Jedro

Če je bila obsojencu z eno pravnomočno obsodbo izrečena kazen zapora, z drugo pravnomočno sodbo pa denarna kazen, neprava obnova postopka ne pride v poštev, ker navedenih kazni ni mogoče združiti v eno samo kazen. To velja tudi, če je bila denarna kazen, ki je ni bilo mogoče prisilno izterjati po določbi 87. člena KZ-1, izvršena tako, da je bila spremenjena v zaporno kazen, saj le-ta po svoji vsebini predstavlja „zgolj“ način izvršitve denarne kazni.

Izrek

Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo (pravilno bi bilo s sklepom) zavrnilo predlog obsojenega A. A. za združitev kazni.

2. Zoper navedeno odločitev se je pritožil obsojenec in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo ter da dovoli predlagano združitev kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5. Namen tako imenovane „neprave obnove postopka“, v okviru katere sodišče združi več, po različnih sodbah izrečenih (istovrstnih) kazni je v tem, da se na ta način (pod pogoji določenimi v 407. členu Zakona o kazenskem postopku – ZKP) odpravijo določene pomanjkljivosti in napake, storjene pri izreku enotne kazni oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastopile po pravnomočnosti sodbe (če se pravnomočna sodba, s katero je bila za več kaznivih dejanj izrečena enotna kazen, delno ne bi mogla izvršiti zaradi amnestije, pomilostitve ali drugih razlogov). Če je bila obsojencu z eno pravnomočno obsodbo izrečena kazen zapora, z drugo pravnomočno sodbo pa denarna kazen, neprava obnova postopka ne pride v poštev, ker navedenih kazni ni mogoče združiti v eno samo kazen. To velja tudi, če je bila denarna kazen, ki je ni bilo mogoče prisilno izterjati po določbi 87. člena KZ-1 izvršena tako, da je bila spremenjena v zaporno kazen, saj le-ta po svoji vsebini predstavlja „zgolj“ način izvršitve denarne kazni.

6. V obravnavani zadevi osemdnevna zaporna kazen, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 63862/2012 z dne 16.1.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 63863/2012 z dne 9.6.2015, izvira iz stranske denarne kazni, zato glede na zgoraj navedena procesna izhodišča v povezavi z določbo 53. in 55. člena KZ-1, ki ju citira tudi izpodbijani sklep, združitev kazni v obsegu in način kot je predlagal obsojeni A. A. ne pride v poštev. Pritožbene navedbe, v katerih se obsojenec sklicuje na „režim“ prestajanja zaporne kazni in na okoliščine, zaradi katerih denarne kazni ni mogel plačati, takšnega zaključka ne morejo izpodbiti.

7. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Obsojeni se nahaja na prestajanju daljše zaporne kazni in je brez rednih prihodkov, zato ga je sodišče druge stopnje po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.