih pravico uporabe (prvi odstavek 2., 3., 4. in 5. člena).

10. Pravni zaključek, ki sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da je tožeča stranka pridobila na sporni nepremičnini lastninsko pravico na originaren način, na podlagi ZJGS, če je pravilen, izključuje lastninsko pravico tožene stranke, v zemljiško knjigo vpisane na podlagi ZLNDL. In po presoji revizijskega sodišča je pravilen: konkreten dejanski stan se namreč ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz druge alineje prvega odstavka 76. člena v zvezi z drugo alinejo 68. člena ZGJS. Prva predpisuje, da z dnem uveljavitve zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljane infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. Skladno z drugo se do določitve gospodarskih javnih služb z zakoni iz 2. člena ZJGS za gospodarske javne službe štejejo (tudi) zadeve posebnega družbenega pomena s področij materialne infrastrukture, ki se opravljajo v okviru gospodarskih dejavnosti.

11. V zvezi s presojo, ali so bili izpolnjene predpostavke za lastninjenje sporne nepremičnine po navedenih predpisih, so relevantne v nadaljevanju navedene dejanske ugotovitve, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča: da je bila parcela, na kateri sedaj stoji parkirna hiša, družbena lastnina in da sta imeli pravico uporabe na njej do leta 1976 takratna Občina .., od sklenitve pogodbe o (odplačnem) prenosu te pravice nanj pa pravni prednik tožene stranke S.; da je bilo s pogodbo v letu 1976 S. v okviru družbeno usmerjene stanovanjske gradnje oddano v uporabo ne le sporno, pač pa tudi vse ostalo zemljišče, zaobseženo v Kareju VI po 30. delnem zazidalnem načrtu mesta N.; da je bila pravica uporabe zemljišč na S. prenesena z namenom izgradnje blokovnega kompleksa s komunalno ureditvijo in opremo za trg (prodajo) na podlagi družbenega dogovora o stanovanjski graditvi na območju občine Nova Gorica v obdobju 1973 – 1978, da je strošek izgradnje parkirne hiše vključno s stroškom pridobitve zemljišča, povrnjen tako, da je bil vštet v končno ceno m2 stanovanj in da je bila po dograditvi sporne parkirne hiše sklenjena v letu 1983 med Samoupravno komunalno skupnostjo Občine ..., K. in S. pogodba o brezplačnem prenosu objekta, ki je, kot na podlagi enakega zapisa v pogodbi ugotavljata nižji sodišči, komunalni objekt skupne rabe, v upravljanju K. 12. Presoje, da je parkirna hiša infrastrukturni objekt, namenjen dejavnosti iz druge alineje 68. člena ZJGS in da je K. podjetje oziroma organizacija za izvajanje te dejavnosti, revizija ne izpodbija. Trdi pa, da prenos sporne nepremičnine na K. ni bil neodplačen in da je K. zasebno podjetje (delniška družba), ki ni v lasti Mestne občine ... Te trditve so neupoštevne, ker prva nedovoljeno graja, druga pa dopolnjuje dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne glede na navedeno revizijsko sodišče pripominja, da za odločitev nista pomembni sedanji lastniška struktura in statusna oblika (nekdanje) Delovne organizacije splošne komunalne dejavnosti ..., pač pa tisti, ki sta obstajali v času uveljavitve ZGJS. Stališče revizijskega sodišča, da je bil predmet pogodbe iz leta 1983 prenos objekta v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 76. člena ZJGS kot ena od predpostavk lastninjenja, bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na tem mestu je treba zavrniti še revizijsko naziranje, da določbe druge alineje prvega odstavka 76. člena ZGJS ni mogoče uporabiti za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena ali pridobljena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku tega člena – torej tudi ne v konkretnem primeru, češ da tako možnost pridobitve lastninske pravice izključuje določba četrtega odstavka istega člena zakona. Argument tožene stranke, da je po določbi prvega odstavka 76. člena ZJGS mogoče le lastninjenje tistih nepremičnin, katerih gradnja se je financirala s prispevki ali povračili iz sredstev samoprispevka, je napačen: infrastrukturni objekti, naprave, omrežja in druga sredstva, namenjena dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena istega zakona, so se lastninili, če je bila podana katerakoli od dveh alternativno določenih predpostavk, od katerih je ena prav tista, ki jo zatrjuje revidentka (financiranje s prispevki ali povračili iz sredstev samoprispevka) in katere obstoja nižji sodišči nista ugotovili, tožeča stranka pa ne zatrjevala, druga, za pridobitev lastninske pravice zadostna predpostavka, ki je bila v konkretnem primeru ugotovljena, pa je neodplačen prenos sredstva v podjetje oziroma organizacijo za izvajanje dejavnosti iz 68. člena oziroma prvega odstavka 72. člena ZGJS. Povedano drugače: republika in občine so postale na podlagi ZGJS lastnice (samo) tiste (z zakonom glede na njen namen točno opredeljene) infrastrukture v družbeni lasti, ki so jo pridobile na enega od pravkar navedenih načinov. To potrjuje tudi določba četrtega odstavka 76. člena ZJGS, po kateri se določbe prejšnjih odstavkov ne uporabljajo za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena ali pridobljena s sredstvi fizičnih ali pravnih oseb na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku istega člena: republika in občine so torej lastninile infrastrukturo, ki so jo zgradile s sredstvi prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevkov ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta ali, kar revizija prezre, infrastrukturo, ki je bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in iz prvega odstavka 72. člena ZGJS.(9) V konkretnem primeru je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila zato, ker je tožena stranka sporni objekt pred uveljavitvijo ZGJS nanjo prenesla brezplačno, zato res ni relevantno, ali je tožena stranka sama financirala gradnjo, kar toženka v reviziji ponavlja kot argument, ki naj bi predstavljal oviro za lastninjenje tožeče stranke po obravnavani pravni podlagi. V zvezi s tem dejanskim vprašanjem (financiranja gradnje) sodišču očita nejasnost razlogov in uveljavlja absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek je neutemeljen iz več razlogov. Obrazložitev pritožbenega sodišča ni niti nejasna, niti »prazna«, pač pa je, ker je zadostna podlaga za lastninjenje brezplačna pridobitev sporne nepremičnine, kvečjemu nepotrebna; prav zato se v tem delu obrazložitev ne nanaša na odločilno dejstvo, zato uveljavljana procesna kršitev ne bi bila podana niti, če bi bila obrazložitev res nejasna in »prazna«.

13. Kot je bilo že navedeno, temelji prenos sporne nepremičnine od S. na K. po ugotovitvah sodišča prve stopnje na pogodbi iz leta 1983. Bistveno je, ali je njegova vsebina oziroma kvaliteta taka, da ustreza določbi druge alineje prvega odstavka 76. člena ZGJS: da torej označuje premik v premoženjski sferi in da je primerna podlaga (kasnejši) tožničini originarni (na ZGJS temelječi) pridobitvi lastninske pravice. Pritrdilni odgovor pritožbenega sodišča je po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Utemeljujeta ga argumenta, da je šlo za prenos, zahtevan z Zakonom o komunalni dejavnosti(10) (v nadaljevanju ZKD) in da je s pogodbo iz leta 1983 do tedaj toženki pripadajoča pravica uporabe sporne parkirne hiše, takrat še v družbeni lasti, prenehala zaradi »izročitve« v upravljanje K. 14. Pogodba iz leta 1983, katere predmet je bil prenos parkirne hiše v upravljanje K., je bila, kot je v njej že uvodoma izrecno poudarjeno, sklenjena na podlagi določb 12. člena ZKD, torej zato, ker je bila tožena stranka parkirno hišo na K. dolžna prenesti, K. pa jo je bila dolžna prevzeti. ZKD, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZGJS, je namreč v prvem odstavku 12. člena določal, da če je po predpisih, samoupravnih sporazumih ali dogovorih organizacija združenega dela ali druga organizacija dolžna prenesti na ustrezno komunalno organizacijo objekt oziroma napravo, ki se v skladu s tem zakonom šteje za komunalni objekt ali napravo in jo je sama zgradila, jo komunalna organizacija mora prevzeti, če je objekt oziroma naprava zgrajena v skladu s predpisi. Da parkirna hiša predstavlja komunalni objekt, ni sporno: že v pogodbi je ugotovljeno, da gre za komunalni objekt skupne rabe, tak pravni zaključek, ki ima oporo tudi v teoriji,(11) pa na podlagi dejanske ugotovitve, da je namenjena in tudi dejansko uporabljana s strani vsakogar brez omejitev oziroma pod enakimi pogoji in torej predstavlja javno parkirišče, izhaja tudi iz določbe 5. člena ZKD, ki je kot objekte skupne rabe definiral objekte in naprave, s katerimi se nudijo za uporabnika individualno nedoločljive in neizmerljive komunalne storitve, iz določb drugega odstavka 6. člena istega zakona, ki je komunalne objekte skupne rabe primeroma naštel ter predvidel možnost, da občina z odlokom določi, kateri objekti in naprave se štejejo za komunalne objekte (individualne in) skupne rabe in iz Odloka o komunalnih dejavnostih na območju občine N., ki v 6. členu kot komunalni objekt skupne rabe določa pokrite parkirne prostore. Urejanje javnih parkirišč je komunalna dejavnost posebnega družbenega pomena (5. točka prvega odstavka 3. člena in 4. člen ZKD). Dolžnost prenosa sporne parkirne hiše na komunalno organizacijo (v konkretnem primeru na K.) izhaja že iz določbe prvega odstavka 9. člena istega zakona, po kateri so komunalni objekti in naprave (individualne in) skupne rabe osnovno sredstvo komunalne organizacije, ki upravlja s temi objekti in napravami. Zakonska nujnost, da je s parkirno hišo kot komunalnim objektom skupne rabe upravljala K. in da je ta morala biti njeno osnovno sredstvo(12), pa je tudi eden od pokazateljev, da (v nasprotju s sicer nejasnimi trditvami revidentke(13)) s pogodbo iz leta 1983 tožena stranka na K. ni prenesla nič manj upravičenj kot jih je pritikalo pravici upravljanja kot enemu od premoženjskih upravičenj (poleg uporabe) na družbeni lastnini (o čemer več v nadaljevanju). Dodatni argument za tako presojo je dejanska ugotovitev, da od sklenitve pogodbe dalje parkirna hiša ni bila več ne v posesti ali dejanski rabi in ne v ekonomski funkciji tožene stranke, katere naloga je bila zgolj v tem, da jo zgradi.

15. Predpis, ki je opredeljeval družbeno lastnino in urejal pridobivanje družbenih sredstev ter pravico njihove uporabe in upravljanja ter razpolaganja z njimi, je Zakon o združenem delu(14) (v nadaljevanju ZZD). Pravica upravljanja (kot sopomenke se zanjo uporabljajo tudi pojmi upravljanje, gospodarjenje, pravica gospodarjenja(15)) je skup pravic, obveznosti in odgovornosti v zvezi z odločanjem o uporabi in razpolaganju z družbenimi sredstvi.(16) V pravni teoriji in v sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je pravica upravljanja z družbeno lastnino premoženjska pravica, ki obsega enaka upravičenja kot lastninska pravica,(17) to je pravico uporabe in razpolaganja, se pa od lastninske pravice razlikuje v tem, da sme imetnik lastninske pravice s stvarjo prosto razpolagati, pri pravici upravljanja pa je razpolaganje vselej omejeno v skladu z namenom stvari in glede na posebna (družbenolastninska) pravila, ki zagotavljajo, da se bo stvar res uporabljala za to, za kar je namenjena.(18) Vsebina pravice upravljanja je lahko od primera do primera različna, odvisna od stvari, dane v upravljanje in od organa, kateremu je dana v upravljanje.(19) Revizijska teza, da »objekt ni bil na ustrezen način prenesen na K., pač pa samo v upravljanje« (pri čemer se sklicuje na sklep pritožbenega sodišča v drugi zadevi, v kateri je bila pravica upravljanja pokritih parkirišč razumljena v smislu pogodbe o delu in ne v smislu gospodarjenja z nepremičnino) in da zato tožeča stranka ni na njem pridobila lastninske pravice po ZGJS, je tako ovržena.

16. Morebitna v reviziji uveljavljana kršitev prepovedi iz četrtega odstavka 10. člena ZKD, da investitor gradnje komunalnih objektov in naprav ne sme biti hkrati izvajalec gradbenih del ter določb drugega odstavka 9. člena in drugega odstavka 12. člena istega zakona, da komunalne organizacije obračunavajo amortizacijo in da mora organizacija združenega dela (torej tožena stranka), ki na komunalno organizacijo prenaša komunalni objekt, ki ga je sama zgradila, prenesti tudi ustrezna sredstva amortizacije (torej morebitna nepravilnost pri gradnji pred sklenitvijo pogodbe in knjigovodska nepravilnost po sklenitvi pogodbe), na veljavnost pogodbe o prenosu nima vpliva. In že zato, ker je do prenosa prišlo, je pravna prednica sedanje tožeče stranke z uveljavitvijo ZGJS postala lastnica sporne parkirne hiše. Ni pa poskrbela, da bi bila njena originarno pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo, navkljub temu, da je zakon za take vpise določil izrazito nezahtevne proceduro in pogoje glede pravne podlage za vpis (s čemer je omogočila vpis toženi stranki kot formalni imetnici pravice uporabe ob kasnejši uveljavitvi ZLNDL): po določbi tretjega odstavka 76. člena ZGJS je bilo mogoče vpis lastninske pravice predlagati zgolj na podlagi pisne izjave lastnika o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu.

17. V zemljiški knjigi je, kot že rečeno, kot lastnica parkirne hiše vpisana tožena stranka kot pravna naslednica S. Vpisala se je na podlagi določbe 3. člena ZLNDL, ker je bila ob njegovi uveljavitvi v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe nepremičnine. Da toženkina pravna prednica ni bila tudi dejanska imetnica pravice uporabe, sta sodišči prve in druge stopnje poudarili kot zadržek oziroma pravno oviro, zaradi katere toženka ne bi mogla veljavno pridobiti lastninske pravice niti v primeru, če ta ne bi že prej, na podlagi ZGJS, postala lastnina tožničine pravne prednice. V teoriji se pravica uporabe stvari v družbeni lastnini definira kot samostojna pravica rabiti in uživati stvar; vsebuje premoženjsko komponento(20) - tudi pri njej gre, podobno kot pri pravici upravljanja, za izvrševanje posameznih upravičenj, ki so imanentna lastninski pravici.(21) Z vidika njunega medsebojnega razmerja je pravica uporabe vsebovana v pravici upravljanja, ali, kot je izrekla sodna praksa, je izvajanje pravice uporabe družbenih sredstev le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja.(22) Zato, in ker ni ugotovljeno, da bi bilo dogovorjeno drugače (nasprotno: ugotovljeno je, da pravna prednica tožene stranke po sklenitvi pogodbe objekta ni imela več v posesti oziroma dejanski rabi), je s pogodbo iz leta 1983 skupaj s pravico upravljanja iz premoženjske sfere tožene stranke v premoženjsko sfero K. prešla tudi pravica uporabe (ki je bila nato s pričetkom obratovanja parkirne hiše transformirana v skupno rabo). V konkretnem primeru tako ni bistveno, ali je pravilno z revizijo izpodbijano stališče pritožbenega sodišča, da ima »odsotnost posesti in dejanske uporabe« za posledico prenehanje pravice uporabe. Mu pa revizijsko sodišče ob upoštevanju teoretičnih izhodišč družbenolastninskih razmerij načelno pritrjuje: ker je pravica uporabe pravni odraz dela z družbenimi sredstvi, je pomembno, katera družbena pravna oseba ta sredstva uporablja za opravljanje svoje funkcije; odsotnost posesti lahko izključuje pravico uporabe.(23) Tudi v drugih zadevah je že obstoj pravice uporabe vezalo na njeno dejansko izvajanje.(24) Ob pravilni presoji, da je tožena stranka pravico uporabe izgubila pred uveljavitvijo ZLNDL, je nepomembno tudi, ali je pravilno z revizijo grajano stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča (ki ga revizijsko sodišče sprejema iz razlogov, ki sta jih je izčrpno pojasnili v svojih sodbah sodišče prve stopnje na 6. strani, sodišče druge stopnje pa na 8. strani, pritrdili pa sta mu tudi pravna teorija(25) in sodna praksa(26)), da je bila (smela biti) pravnemu predniku tožene stranke pravica uporabe dodeljena zgolj začasno.

18. Revizijski razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niso podani. Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Ker je zavrnilo revizijo, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločilen kriterij za stroškovno odločitev je (tudi) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uspeh strank v tem postopku (prvi odstavek 154. člen ZPP). V konkretnem primeru tako tožena stranka, ker z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi z njeno vložitvijo, je pa do povrnitve svojih stroškov, ki jih predstavljajo izdatki za plačilo sodne takse, odmerjene po Taksni tarifi, in stroškov zastopanja, odmerjenih po Odvetniški tarifi, zaradi uspeha v postopku upravičena tožeča stranka.

Op. št. (1): Uradni list RS 44/97. Op. št. (2): Uradni list RS 32/93. Op. št. (3): Uradni list RS 12/91. Op. št. (4): Uradni list RS 18/91. Op. št. (5): Uradni list RS 32/93. Op. št. (6): Uradni list RS 55/92. Op. št. (7): Uradni list RS 13/92. Op. št. (8): Uradni list RS 44/97. Op. št. (9): Primerjaj Miha Juhart, Lastninjenje po Zakonu o gospodarskih javnih službah, Pravna praksa 26/93, strani 3 in 4. Op. št. (10): Uradni list SRS 8/82. Op. št. (11): Finžgar, Družbena lastnina – nova ureditev družbenolastninskih razmerij, Ljubljana 1979, stran 71, kot primer komunalnega objekta skupne rabe navaja tudi parkirišča. Op. št. (12): Finžgar, Stvarno pravo, Ljubljana 1952, stran 64 pojasnjuje, da so osnovna sredstva tista sredstva, ki se v proizvodnem procesu snovno ne spremenijo v produkt, njihova vrednost se postopoma prenaša na produkt sorazmerno z obrabo.

Op. št. (13): Ta v predzadnji povedi prvega odstavka na tretji strani revizije zapiše:«Enako kot sodišče prve stopnje je tudi višje sodišče napačno opredelilo vsebino pogodbe iz leta 1983. Toženka objekta ni predala občini na način, da bi nastopile kakršnekoli stvarnopravne ali njim podobne posledice, pač pa je šlo za prenos v upravljanje in ne za kaj drugega.« Op. št. (14): Uradni list SFRJ 57/76. Op. št. (15): Finžgar, Družbena lastnina in premoženjske pravice upraviteljev in uporabnikov družbene lastnine, Ljubljana 1960, stran 75. Op. št. (16): Finžgar, Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, Ljubljana 1979, stran 13. Op. št. (17): Finžgar, Stvarno pravo, Ljubljana 1952, stran 68 ter odločbe II Ips 238/97, II Ips 262/97, II Ips 60/99 in številne druge.

Op. št. (18): Finžgar, prav tam, stran 68 in 69. Op. št. (19): Finžgar, prav tam, stran 69. Op. št. (20): Za razliko od pravice upravljanja in pravice uporabe pravica razpolaganja nima premoženjske komponente. S tega vidika je le »sekundarna« pravica. Je pravica temeljne organizacije združenega dela v pravnem prometu z družbenimi sredstvi sklepati samoupravne sporazume oziroma pogodbe in opravljati druge posle in pravna dejanja v okviru njene poslovne sposobnosti ter upravičenje opravljati akte razpolaganja, zlasti prenašati družbena sredstva na druge družbene pravne osebe ali odtujiti jih iz družbene lastnine. Primerjaj Alojzij Finžgar, Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, Ljubljana 1979, stran 12. Op. št. (21): Finžgar, Stvarno pravo, Ljubljana 1952, stran 71. Op. št. (22): Sodba II Ips 664/2001. Op. št. (23): Matija Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, stran 84. V konkretnem primeru je bilo zemljišče v družbeni lasti toženi stranki oddano v uporabo zaradi gradnje.

Op. št. (24): Na primer v zadevi II Ips 664/2001: »Pravico uporabe pa je tožeča stranka zaradi njenega izvajanja ob sklenitvi pogodb že imela. Zato je pravilno stališče, da je bila imetnica pravice uporabe in bi ona morala biti vknjižena v zemljiški knjigi kot imetnica. Vendar vpis ni konstitutivne narave.« Op. št. (25): Finžgar, Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, Ljubljana 1979, stran 13. Op. št. (26): Na primer odločbe II Ips 457/2003, II Ips 553/2002, II Ips 389/2006.