Jedro

Državljan druge republike, ki je zaposlen v tujini, dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS).

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je netočna ugotovitev, da ni imela stalnega prebivališča v Sloveniji in da dejansko živi v tujini. Tožnica ima prijavljeno stalno prebivališče v K. in je tudi njen namen, da stalno živi v K. Ta namen dokazuje z rednimi obiski in preživljanjem dopusta v K. V ZR Nemčiji je na začasnem delu in tam nima prijavljenega stalnega prebivališča niti nima namena, da bi si tam uredila življenja. Že v letu 1973 je v M. zgradila stanovanjsko hišo in se istega leta vanjo tudi vselila, stalno prebivališče pa je prijavila v letu 1977. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona, saj je tožena stranka napačno razlagala predpise o registru prebivalstva. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter njeni vlogi za sprejem v državljanstvo ugodi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da ni sporno, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji. Zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23. 12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti oba navedena pogoja. Točno je, da ima tožnica prijavljeno stalno prbivališče v Sloveniji ter da ga je imela tudi dne 23.12.1990, kar tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno ugotavlja. Zato je tožbeni ugovor glede tega neutemeljen. Nadaljnje odločilne ugotovitve, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, pa v bistvu niti ne izpodbija. Nasprotno v tožbi sama navaja, da je zaposlena v ZR Nemčiji, v K. pa prihaja na obiske in dopust. Življenja v takšnih okoliščinah pa ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Kraj dejanskega življenja je namreč lahko le kraj, v katerem prizadeti dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe. Pridobitev državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena ZDS zakon izrecno veže na dejansko življenje v Sloveniji in ne zadostuje zgolj namen stalnega bivanja, zato se tožnica glede tega ne more uspešno sklicevati na zakon o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva. Ker torej tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, je pravilen materialnopraveni zaključek tožene stranke, da na tej pravni podlagi tožnica ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije.

Uveljavljena tožbena razloga torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.