Jedro

K dejanskemu stanju sodi konkretna stvaritev, v predmetni zadevi „vagonček s pokrovom A.“ Tega je tožeča stranka predstavila že leta 1991, ko je predložila prospektni material, v spisu označen z A8. Ali ima navedena stvaritev značilnosti avtorskega dela, se presoja z uporabo materialnega prava. Argumentacija strank (prepričevalni razlogi) v prid njim ugodni subsumpciji pod pravno pravilo ni del dejanskega stanja (npr. navajanje razlogov v prid stališču, da so izpolnjene posamezne predpostavke avtorskega dela). Tako argumentacijo zato ni zajeta s prekluzijami iz 286. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, v katerem je bila tožba umaknjena (III. točka izreka), s sodbo pa je ugodilo tožbenemu zahtevku za nerazdelno plačilo zakonskih zamudnih obresti v skupnem znesku 795.619,05 SIT (I. točka izreka), zavrnilo vse preostale tožbene zahtevke (II. točka izreka) in zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (IV. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je ugodilo naslednjim tožbenim zahtevkom: „Ugotovi se, da je vagonček s pokrovom A. avtorsko delo tožnikov Ž. L. in S. G. Ugotovi se, da je tožena stranka D. d.o.o., S. kršila avtorsko pravico na avtorskem delu tožnikov vagonček s pokrovom A. v obdobju od 11.3.1991 do 26.2.1993 , s tem da ga je brez pravne podlage in dovoljenja avtorjev proizvajala, distribuirala in prodajala.

Ugotovi se, da je tožena stranka kršila model tožnika Ž. L. št. ... za gradbeni element sestavljivo pohištvo A., vpisan na njegovo ime v register zavarovanih modelov pri Zveznem Zavodu za patente dne 25.12.1987, s tem da ga je brez pravne podlage in dovoljenja imetnika modela proizvajala, distribuirala in prodajala v obdobju od 11.3.1991 do 4.4.1992.“

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tudi denarnemu tožbenemu zahtevku, tako da je po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje „tožena stranka dolžna nerazdelno plačati tožnikoma še 3.285,63 EUR, v roku 15 dni.“ V preostalem delu je bila odločitev o glavni stvari zavrnjena in potrjena odločitev sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka z revizijo v tem delu napada sodbo pritožbenega sodišča iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj.

5. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

6. Revident v svojih navedbah hkrati (pomešano) zatrjuje zmotno uporabo materialnega kakor tudi procesnega prava. Tako npr. pravi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja, „ali je sodišče prve stopnje glede na dolgotrajni postopek pravilno presodilo uporabo materialnega prava, t.j. ali je tožeča stranka pravočasno navajala in dokazovala predpostavke avtorskega dela.“ V nadaljevanju pove, da tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 28.10.2005 ne bi smela navajati novih dejstev in dokazov in dodaja, da bi tožnika morala že v prvem postopku „obrazložiti obstoj vseh predpostavk, na podlagi katerih se to delo šteje za avtorsko delo.“

7. V 1. odstavku 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95) so avtorska dela opredeljena kot „individualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražena, če ni s tem zakonom drugače določeno.“ V sodni praksi (tuji in domači) in teoriji so se na podlagi zakonskih opredelitev avtorskega dela izoblikovala različna merila, včasih poimenovana tudi predpostavke, ki naj pomagajo pri opredelitvi (prepoznavi) avtorskega dela. Tako se kot take predpostavke omenjajo: stvaritev, področja ustvarjalnosti, duhovnost, individualnost, izraženost (glej npr. v delu: M. Trampuš, B. Omahen, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, 1997, str. 30-32). Tako mišljene predpostavke same po sebi niso del dejanskega stanja, pač pa so del materialnega prava.

8. K dejanskemu stanju sodi konkretna stvaritev, v predmetni zadevi „vagonček s pokrovom A.“ Tega je tožeča stranka predstavila že leta 1991, ko je predložila prospektni material, v spisu označen z A8. Ali ima navedena stvaritev značilnosti avtorskega dela, se presoja z uporabo materialnega prava. Argumentacija strank (prepričevalni razlogi) v prid njim ugodni subsumpciji pod pravno pravilo ni del dejanskega stanja (npr. navajanje razlogov v prid stališču, da so izpolnjene posamezne predpostavke avtorskega dela). Tako argumentacijo zato ni zajeta s prekluzijami iz 286. člena ZPP.

9. Tožeča stranka je z vlogo z dne 28.10.2005 odgovorila na poziv sodišča prve stopnje, vsebovan v sklepu z dne 27.9.2005, s katerim je sodišče najprej ugotovilo, da je tožba nepopolna, nato pa je pozvalo tožečo stranko, da navede „katere konkretne oblike in idejne rešitve, zavarovane z modelom št. 5549 M 277/80 in št. 7292 M 781/86 naj bi kršila tožena stranka v obdobju od 11.3.1991 do novembra 1994 in konkretizira, čigavi in kateri konkretni načrti, skice in rešitev in čem naj bi bili avtorsko delo, ki naj bi ga kršila tožena stranka.“ Odgovor tožeče stranke ni presegel okvira, ki je bil začrtan s pozivom sodišča. Načrti in skice poleg tega niso več predmet revizijske presoje.

10. Tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti, če je tožba nepopolna in tožeča stranka pred tem ni bila opozorjena na nepopolnost tožbe (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-1013/05 z dne 6.7.2006). Zato navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 28.10.2005 niso bile prepozne.

11. Revident uveljavlja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh predpostavk avtorskega dela. Pri tem ne pove, do katerih predpostavk bi se moralo „opredeliti“, pa se ni. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj ima vagonček s pokrovom A. značilnosti avtorskega dela v 11. točki svoje sodbe. Taka obrazložitev zadostuje.

12. Revident nadalje uveljavlja, da tožeča stranka „ni dokazala kršitve modela št. ...“ Dokazanost trditev ni predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 370. člena ZPP).

13. Revident ne more svoje nestrinjanje z obrazložitvijo sodišča uspešno uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev bi bila podana le tedaj, če sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Razlogi pritožbenega sodišča pa so taki, da jih je mogoče preizkusiti (razumeti), kar velja tudi za izračun zamudnih obresti (sodbi je med drugim priložen obračun obresti).

14. Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, uveljavljani v reviziji in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

**Glede stroškov postopka**

15. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP.